Dreamstime

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V Sloveniji je več kot polovica oskrbe s pitno vodo vezana na kraške vodonosnike, kjer lahko tisto, kar počnemo na površju, hitro konča globoko pod zemljo. Onesnaženje lahko skozi razpoke in podzemne kanale v nekaj urah ali dneh prepotuje kilometre in doseže tudi zajetja pitne vode.

Ob prvem Unescovem mednarodnem dnevu jam in krasa smo se z dr. Nadjo Zupan Hajna z  Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU in Mednarodne speleološke zveza UIS pogovarjali o svetu pod našimi nogami, ki ga večinoma ne vidimo – čeprav je od njega lahko odvisno tudi to, kaj priteče iz naše pipe.

Letos bomo 13. septembra prvič obeležili Unescov mednarodni dan jam in krasa. Kaj takšno priznanje pomeni za Slovenijo, ki velja za eno od zibelk krasoslovja?

Za Slovenijo je to veliko priznanje, hkrati pa tudi odgovornost. Le malo naravnih pojavov je tako tesno povezanih z imenom neke dežele, da ime pokrajine postane mednarodni znanstveni izraz. Beseda kras – karst, ki jo danes uporabljajo po vsem svetu, izvira iz našega Krasa, Klasičnega krasa, ki je postal svetovni referenčni primer te pokrajine.

Pomembno pa je poudariti, da to ni slovenski mednarodni dan. Pobudo je pripravila Mednarodna speleološka zveza UIS, Republika Slovenija pa je predlog formalno predložila UNESCO in odigrala ključno diplomatsko vlogo pri njegovi uveljavitvi. Zato sem še posebej vesela, da bo prva uradna obeležitev potekala prav v Postojni. UNESCO je 13. september razglasil soglasno novembra 2025.

Veronika Rupnik Ženko

Slovenija je po krasu in jamah znana po vsem svetu. Kako pomembno vlogo ima slovensko krasoslovje danes v svetovnem merilu in na katerih področjih smo še posebej močni?

Slovensko krasoslovje je še vedno zelo močno mednarodno vpeto. Imamo dolgo tradicijo, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU deluje že od leta 1947, v Sloveniji je registriran tudi sedež Mednarodne speleološke zveze, tukaj pa imamo tudi izjemne naravne laboratorije – od Postojnske in Planinske jame do Škocjanskih jam, Klasičnega krasa, kraških polj in visokogorskega krasa.

Posebej močni smo na področjih kraške hidrogeologije in raziskovanja kraških voda, geomorfologije in razvoja jam, jamskih sedimentov in njihovega datiranja, biospeleologije, modeliranja kraških procesov ter vse bolj tudi sodobnega 3D-dokumentiranja jam. Velika prednost slovenskega krasoslovja je, da kras obravnavamo interdisciplinarno – kot povezan sistem kamnine, vode, površja, podzemlja in živega sveta.

Koliko kraških jam je danes registriranih v Sloveniji in koliko od njih je odprtih oziroma urejenih za obiskovalce? Ali še vedno odkrivamo nove jame?

Po zadnjih podatkih Katastra jam je bilo 29. junija 2026 v Sloveniji registriranih 16.220 jam. Samo v letu 2025 je bilo registriranih 381 novih jam, kar lepo kaže, da raziskovanje še zdaleč ni končano.

Po Zakonu o varstvu podzemnih jam je za organiziran turistični obisk urejenih 22 jam; pri posameznih jamah je seveda dostop lahko sezonski ali omejen na vodene obiske. To pomeni, da je turistično urejen samo neznaten delež našega podzemlja. Velika večina jam je dostopna le jamarjem oziroma raziskovalcem ali pa sploh ni enostavno dostopna.

Ali v Sloveniji še obstajajo območja, pod katerimi bi se lahko skrivali veliki jamski sistemi, za katere danes sploh še ne vemo?

Zagotovo. Koliko podzemlja še ne poznamo, pa je nemogoče oceniti. To, kar človek lahko razišče kot jamo, je samo dostopni del veliko večjega kraškega podzemnega sistema. Voda se pretaka tudi skozi rove in razpoke, v katere človek nikoli ne bo mogel vstopiti. Prav velike jame so za znanstvenike dragocene zato, ker nam omogočijo neposreden pogled v sicer skriti kraški vodonosnik.

Velik potencial za nova odkritja imajo tako visokogorski kras kot obsežna dinarska kraška območja. Poleg povsem novih jam jamarji vsako leto odkrivajo tudi nove rove v že znanih sistemih. Zato se lahko jama, ki jo poznamo desetletja, z novim odkritjem nenadoma podaljša za kilometre.

Kako dobro Slovenci v resnici poznamo bogastvo krasa, ki ga imamo? Ga znamo dovolj ceniti in varovati?

