Zakaj se po doseženih ciljih veselimo manj, kot bi pričakovali
Zakaj doseženi cilji pogosto prinesejo olajšanje, ne pa veselja – in kako nas avtomatizem kljukic oddaljuje od polnejšega doživljanja življenja.
Vsi imamo cilje in želje. Navadno v njihovo doseganje vložimo ogromno časa, napora, pozornosti, upanja in tudi skrbi. Trudimo se, da bi jih dosegli, in včasih tudi več mesecev ali celo let živimo z mislijo, da bomo, ko pride ta trenutek, skakali od sreče. Ali se vsaj počutili lažje, mirneje in bolj izpolnjeno.
Potem pa nekega dne končno pristavimo še zadnji delček mozaika in dosežen cilj je pred nami. Naredimo mentalno kljukico in čutimo olajšanje. Morda si za dan ali dva celo oddahnemo. A kaj drugega ne čutimo … Ne čutimo res nekega posebnega veselja in ne ponosa, niti se zares ne ustavimo, še manj proslavimo. Preprosto gremo naprej. Naslednji nalogi nasproti, k novemu cilju in novi obveznosti.
To je tako pogosta in razširjena izkušnja, da jo večina med nami vzame kot nekaj normalnega. A prav v tem tihem avtomatizmu pogosto spregledamo priložnost, da bi uspeh sploh doživeli.
PREBERITE TUDI:
##ARTICLE-1872550##
Kaj s tem v resnici izgubljamo
Če večino življenja preživimo tako, da cilje dosegamo, ne da bi jih zares zaznali, začnemo živeti zelo omejeno. V resnici se tako življenje skrči na nenehno izpolnjevanje nalog. Normalno se počutimo le takrat, ko nekaj delamo, rešujemo in dosegamo.
Veselje, zadovoljstvo in občutek smisla ob tem postanejo stranski produkti, ki se morda zgodijo, lahko pa tudi ne. Tako se večeri ne končajo z občutkom, da je bilo nekaj vredno, ampak le z mislijo, kaj nas čaka jutri. In čeprav smo na papirju uspešni, v sebi pogosto čutimo praznino, utrujenost ali nenavadno nezadovoljstvo, ki ga ne znamo dobro pojasniti.
Smo ob tem preveč ambiciozni? Da, a ne nujno zdravo ambiciozni. Ambicioznost sicer res pomeni, da smo močno usmerjeni v rezultate, a hkrati lahko izhaja tudi iz motiva, da se naša samopodoba delno ali v celoti opira na to, kaj dosežemo. Tu se ambicioznost lahko začne nevarno približevati dokazovanju. Tako se naučimo živeti na način, kjer cilji služijo predvsem temu, da zdržimo pritisk, ne pa temu, da bi v življenju tudi uživali.
Zakaj do tega sploh pride
Ta vzorec se redko začne v odraslosti, pogosto veliko prej. V svoji mladosti marsikdo že zelo zgodaj dobiva sporočila, da je pomembno, kaj doseže in kako uspešen je. Kako dobro se odreže ali kako malo “komplicira”. Pohvala, pozornost in občutek vrednosti so tudi sistemsko v mladosti močno povezani z rezultati. Skoraj od najmlajših let dalje se sistemsko »ocenjuje« naše vedenje, kmalu se začnejo še ocene, nato so na vrsti športni in drugi dosežki … Ob tem svoje dodajo še starši in drugi otroku bližji, ki s ponosom izpostavljajo otrokove tudi najmanjše dosežke in zmožnosti.
Vsekakor to ravnanje ni zlonamerno, vseeno pa otrok iz tega izlušči jasno lekcijo, da je opažen in »vreden« takrat, ko nekaj doseže. Ko se ta informacija ponavlja dovolj dolgo, uspeh ne postane vir več veselja, ampak pogoj za notranji mir. Nekaj, kar otrok mora doseči, da bi si lahko vsaj za trenutek oddahnil.
Ta logika se v odraslosti ne razblini, ravno nasprotno, saj jo sodobna družba le še poglablja. Ves čas smo izpostavljeni podobam uspešnih ljudi, zgodbam o dosežkih, primerjanju, dokazovanju. Družbena omrežja ustvarjajo vtis, da je biti nenehno produktiven, motiviran in izjemen norma. Če nisi, si hitro v zaostanku.
V takem okolju ni čudno, da dosežkov ne praznujemo. Dosežek ni nekaj, kar bi se zdelo varno »uživati«, saj takrat počivamo, mi pa se ves čas podzavestno trudimo držati »zmagovalni« tempo.
Zakaj se ob uspehu pojavi olajšanje in zakaj je to premalo
Ko dosežemo cilj in si predvsem oddahnemo, to ni naključje. Olajšanje pomeni, da je pritisk za trenutek popustil. V tistih kratkih trenutkih začutimo, da nam ni več treba dokazovati, da smo dovolj. A tako olajšanje traja le kratek čas, ker ne pomeni zaključka, temveč le premor.
Če se ob tem ne ustavimo in uspeha zares ne zaznamo, se notranji mehanizem hitro znova vklopi. Poiščemo nov cilj, novo skrb, novo nalogo. Tako ohranjamo občutek vrednosti, hkrati pa si jemljemo možnost, da bi doživeli globlje zadovoljstvo.
Dolgotrajno to pomeni življenje, ki je videti polno, a se čuti prazno. Veliko je gibanja in naprezanja, a le malo prave izkušnje.
Kako začnemo izstopati iz avtomatizma kljukic
Prvi impulz, ko se zavemo, da ob naših doseženih rezultatih le hitimo mimo, je, da skušamo biti bolj pozitivni ali bolj hvaležni. A to pogosto samo še poveča pritisk. Bolj pomembno in učinkovito je, da se zavestno upremo potrebi, da bi šli takoj naprej.
Ko nekaj dosežemo, si moramo dovoliti, da se ustavimo in prepoznamo svoj dosežek. Ob tem ni mišljeno, da bi se morali bahati drugim ali se od ponosa tolči po prsih. Gre za veliko bolj intimno izkušnjo, pristno zaznavo trenutka, v katerem si lahko tudi priznamo, da je bilo včasih težko, da smo potrebovali veliko vztrajnosti in smo se morali marsičemu odpovedati. Šele ko to vidimo, lahko dosežek sploh dobi težo.
Pomaga tudi, da uspeh ne ostane zgolj v glavi. Kratek zapis, pogovor z nekom, ki mu zaupamo, lahko tudi majhen ritual, kot je na primer kozarec šampanjca samemu sebi ob koncu dneva. Vse to pomaga, da se izkušnja »zasidra«. S takim zavestnim zaznavanjem majhnih in velikih zmag možganom dajemo signal, da je nekaj res končano in vredno pozornosti.
Še pomembnejši premik v naši miselnosti in praksi pa je, da začnemo ločevati svojo vrednost od svojih rezultatov. Vsekakor cilji so pomembni in dosežki imajo smisel, a naše osebne vrednosti ne morejo nositi. Dokler jo nosijo, jih ne bomo mogli zares uživati, saj bodo vedno služili nečemu drugemu.
Življenje ni seznam opravkov
Ko se začnemo zavedati, kako avtomatično živimo od cilja do cilja, se odpre možnost drugačnega ritma. Ne počasnosti v smislu manj delati, ampak počasnosti v smislu več zaznati.
Veselje ob dosežkih pride, ko ti nehajo biti pogoj za to, da smo v redu. Takrat kljukice nehajo biti edini način orientacije v življenju. In življenje začne ponovno dobivati globino zaradi več prisotnosti v tem, kar smo že naredili.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
