Stalna dosegljivost ima ceno. Plačuje jo naš živčni sistem.
Zakaj bi morali v dnevu rezervirati čas, ko nismo dosegljivi? Stalna razpoložljivost obremenjuje živčni sistem in vpliva na počutje, zbranost in spanec.
V zadnjih letih se veliko govori o utrujenosti, izgorelosti in pomanjkanju energije. A pogosto spregledamo, da ne gre le za količino obveznosti, temveč za to, da smo skoraj ves čas dosegljivi. Telefoni, sporočila, obvestila in pričakovanje hitrega odziva ustvarjajo stanje, v katerem dan nima jasnega zaključka. In to ima zelo konkreten vpliv na možgane in živčni sistem.
PREBERITE TUDI:
Stalna dosegljivost pomeni stalno pripravljenost
Ko so ves čas dosegljivi, možgani delujejo v načinu budnosti. Ne gre za zavesten stres, temveč za nizko, a neprekinjeno stopnjo pripravljenosti. Ali bo kdo pisal, ali bo treba odgovoriti, ali je sporočilo pomembno? Tudi če telefona ne pogledamo, del pozornosti ostaja odprt navzven.
Za živčni sistem to pomeni, da težje preklopi v stanje umirjenosti. Simpatični del živčnega sistema, ki je povezan z akcijo, odzivnostjo in hitrim prilagajanjem, ostaja aktiviran dlje, kot je zdravo. Parasimpatični del, ki omogoča regeneracijo, zbranost in globlji počitek, pa nima pravega prostora, da bi prevzel vlogo.
Rezultat ni nujno takojšnja izčrpanost, temveč občutek razpršenosti, notranje napetosti in večerne utrujenosti, ki je ne razložijo konkretni dogodki dneva.
Možgani potrebujejo zaprtje, ne le pavze
Marsikdo si vzame odmor. Sedemo na kavč, pogledamo serijo, brskamo po telefonu ... A to ni isto kot zaprtje. Možgani se namreč ne umirijo, če je možnost prekinitve še vedno prisotna.
Za regulacijo živčnega sistema ni ključno, da nekaj časa ne delamo, temveč da vemo, da v tem času ne bomo potrebni. Ko je ta informacija jasna, se v možganih zmanjša pričakovanje dražljajev. Pozornost se začne zbirati. Misli se upočasnijo. Telo se lahko sprosti.
Zato čas nedosegljivosti ni razvajanje ali umik pred svetom, ampak je konkretna biološka potreba, brez katere se obremenitev kopiči, četudi se zdi, da dan ni bil posebej zahteven.
Kaj v resnici pomeni biti nedosegljiv
Nedosegljivost ne pomeni, da izginemo ali ignoriramo druge. Ne pomeni, da izklopimo vse obveznosti ali da se zapremo vase. Določimo pa del dneva, ko zavestno ne reagiramo na zunanje zahteve.
To je čas, ko:
- ne preverjamo sporočil,
- ne odgovarjamo na klice,
- ne spremljamo obvestil
- in predvsem ne ostajamo v notranji pripravljenosti.
Ključno je, da je ta čas vnaprej določen. Ne kot nagrada po opravljenem dnevu, ampak kot del njegove strukture. A pozor: če je nedosegljivost pogojena z učinkovitostjo ali z dovoljenjem drugih, bo vedno na zadnjem mestu. Zato naj postane reden del našega dnevnega urnika. Brez pardona.
Kako to izvedemo v praksi
Za živčni sistem je pomembna jasnost, ne popolnost. Zato ni treba začeti z dolgimi odmiki ali velikimi spremembami. Dovolj je, da določimo kratek, a zanesljiv del dneva, ko bomo zares nedosegljivi.
To lahko pomeni, da telefon morda namenoma pustimo v drugem prostoru. Ali pa, da izklopimo obvestila za določen čas. Pomemben je jasen notranji dogovor, da se v tem času ne bomo odzvali, pa če tudi se bo pojavil impulz.
Pomembno je, da ta čas ni zapolnjen z novimi vsebinami. Namenjen je temu, da se živčni sistem razbremeni, ne da dobi nove dražljaje.
Sčasoma se učinek pokaže zelo konkretno. Občutimo več notranjega miru, manj večerne izčrpanosti, boljše spimo in dobimo celo več občutka prisotnosti v odnosih. Zato, ker nehamo biti stalno odprti za vse drugo.
Nedosegljivost kot pogoj za zbranost
Čas, ko nismo dosegljivi, ni pobeg. Je način, kako omogočimo, da se živčni sistem uravna in da možgani znova dobijo občutek zaključka. Brez tega ostajamo v nenehnem prehodu med dražljaji, kar dolgoročno izčrpava, tudi če življenje na videz teče gladko.
Ko je ta čas enkrat zasidran v dnevu, ne koristi le posamezniku, temveč tudi odnosom. Manj je razdražljivosti, manj notranje napetosti in več resnične prisotnosti. Preprosto zato, ker telesu in možganom končno damo prostor, da opravijo svoje delo.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