Mislim, da Slovenci kras poznamo bolje kot prebivalci marsikatere države, ker z njim dejansko živimo, vendar ga pogosto še vedno dojemamo predvsem skozi vidne pojave – Postojnsko jamo, Škocjanske jame, vrtače, kraška polja. Veliko manj se zavedamo, da je pod našimi nogami povezan vodni, geološki in biološki sistem.

Slovenija je na primer izjemna tudi po podzemeljski biotski raznovrstnosti. Postojnsko-planinski jamski sistem sodi med vrstno najbogatejše znane jamske sisteme na svetu, Slovenija pa ima dve od samo treh območij na svetu, ki sodijo med tako imenovane dvojne vroče točke podzemeljske biotske raznovrstnosti – Postojnsko-planinski sistem in Križno jamo. To je bogastvo, ki ga na površju sploh ne vidimo.

Borut Lozej

Kateri so danes največji viri onesnaževanja in drugega ogrožanja slovenskih jam in podzemnih voda?

Največje nevarnosti prihajajo prav s površja: neustrezno odvajanje komunalnih in industrijskih odpadnih voda, kmetijstvo z gnojili in pesticidi, promet in nesreče z nevarnimi snovmi, odlaganje odpadkov, urbanizacija, gradbeni posegi in kamnolomi. Pomemben problem je lahko tudi prekomerno črpanje podzemne vode, drugod po svetu pa so veliki pritiski tudi zaradi rudarstva in velikih infrastrukturnih projektov. Kraški sistemi lahko onesnaževala prenašajo hitro in na velike razdalje, pri tem pa je naravna filtracija omejena.

Tudi pri nas onesnaženje jam še ni preteklost. V 15 jamah, ki so bile na novo registrirane leta 2025, je bilo opaženo onesnaženje.

Če nekdo na površju odvrže odpadke ali v tla spusti škodljive snovi, kako hitro lahko posledice dosežejo kraško podzemlje?

Na krasu je povezava med površjem in podzemljem izjemno neposredna. Voda skozi razpoke, brezna in večje kanale prodira hitro, zato lahko onesnaženje v ugodnih hidravličnih razmerah prepotuje kilometre v urah ali dneh. To ni podzemna voda, ki bi se počasi filtrirala skozi debele plasti sedimenta.

Zato pri krasu pogosto uporabljamo sledilne poskuse, s katerimi ugotavljamo, kam voda dejansko odteka. Onesnaženje na mestu, za katero ljudje mislijo, da nima nobene povezave z izvirom, se lahko pozneje pojavi prav v zajetju pitne vode. Kraški vodonosniki so zaradi hitrega toka skozi razširjene razpoke in kanale ter omejene naravne filtracije posebej ranljivi.

Kako najti pravo ravnovesje med turizmom in varovanjem jam?

Turizem sam po sebi ni nekaj negativnega. Dobro upravljana turistična jama lahko ogromno prispeva k izobraževanju, razumevanju in tudi varovanju krasa. Problem nastane, kadar število obiskovalcev ali infrastruktura presežeta sposobnost jamskega okolja, da spremembe prenese.

Potrebni so stalno spremljanje jamske klime, temperature, CO₂ in drugih parametrov, ustrezno vodenje obiskovalcev, kakovostna infrastruktura, čim manj moteča razsvetljava in po potrebi omejevanje dostopa do najbolj občutljivih delov. Prav zdaj v Sloveniji v več turističnih jamah obnavljajo infrastrukturo tako, da bo vpliv obiskovanja manjši – med drugim zmanjšujejo probleme umetne svetlobe in lampenflore.

Bi morali pri najbolj obiskanih jamah razmišljati tudi o strožjih omejitvah števila obiskovalcev?

Če meritve pokažejo, da je to potrebno, vsekakor. Vendar ni mogoče določiti ene številke, ki bi veljala za vse jame. Vsaka jama ima svojo prostornino, prezračevanje, hidrološke razmere, občutljivo favno in svojo sposobnost, da se po obisku ponovno vzpostavijo naravne razmere.

Meja bi zato morala temeljiti na podatkih, ne na občutku. Spremljati je treba temperaturo, vlago, CO₂, kakovost vode, biološke spremembe in stanje jamskih tvorb ter temu prilagajati velikost skupin, čas med obiski in dnevno število obiskovalcev. Gospodarski interes ne sme prevladati takrat, ko začnemo meriti trajno degradacijo jamskega okolja. Trajnostni turizem pomeni prav to, da lahko jama ostane obiskovana, ne da bi zaradi tega izgubljala vrednosti, zaradi katerih jo ljudje sploh želijo videti.

Jaka Ivančič

Kaj pravzaprav obiskovalec s svojo prisotnostjo spremeni v jami?

Že sama prisotnost ljudi v jami pomeni dodaten vir toplote, izdihanega CO₂, vlage, prahu in mikroorganizmov. Pri velikem številu obiskovalcev lahko te spremembe postanejo merljive. V Škocjanskih jamah so na primer meritve pokazale jasno povezavo med številom obiskovalcev in temperaturo v delu jame.

