Februar brez energije? Zakaj se tako počutimo in kako naprej
Februar je za mnoge eden najtežjih mesecev v letu. Zakaj nas ravno zdaj pobije energija in kaj lahko naredimo, da se iz tega občutka počasi poberemo?
Mnogi trdijo, da je januar najbolj depresiven mesec v letu, a včasih je lahko začetek februarja še malce hujši. Prvi mesec v letu namreč še nekako nosi energijo »začenjam znova«, v drugem pa se marsikdo že zave, da je leto spet steklo naprej, sam pa se počuti nekoliko zadaj. Rok trajanja novoletnih obljub je mimo, številka na koledarju se je premaknila, zunaj sta še vedno tema in mraz, poletje pa se zdi tako preklemansko daleč. Nič čudnega, da nas to lahko pobije. Ne gre za dramatično žalost, temveč za občutek, da je vse malo težje, počasneje, bolj brez barve.
V resnici je tak padec energije pozimi logična kombinacija biologije in življenja. Svet se pozimi umiri, mnoge živali si vzamejo celo zimsko spanje, mi pa največkrat hitimo naprej. Ritmi so isti, tempo je isti, pričakovanja so ista. Ob tem bi telo rado varčevalo z energijo, mi pa ga še naprej silimo v delovanje.
Povsem naravno je, da v sebi čutimo potrebo, da bi le ležali, počivali in čakali, da mine. To je človeško. A če v takem razpoloženju ostanemo predolgo, začne življenje res drseti mimo nas in kmalu nas preplavi občutek, da smo ostali nekje zadaj. Zato je februar dober mesec za majhne, zelo konkretne poteze, s katerimi si povrnemo občutek vpliva nad tem, kako se počutimo.
Februar ni mesec velikih resolucij, je mesec majhnega zagona
Veliko pobitosti se rodi iz ideje, da bi morali imeti »že vse urejeno«. Da bi morali januar izpeljati bolj disciplinirano in da bi morali biti bolj motivirani. Ko nam to ne uspe, se v februarju pogosto zbudi notranji sklep: »Zdaj je pa prepozno.«
A ni prepozno. Gre le za drugo obdobje leta.
PREBERITE TUDI:
Februar je v resnici idealen za nekaj, česar januar pogosto ne dopušča: za ponovni začetek brez ceremonije. Brez velikih zaobljub in popolnih načrtov. Samo z eno majhno aktivnostjo, ki jo lahko naredimo danes. Z eno malenkostjo, ki nam vrne občutek vpliva. Tisto, kar pobitosti najbolj ustreza, je občutek nemoči. Tisto, kar jo začne topiti, pa je občutek, da lahko nekaj premaknemo.
Ustvarite si jutranji »signal dnevu«, še preden vas posrka rutina
Pozimi se marsikomu dan začne z občutkom, da je že izgubljen. Vstajanje v temi, hiter tempo, obveznosti, ekran. Če želite to jutranjo pobitost zlomiti, ne začnite pri velikih ciljih, temveč se osredotočite na prvih deset minut dneva. Kaj lahko v tem času naredite, da si povrnete vsaj kanček lahkotnosti?
Morda je to ena skladba, ki vas dvigne in vam odpre prsi, a ne tista, ki vas potegne v nostalgijo. Lahko je topla pijača, ki jo spijete v miru. Lahko je kratek sprehod v okolici doma, le toliko, da dobite svetlobo v oči in kisik v pljuča. Lahko je nežen razteg telesa, še v pižami, ki telesu sporoči: »S tabo sem.«
Tak »signal dnevu« ne reši vsega, a naredi nekaj zelo dragocenega. Dan ne začnemo z notranjim porazom, temveč z zavestno odločitvijo zase.
Ne potrebujete motivacije, potrebujete premik razpoloženja
Ena najbolj podcenjenih stvari pri pobitosti je, da razpoloženje ni zgolj misel. Je tudi stanje telesa. Zato so majhni zunanji premiki pogosto učinkovitejši od notranjega prepričevanja.
Glasba je klasičen primer. Ne zato, ker bi »čudežno pozdravila«, temveč zato, ker v nekaj minutah spremeni ritem, dihanje in držo. Podobno velja za kuhanje jedi, ki nas preseneti z okusom, vonjem ali toploto. Zimska hrana, ki jo pogosto dojemamo kot težko, je lahko ravno pravšnja tolažba za živčni sistem, saj ponudi nekaj konkretnega, prizemljenega in domačega. Če je februar siv, naj bo vsaj kosilo jasno.
