Kako sprejeti obdobje, ko nismo več tako produktivni kot nekoč
Ko nimamo toliko pokazati kot nekoč, lahko hitro začnemo dvomiti o svoji vrednosti. Odkrijte, zakaj se tako močno istovetimo s produktivnostjo in kako to spremeniti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Življenje se dogaja v različnih obdobjih. Pridejo leta, ko smo neverjetno produktivni, ko iz nas vrejo ideje, se uspehi vrstijo in pri svojem delu iskreno uživamo. Zmoremo veliko in imamo občutek, da napredujemo. Potem nastopi obdobje, ko delo preprosto ni več naša prva prioriteta. Postanemo starši. Skrbimo za ostarele starše. Ujamejo nas hormonska nihanja, bolezen, izguba bližnjega ali izgorelost. Morda nam čas in pozornost vzamejo težave, o katerih drugim sploh ne govorimo.
Razumsko nam je jasno, zakaj smo se ustavili. Vemo, da svojih sedanjih zmožnosti ne moremo primerjati z obdobjem, ko je bilo življenje preprostejše in je večina naše energije pripadala nam. Morda smo se celo zavestno odločili, da ne želimo več živeti v nenehnem hitenju. A naš notranji glas kljub temu ni prizanesljiv. V posteljo odhajamo razočarani nad sabo, ker spet nismo naredili dovolj, in se zbujamo z mislijo, da ne pokažemo nič konkretnega. Da nimamo kaj pokazati. Da smo brez veze. Nepomembni.
Natanko vemo, zakaj je tako, kot je, a vseeno težko zares sprejmemo obdobje, ko zmoremo nekoliko manj. Le zakaj smo tako nepopustljivi do samega sebe?
Ko storilnost postane dokaz, da smo nekaj vredni
Živimo v družbi, ki visoko ceni produktivnost. Že kot majhni smo se naučili, da je naša vrednost odvisna od tega, koliko naredimo in kaj lahko pokažemo. Koliko zaslužimo in koliko imamo na bančnem računu. Kaj dosežemo. Kaj ustvarimo. Kako poln je naš urnik in koliko obveznosti zmoremo nositi, ne da bi se ustavili.
Dokler smo dejavni in uspešni, v tem načinu razmišljanja niti ne prepoznamo težave. Produktivnost nam daje občutek nadzora, dosežki nas pomirjajo, pohvale drugih pa potrjujejo, da smo na pravi poti. Delo lahko postane prostor, v katerem si vedno znova dokažemo, da smo sposobni, da nas drugi potrebujejo in smo vredni spoštovanja.
Ko nas življenje prisili, da upočasnimo, se zato ne zamaje le naš urnik, ampak predvsem naša predstava o tem, kdo smo. Ne boli nas samo dejstvo, da naredimo manj. Nekje globoko v sebi se bojimo, da smo zaradi tega tudi postali manj.
Psihologija za takšno povezovanje lastne vrednosti z dosežki pozna izraz pogojno samovrednotenje. Psihologinji Jennifer Crocker in Connie Wolfe sta pokazali, da se naš občutek vrednosti spreminja glede na področja, na katerih smo se ga naučili graditi. Pri nekom so to videz, odobravanje drugih ali občutek moralne neoporečnosti, pri drugem študijski in delovni uspeh ali višina zaslužka. Kadar je naša vrednost odvisna predvsem od dosežkov, postane vsaka ovira na tem področju tudi osebna grožnja. Neuspeh tedaj ne pomeni več, da nam nekaj ni uspelo, temveč da je z nami nekaj narobe.
PREBERITE TUDI:
Kot otroci smo bili pohvaljeni, ko smo bili pridni
Začetki takšnih meril pogosto segajo v naša najmlajša leta, ko smo se še učili, kaj moramo storiti, da bomo deležni pozornosti, pohvale in sprejetosti. Morda so odrasli opazili predvsem naše dobre ocene, športne dosežke ali lepo vedenje. Morda smo dobili največ priznanja takrat, ko smo pomagali, prevzeli odgovornost in drugim nismo povzročali težav.
Ni treba, da smo odraščali ob hladnih ali izrazito zahtevnih starših. Otrok je izredno pozoren na odzive odraslih in iz njih hitro sestavi svoja pravila pripadnosti. Če se starševski obraz razjasni predvsem ob dobrem spričevalu, če so napake deležne več pozornosti kot trud in če je sprejemanje odvisno od vedenja, lahko v sebi oblikujemo tiho prepričanje, da takšni kot smo nismo dovolj in moramo nekaj narediti oziroma pokazati, da bomo vredni ljubezni.
Pridnost lahko nato postane veliko več kot značajska lastnost. Postane strategija. Z dosežki si zagotavljamo pohvalo, z ustrežljivostjo ohranjamo bližino, s popolnostjo se skušamo izogniti kritiki. Ker nam takšen način dolgo prinaša dobre ocene, karierne uspehe in občudovanje okolice, ga nihče ne prepozna kot rano. Tudi sami ne. Vprašanja se pojavijo šele takrat, ko strategija ne deluje več, ker nimamo energije, časa ali želje, da bi še naprej zmogli vse.