Zelo pomembna je tudi umetna razsvetljava, saj omogoči rast alg in drugih organizmov – tako imenovane lampenflore – tam, kjer je naravno ne bi bilo. Dotikanje kapnikov in jamskih sten pa lahko poškoduje izjemno občutljive površine. Zato se morda posamezen obiskovalec zdi nepomemben, toda pri stotisočih obiskovalcev na leto se učinki lahko seštevajo.

Ali posledice podnebnih sprememb že zaznavate tudi pod zemljo?

Da, vendar moramo biti pri razlagi previdni. Vsakega posameznega toplega leta, poplave ali suše ne moremo avtomatično pripisati podnebnim spremembam. Za to potrebujemo dolge časovne nize meritev.

Najhitreje se spremembe pokažejo v kraški hidrologiji. Spremembe količine in razporeditve padavin vplivajo na napajanje vodonosnikov, sušna obdobja na nizke pretoke, intenzivni nalivi pa lahko povzročajo zelo hiter dvig podzemne vode in velike poplave. Pri naših raziskavah Škocjanskih jam vidimo, kako ekstremne padavine povzročijo visoke pretoke in prenos velikih količin sedimenta.

Tudi temperatura jam dolgoročno odraža razmere na površju, vendar počasneje. Posebej občutljive so ledene jame. Na rast kapnikov pa vplivajo količina infiltracijske vode, vegetacija, temperatura in kemizem vode, zato se lahko spreminjata tudi hitrost in način njihove rasti.

Kako ranljivi so kraški vodonosniki in katerim nevarnostim namenjamo premalo pozornosti?

So izjemno ranljivi prav zaradi lastnosti, zaradi katerih so tudi tako pomembni. Voda se lahko skozi velike kanale pretaka zelo hitro, zato je sposobnost naravne filtracije precej manjša kot pri mnogih drugih vodonosnikih. Hkrati kraška voda v Sloveniji zagotavlja več kot polovico oskrbe s pitno vodo.

Po mojem premalo razmišljamo o celotnem zaledju izvira. Ni dovolj zaščititi samo nekaj sto metrov okoli vodnega zajetja. Voda, ki priteče na izviru, je lahko padla kot dež mnogo kilometrov stran. Zato so pri načrtovanju cest, industrijskih območij, kmetijstva in drugih dejavnosti zelo pomembni poznavanje podzemnih vodnih povezav, sledilni poskusi in dolgoročno spremljanje kakovosti vode. Kraški vodonosniki lahko onesnaževala hitro prenašajo na velike razdalje.

MPA

Kaj nam lahko kapniki, sedimenti in drugi jamski zapisi povedo o podnebju in okolju v preteklosti – in kako nam to pomaga danes?

Jame so izjemni naravni arhivi, ker so sedimenti v njih zaščiteni pred erozijo in hitrimi spremembami, ki na površju pogosto uničijo stare zapise. Kapniki lahko hranijo podatke o preteklih padavinah, temperaturi, vegetaciji in kemizmu vode. Klastični sedimenti nam govorijo o nekdanjih rekah, velikih poplavah, spremembah povodij, dviganju površja in razvoju samih jam. Fosilni ostanki pa povedo, katere živali so nekoč živele v jami in njeni okolici.

Pri svojem delu se veliko ukvarjam prav z datiranjem jamskih sedimentov, med drugim s paleomagnetizmom. V Račiški pečini smo na primer sestavili zapis, ki obsega približno 3,4 milijona let, v drugih slovenskih jamah pa sedimenti pogosto segajo več milijonov let v preteklost.

Ti zapisi nam ne povedo neposredno, kakšno bo podnebje čez petdeset let. Povedo pa nam, kako so se vodni sistemi, pokrajina in živi svet odzivali na velike spremembe v preteklosti. S tem lahko bolje razumemo današnje procese in preverjamo modele, s katerimi ocenjujemo prihodnje spremembe.

Če bi ob prvem Unescovem mednarodnem dnevu jam in krasa lahko javnosti predali eno sporočilo: kaj bi morali Slovenci spremeniti v svojem odnosu do krasa in jam?

Predvsem bi si želela, da bi kras prenehali dojemati samo kot lepo pokrajino in jame kot zanimive luknje v tleh. Kras je povezan sistem površja, kamnine, podzemne vode, jam in življenja. Kar naredimo na površju, ima lahko posledice globoko pod zemljo in se lahko na koncu vrne k nam v kozarcu pitne vode.

Moje osnovno sporočilo je zelo preprosto: znanje in razumevanje sta temelj učinkovitega varovanja. Če razumemo, kako kras deluje, bomo tudi drugače načrtovali gradnjo, ravnali z odpadno vodo, uporabljali prostor in obiskovali jame. Ne gre za to, da bi kras zaprli pred človekom, ampak da ga uporabljamo in doživljamo tako, da ga pri tem ne uničujemo. To je pravzaprav tudi bistvo UNESCO Mednarodnega dneva jam in krasa: raziskujmo, razumimo in varujmo.