Smo lahko sami sebi coach? Pet veščin za bolj zavestno življenje
Kako bolje razumeti svoje odzive in se odločati bolj zavestno? Spoznajte pet veščin, s katerimi lahko postanete sami sebi dober coach.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Včasih se nam zdi, da smo neko situacijo razumeli šele potem, ko je že minila. Na sestanku se ob kritiki nemudoma začnemo braniti, čeprav smo si obljubili, da bomo tokrat najprej poslušali. Ob partnerjevem molku nas preplavi strah, da je z odnosom nekaj narobe, zato zahtevamo pojasnilo ravno v trenutku, ko bi oba potrebovala nekaj miru. Otroku odgovorimo ostreje, kot smo nameravali, nato pa nas še ure spremlja slaba vest. Ko se čustva poležejo, pogosto zelo dobro vemo, kaj bi lahko naredili drugače. Težava je v tem, da tega nismo zmogli prepoznati v trenutku, ko se je dogajalo.
Velik del življenja preživimo na takšnem notranjem avtopilotu, to pa zato, ker naši možgani radi uporabljajo že znane poti. Občutek zavrnitve sproži umik, kritika obrambo, negotovost potrebo po nadzoru, strah pred konfliktom pa hitro privolitev v nekaj, česar si v resnici ne želimo. Ti odzivi imajo svojo zgodovino. Ko smo bili majhni, so nam morda pomagali ohraniti varnost, pripadnost ali občutek lastne vrednosti, danes pa se vključijo tako hitro, da izbiro opazimo šele za nazaj.
Zavestno vodenje sebe zato ne pomeni, da moramo čustva obvladati, ranljivost odpraviti in se v vsakem trenutku odzvati popolno. Pomeni, da vse bolje razumemo, kaj se dogaja v nas, prepoznamo sile, ki usmerjajo naše vedenje, ter si postopoma ustvarimo več možnosti za zavestno izbiro. Na tem mestu lahko postanemo tudi sami sebi dober coach. Takšen, ki zna postaviti pravo vprašanje, opaziti ponavljajoči se vzorec in nas spodbuditi k dejanju, ki je bolj skladno s človekom, kakršen želimo biti.
Pri tem nam lahko pomaga pet med seboj povezanih veščin. Njihova moč je prav v navedenem zaporedju: najprej prepoznamo, kaj je v naših rokah, nato opazimo, kaj se dogaja v nas, odložimo sodbo, poskusimo razumeti svoj odziv in šele zatem izberemo, kaj bomo naredili.
PREBERITE TUDI:
Odgovornost se začne pri naslednjem koraku
Ko slišimo, da moramo prevzeti odgovornost za svoje življenje, lahko to hitro zazveni kot očitek. Kaj pa vse, česar nismo izbrali? Nismo odgovorni za način, kako so drugi ravnali z nami, za krivice, ki smo jih doživeli, za okoliščine, v katere smo bili postavljeni, ali za čustvene rane, ki so nastale, še preden smo jih sploh znali poimenovati.
Osebna odgovornost ne zahteva, da vse to zanikamo ali krivdo za tuja dejanja prevzamemo nase, ampak da se vprašamo, kaj je glede na vse, kar se je zgodilo, danes vendarle v napih rokah,
Morda ne moremo doseči, da nas bo partner bolje razumel, lahko pa jasneje povemo, kaj potrebujemo. Ne moremo spremeniti svojega otroštva, lahko pa začnemo prepoznavati, kako še vedno oblikuje naše odnose. Ne moremo prisiliti nadrejenega, da bo cenil naše delo, lahko pa se odločimo, ali bomo postavili mejo, zahtevali pogovor ali začeli iskati okolje, v katerem bomo lažje razvili svoje sposobnosti.
To ni vedno prijeten premik. Dokler je rešitev povsem v rokah drugih, lahko čakamo, da se bodo spremenili oni. Ko se vprašamo, kaj lahko storimo sami, pa se srečamo tudi z zahtevnejšimi odločitvami. Toda prav v tem je moč odgovornosti - iz človeka, ki se mu življenje samo dogaja, postajamo nekdo, ki lahko napiše vsaj naslednji del svoje zgodbe.
Postanite raziskovalec svojih odzivov
Naslednja veščina je sposobnost, da se opazujemo z iskrenim zanimanjem. Večina ljudi svoje odzive pozna predvsem skozi njihove posledice. Vemo, da smo se razjezili, ker smo zaloputnili vrata. Vemo, da nas je nekaj prizadelo, ker o dogodku razmišljamo še tri dni. Vemo, da smo se počutili ogrožene, ker smo sogovorniku začeli dokazovati, da nima prav. Veliko manj pogosto pa opazimo drobne notranje premike, ki so se zgodili tik pred tem.