Ne žalujemo samo za izgubljeno energijo
Obdobje zmanjšane zmogljivosti lahko prinese pravo identitetno stisko. Če smo se dolga leta poznali kot oseba, ki vedno najde rešitev, zaključi projekt, poskrbi za druge in se hitro pobere, se ob spremenjenih okoliščinah ne znajdemo več v lastni koži. Stavek »ne zmorem več toliko« se hitro spremeni v vprašanje »kdo sploh sem, če nisem več takšen človek?«
V resnici lahko žalujemo za prejšnjo različico sebe. Pogrešamo svojo nekdanjo zbranost, zagon in lahkotnost, odgovor na vprašanje, kaj je naša vloga v svetu. Pogrešamo tudi občutek, da imamo prihodnost pod nadzorom in morda celo občudovanje, ki smo ga prejemali, ko smo bili uspešni.
Posebej težko je, kadar se na zunaj ne dogaja nič, kar bi okolica prepoznala kot dosežek, v sebi pa bijemo bitke, za katere porabljamo ogromno moči. Žalovanje, okrevanje, skrb za bližnjega, prilagajanje telesnim spremembam in življenje z dolgotrajnim stresom nimajo preglednice rezultatov. Ne moremo jih vpisati v življenjepis ali pokazati na družbenih omrežjih. Če svojo vrednost merimo samo po opravljenih nalogah, spregledamo, koliko energije smo tisti dan porabili za spoprijemanje z vsem, kar se nam dogaja.
Kaj, če ne vemo več, česa si želimo?
Ko se izgubi nekdanji zagon, se pogosto pojavi še en strah. Stvari, ki smo si jih nekoč tako močno želeli, nas ne navdušujejo več. Cilj, za katerega smo leta delali, se zdi oddaljen ali prazen. Tudi ob dovolj prostem času ne začutimo pričakovane ustvarjalnosti. Začnemo dvomiti, ali smo sploh kdaj vedeli, kaj hočemo.
A ni nujno, da smo se zares izgubili. Želje se lahko spreminjajo skupaj z življenjem, nekatere pa so bile od začetka povezane predvsem s priznanjem, varnostjo ali pričakovanji okolice. Če smo se zgodaj naučili opazovati, kaj želijo drugi, in se temu prilagajati, smo lahko razvili izvrsten občutek za njihove potrebe, precej slabše pa poznamo svoje. Ko izgine cilj, ki nas je dolgo vodil, ostane neprijetna praznina.
K temu je treba prišteti izčrpanost. Človek, ki dolgo živi pod pritiskom, težko začuti radovednost in navdušenje. Njegovo telo in duševnost sta zaposlena s tem, da zdržita dan. Če od sebe tudi v takšnem stanju pričakujemo, da bomo čim prej odkrili nove želje, našli novo poslanstvo in se znova pognali naprej, se pritisk, ki nas je izčrpal, samo preseli na drugo področje.
Vmesno obdobje, ko stara različica življenja ne deluje več, nova pa se še ni izoblikovala, je lahko zmedeno in boleče. Kljub temu ga ni treba čim prej zapolniti z novim projektom. Včasih potrebujemo nekaj časa, da se hrup pričakovanj poleže in sploh zaslišimo, kaj je še naše.
Notranji kritik nas skuša vrniti k staremu načinu preživetja
Ko se ob koncu dneva napademo, ker nismo naredili dovolj, se nam morda zdi, da se s tem spodbujamo. Notranja kritika obljublja, da bomo zaradi nje jutri bolj disciplinirani, hitrejši in učinkovitejši. A pogosto doseže nasprotno. Občutku izčrpanosti se pridruži sram, ta pa nam vzame še tisto malo energije, ki nam je ostala.
Kljub temu se samokritiki težko odpovemo, saj ni le neprijetna navada. Nekoč nam je morda pomagala ugotoviti, kaj moramo storiti in kakšni moramo biti, da bomo sprejeti, pohvaljeni ali vsaj varni pred zavrnitvijo. Kritični glas zato še danes preverja, ali smo dovolj pridni, uspešni in koristni, da si zaslužimo spoštovanje. Ker verjame, da nas varuje pred neuspehom in izgubo sprejetosti, ga navadno ne moremo utišati z nekaj pozitivnimi stavki. V našem notranjem svetu je prevzel preveč pomembno nalogo.
Za začetek zadošča, da ga opazimo. »Zdaj se kritiziram, ker sem naredila manj, kot sem načrtovala.« Takšno poimenovanje ustvari majhen razmik med mislijo in resničnostjo. Naslednji korak je, da nekoliko več časa posvetimo razmišljanju o tem, česa se v tistem trenutku bojimo. Nas je strah, da bomo izgubili službo, ugled ali finančno varnost? Se bojimo razočarati druge? Ali pa se brez dosežkov znova prebudi stari občutek, da nismo dovolj pomembni, da bi nas kdo opazil?
