Zakaj hvaležnost ni samoumevna – in zakaj jo je vredno krepiti
Hvaležnost ni občutek, ki pride sam od sebe. Zakaj jo je treba vaditi in kako nam lahko pomaga pri stresu, negotovosti in zaključevanju leta.
Ob koncu leta se pogosto oziramo nazaj z mešanimi občutki. Nekateri dogodki so pustili sled, drugi so minili skoraj neopaženo, marsikaj pa bi si želeli, da bi bilo drugače. Prav zato se hvaležnost marsikomu zdi kot kliše, kot nekaj, kar lepo zveni, a ne vzdrži resničnega življenja.
PREBERITE TUDI:
Težko je biti hvaležen v svetu, ki je neenak, negotov in pogosto krut. V času, ko so novice polne konfliktov, vsakdan pa prežet s pritiski, hvaležnost hitro zveni kot poceni tolažba. A sodobna psihologija pravi drugače. Vsekakor hvaležnost ne pomeni, da si zatiskamo oči pred tem, kar je težko ali boleče, pomeni pa, da ob tem ne ostanemo ujeti samo v stresu, jezi ali občutku nemoči, ampak si pomagamo, da notranje stanje ostane obvladljivo.
Hvaležnost ni misel, ampak stanje
Ena najpogostejših zmot je prepričanje, da hvaležnost deluje na ravni razuma. Da je dovolj, če si v mislih naštejemo, za kaj vse bi morali biti hvaležni. Prav zato se mnogi ob takih poskusih počutijo še slabše, saj telo ne sledi besedam.
Ko govorimo o čutenju hvaležno, moramo razumeti, da pri tem ne gre za neke vrste seznam stvari, temveč za čustveno stanje, ki se vzpostavi šele, ko se ustavimo pri konkretni izkušnji. Ko ne razmišljamo samo abstraktno, ampak se za hip vrnemo v dogodek, podrobnost, trenutek, ki je imel pomen in ob tem začutimo kaj vse nam je ponudil. Šele takrat se aktivira živčni sistem in občutek dobi težo.
Zakaj ima hvaležnost pomembno psihološko vlogo
Raziskave kažejo, da redna praksa hvaležnosti vpliva na čustveno regulacijo, zmanjšuje kronični stres in krepi občutek notranje stabilnosti. Deluje zato, ker spremeni naš odnos do doživetega.
Hvaležnost pomaga možganom, da ne ostanejo ujeti izključno v zaznavanje groženj in pomanjkanja. V času negotovosti je to ključno. Ne kot pobeg, temveč kot protiutež. Človek, ki zna zaznati tudi tisto, kar je bilo kljub vsemu dobro, ohranja več notranjega ravnovesja.
Zakaj je praksa pomembnejša od razpoloženja
Veliko ljudi odlaša s hvaležnostjo, ker čakajo, da se bodo najprej počutili bolje. A mehanizem deluje obratno. Čustvo se pogosto pojavi šele skozi prakso, ne pred njo.
Zato je »vadba« čutenja hvaležnosti nadvse pomembna. Najlažje je, da skušamo vsak dan svoja čustva zapisati v dnevnik hvaležnosti. Dokazano je, da je to ena najbolj raziskanih in učinkovitih oblik krepitve tega stanja. Ne gre za to, da bi bili vsak dan navdušeni, temveč da si zavestno vzamemo čas za zaznavanje konkretnih drobcev, ki bi sicer ostali spregledani.
Ključno je, da smo pri tem natančni. Namesto splošnih fraz je smiselno ostati pri detajlih. To pomeni res čustveno se vrniti v tisti trenutek, pogovor, občutek, ki je imel pomen. Prav v konkretnih izkušnjah se hvaležnost zares zasidra v telesu.
Ko se hvaležnost zdi nemogoča
Obstajajo obdobja, ko se nam zdi že sama misel na hvaležnost vsiljiva. Ko je vsega preveč, ko smo izčrpani ali razočarani. Tudi to je normalen del procesa.
V takih trenutkih ni treba iskati velikih razlogov. Dovolj je, da se oprimemo nečesa zelo osnovnega. Lahko je to varnost, toplot, dejstvo, da se je dan končal brez dodatnih zapletov. Hvaležnost v takih oblikah ni banalna, temveč regulativna. Pomaga živčnemu sistemu, da se umiri.
Zakaj je hvaležnost pomembna prav ob koncu leta
Zaključevanje leta pogosto sproži potrebo po ocenjevanju tega kar nam je uspelo in tega, pri čemer smo zgrešili pričakovanja. Hvaležnost ne briše razočaranj, jim pa odvzame absolutno moč. Omogoča širši pogled, v katerem leto ni zgolj seznam neuspehov ali dosežkov, temveč celota izkušenj.
Ne gre za to, da bi si rekli, da je bilo vse dobro. Gre za to, da prepoznamo, da je bilo nekaj tudi dragocenega. In da si to dovolimo začutiti.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