In še ena majhna stvar, ki jo pogosto spregledamo: pospravite en sam kotiček. Ne celega doma. Morda samo mizo, predal ali polico. Pobitost se rada zadržuje v prostoru brez forme. Ko naredimo malo reda okoli sebe, se pogosto vzpostavi tudi več strukture v glavi.
Hvaležnost ni mantra, temveč trening pozornosti
Pozimi se naša pozornost naravno zoži. Postane bolj preživetvena, bolj kritična in bolj osredotočena na to, česar nimamo. Zavestno gojenje hvaležnosti deluje kot kontra-ritem. Ena od preprostih poti je, da pred spanjem zapišete tri stvari, ki so bile tisti dan v redu in ste zanje lahko hvaležni. Ne gre za forsirano pozitivno mišljenje, temveč za učenje možganov, da ne zaznavajo le težav.
To so lahko malenkosti: nekdo vas je spustil predse v vrsto, otrok se vam je nasmehnil, uspelo vam je za trenutek oddahniti, nekdo vas je poklical. Namen ni, da se prepričujete, da je vse krasno, temveč da notranji kompas ne ostane nastavljen zgolj na »vse gre narobe«.
Najdite en vir energije, ki prihaja od ljudi, ne od ekrana
Pozimi je skušnjava velika: ko je zunaj temno, najraje ostanemo doma. Če smo pobiti, pogosto zdrsnemo v telefon, kar kratkoročno res deluje kot odmik. A za tem pogosto ostane le še več praznine.
Ljudje se ne polnimo le z mirovanjem, temveč tudi z dobro socialno izkušnjo. Ni treba, da se udeležujete množičnih dogodkov ali ste ves čas v družbi. Dovolj je ena dejavnost, kjer ste v stiku z ljudmi. Tečaj, društveni sestanek, sprehod s sosedo, prostovoljska ura. Karkoli, kjer niste ves čas sami v svoji glavi.
Če vam je težko narediti prvi korak, si ga olajšajte. Ne načrtujte cele »nove socialne verzije sebe«, temveč izberite eno stvar za en teden. Nato preverite, kako vam je bilo.
Učenje in ustvarjanje sta antidepresivna po zelo človeškem razlogu
Ko se počutimo na tleh, je v nas pogosto prisotno prepričanje, da nič nima smisla. Učenje in ustvarjanje delujeta proti temu občutku, ker vračata izkušnjo rasti.
Ni treba, da gre za velik projekt. Lahko je kratek tečaj nečesa, kar vas res zanima. Lahko je ustvarjanje doma, premik slik na steni, majhen DIY ali pisanje. Karkoli, ob čemer na koncu dneva vidite: »Nekaj sem naredil/a. Nekaj je nastalo.« Pobitost se hitro zmanjša, ko imamo konkreten dokaz, da nismo le čakali, da življenje mine.
Dobra dela ne rešijo vsega, imajo pa močan stranski učinek
Če je pobitost preveč usmerjena navznoter, jo lahko nežno preusmerimo navzven s tem, da naredimo nekaj dobrega. Tudi majhna gesta šteje. Pomagate starejši osebi s torbo, napišete sporočilo nekomu, ki ga imate radi, iskreno pohvalite sodelavca ali se nekomu zahvalite.
V takih trenutkih se znova pojavi občutek povezanosti. Prav ta pa je pogosto tisto, kar pobitosti najbolj manjka.
Če vas pobitost vleče predolgo, je to signal, ne obsodba
Pomembno je vedeti, da je februar sicer lahko siv, a če občutek praznine traja tedne, če imate občutek, da ne zmorete osnovnih stvari, če vas nič več ne veseli, če je spanec povsem porušen ali se pojavljajo temne misli, je prav, da to vzamete resno. V takih primerih proaktivnost ne pomeni, da se še bolj trudite, temveč da poiščete pogovor in podporo. Tudi to je prevzemanje volana.
Volan je vedno pri nas, tudi ko je cesta spolzka
Zaključek je preprostejši, kot se sliši. Februar ni čas, ko bi morali dokazovati, da smo močnejši od zime. Je čas, ko se sredi zime spomnimo, da imamo izbiro. Lahko ostanemo v pobitosti in čakamo, da mine. Lahko pa izberemo nekaj majhnih stvari, ki nas začnejo dvigovati že danes.
Ne zato, ker bi morali biti »vedno OK«, temveč zato, ker življenje teče hitro. In škoda bi bilo, da ga preživimo v notranjem čakanju. Še posebej, ker je možnosti res veliko.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