Odgovor pokaže, ali rešujemo stvarno težavo ali se borimo s starim prepričanjem. V prvem primeru potrebujemo načrt. V drugem potrebujemo drugačen odnos do sebe.
Sprejeti sedanji položaj ne pomeni obupati
Ob misli, da bi bili do sebe prizanesljivejši, se marsikdo ustraši, da bo postal pasiven. Če se ne bomo priganjali, bomo morda popolnoma obstali. Tudi raziskave pa kažejo, da sočutnejši odnos do lastnih napak ne zmanjšuje nujno želje po izboljšanju. V poskusih psihologinj Juliane Breines in Serene Chen so bili ljudje, ki so se na neuspeh odzvali s sočutjem do sebe, pripravljeni vložiti več truda v popravljanje napak in osebni napredek. Sprejemanje jim ni vzelo motivacije, temveč jim je omogočilo, da so se s pomanjkljivostjo soočili brez uničujočega samokaznovanja.
Sprejeti, da je naša zmogljivost trenutno drugačna, zato ne pomeni, da smo se odpovedali prihodnosti. Pomeni, da načrtujemo iz točke, na kateri smo, in ne iz predstave o tem, kje bi morali biti. Človek, ki ima danes na voljo štirideset odstotkov nekdanje energije, ne potrebuje urnika za svojih nekdanjih sto odstotkov. Potrebuje odločitev, kaj je s trenutno močjo res pomembno, kaj lahko počaka in česa morda sploh ni več treba početi.
Kako začnemo svojo vrednost ločevati od storilnosti
Prepričanja, ki so nastajala več desetletij, se ne spremenijo z enim velikim spoznanjem. Še manj pomaga, če si začnemo ukazovati, naj se končno cenimo. Sprememba se začne v vsakdanjih trenutkih, v katerih staro sodbo prepoznamo in se odločimo, da je ne bomo več samodejno sprejeli kot dejstvo.
Ko zvečer pomislimo, da nismo naredili ničesar, lahko svoj dan pogledamo še enkrat. Za kaj vse smo poleg vidnih nalog danes porabljali svojo energijo? Smo pomirjali prestrašenega otroka, obiskali bolnega starša, preživeli težaven pogovor, obvladovali bolečino ali zgolj skušali delovati po tednih slabega spanja? Tudi to je poraba energije, četudi za seboj ne pusti izdelka, računa ali kljukice na seznamu.
Pomaga, če ločimo opis od obsodbe. »Danes sem končala eno nalogo« je podatek. »Danes sem bila nekoristna« je sodba. Med njima je zgodba o tem, koliko bi morali narediti, da bi imeli pravico biti zadovoljni s sabo.
Nato se lahko vprašamo, kako bi želeli ravnati s seboj, kadar smo utrujeni, prestrašeni, razočarani ali negotovi. Kakšen odziv bi nam pomagal, da se umirimo in znova začutimo tla pod nogami? Kaj bi želeli slišati od človeka, ob katerem se počutimo varne? Tako nastaja nekakšen osebni priročnik za odnos do sebe, ki počasi nadomešča stara pravila, po katerih smo bili vredni le ob dobrih rezultatih.
Pomembni so tudi majhni dokazi samozaupanja. Da upoštevamo utrujenost, preden nas telo prisili k počitku. Da zavrnemo obveznost, ki je ne moremo več nositi. Da izberemo nekaj zato, ker nam ustreza, ne zato, ker bo navdušilo druge. Da si postavimo eno izvedljivo nalogo in je ne razvrednotimo samo zato, ker bi jo nekoč opravili hitreje.
Ni se vam treba vrniti k človeku, kot ste bili nekoč
Življenjsko obdobje, v katerem zmoremo manj, lahko zelo boli. Vzame nam ritem, občutek nadzora in podobo človeka, za katerega smo mislili, da bomo vedno ostali. Hkrati razkrije, koliko svoje vrednosti smo vezali na delo, zaslužek, dosežke in sposobnost, da zdržimo več kot drugi.
Tako v resnici rešitev morda ni v tem, da se čim prej vrnemo k nekdanji produktivnosti. Tista različica nas je morda res zmogla ogromno, vendar ni znala pravočasno počivati, prositi za pomoč ali prepoznati lastnih meja. Morda je bila odlična v izpolnjevanju pričakovanj, ni pa vedela, kaj potrebuje sama.
Človekova vrednost se ne zmanjša, ko se zmanjša njegova storilnost. To je preprosto razumeti in veliko težje zares verjeti, posebno če smo si desetletja dokazovali nasprotno. Prav zato so obdobja upočasnitve lahko prelomna. Ne zato, ker bi bila vsaka bolečina skrito darilo, temveč zato, ker nam življenje odvzame stari način dokazovanja in pred nas postavi vprašanje, ki smo se mu prej lahko izognili: kdo smo, ko nam ni treba ničesar pokazati, da bi bili nekaj vredni?
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