Če želimo razumeti svoje vzorce, moramo postati nekoliko podobni raziskovalcu lastnega notranjega sveta. Kaj se zgodi v telesu, ko nas nekdo kritizira? Se napne čeljust, pospeši srčni utrip, se pojavi pritisk v prsih? Katera misel švigne skozi glavo? Ali slišimo zgolj pripombo o svojem delu ali pa jo v trenutku prevedemo v sporočilo, da nismo dovolj sposobni? Kaj nato običajno naredimo – napademo, se začnemo opravičevati, umolknemo ali se skušamo sogovorniku čim prej prikupiti?
Pomemben del tega raziskovanja so prepričanja, ki jih že tako dolgo ponavljamo, da jih ne doživljamo več kot razlage, temveč kot dejstva. Morda verjamemo, da moramo biti uspešni, da bi bili vredni spoštovanja. Da je konflikt nevaren. Da zavrnitev dokazuje, da je z nami nekaj narobe. Da moramo poskrbeti, da se bodo vsi ob nas počutili dobro. Takšna prepričanja lahko dolga leta neopazno usmerjajo naše odločitve.
Dober notranji coach ne vpraša samo: »Zakaj sem spet takšen?« Veliko koristnejša vprašanja so: »Kaj sem v tistem trenutku verjel? Kako vem, da je to res? Bi lahko dogodek razumel še kako drugače? Kaj sem s svojim odzivom skušal preprečiti?« Ko vzorec dovolj dobro poznamo, ga lahko opazimo že med nastajanjem, ne šele po tem, ko je prevzel nadzor.
Opaziti brez takojšnje obsodbe
Samorefleksija ima tudi past. Če se opazujemo predvsem zato, da bi odkrili, kaj je z nami narobe, bomo z večjim samozavedanjem dobili samo več gradiva za samokritiko. Opazimo ljubosumje in se okaramo, da tega ne bi smeli čutiti. Postanemo tesnobni in se sprašujemo, zakaj ne moremo biti normalni. Naredimo napako in iz enega neuspelega dejanja v trenutku sestavimo sodbo o svoji celotni osebnosti.
Na tej točki ne doživljamo več samo prvotnega čustva. Jezni smo in hkrati jezni nase, ker smo jezni. Strah nas je, nato pa nas je še sram, ker nas je strah. K prvotni bolečini dodamo notranji boj, ki nam jemlje prav tisti prostor, v katerem bi lahko izbrali drugačen odziv.
Čuječe opazovanje pomeni, da si najprej dovolimo videti, kaj je prisotno, ne da bi morali občutek takoj razglasiti za dober ali slab. Lahko si rečemo: »Opažam, da sem jezen.« Ali: »Del mene bi najraje prekinil pogovor in odšel.« S tem jeze ne opravičujemo in si ne dajemo dovoljenja, da prizadenemo drugega. Samo priznamo, kaj se dogaja, preden se odločimo, kaj bomo s tem naredili.
Razlika je majhna, a pomembna. Eno je biti povsem ujet v misel, da nas nekdo ne spoštuje, drugo pa opaziti: »Trenutno razmišljam, da me ne spoštuje.« V drugem stavku se že pojavi nekaj razdalje. Misel ostaja resnična kot naša trenutna izkušnja, ni pa nujno tudi edina mogoča razlaga dogodka.
Razumeti, kaj skuša odziv zaščititi
Ko pri sebi odkrijemo vzorec, ki nam ni všeč, ga želimo pogosto čim prej odstraniti. Toda večina vzorcev se ni pojavila brez razloga. Naš obrambni mehanizem je morda zrasel v okolju, kjer je bila vsaka napaka pospremljena s ponižanjem. Nenehno iskanje zagotovil se lahko napaja iz globokega strahu, da nas bodo ljudje zapustili. Perfekcionizem je bil morda nekoč najzanesljivejša pot do pohvale, miru ali občutka, da smo dovolj dobri. Pretirano ugajanje pa je lahko nastalo tam, kjer je bilo razpoloženje drugih ljudi pomembnejše od naših potreb.
Škodljivo vedenje bomo veliko lažje spreminjali, če bomo razumeli njegovo nalogo. Namesto da se obsojamo, ker smo se znova odzvali obrambno, se lahko vprašamo: »Česa me ta odziv skuša obvarovati? Česa se bojim, da bi se zgodilo, če se ne bi branil? Kaj bi v tem trenutku potreboval, da bi se počutil dovolj varno za drugačen odziv?«
Sočutje do sebe pri tem ni popustljivost in tudi ne izgovor. Če v jezi žalimo druge, moramo za to prevzeti odgovornost, ne glede na zgodovino svojega odziva. Toda sram nam običajno pove le, da je z nami nekaj narobe. Sočutje nam pomaga razumeti, kaj se v nas bori za varnost in kako lahko za to potrebo poskrbimo na manj škodljiv način.
Včasih že ta premik zmanjša notranjo napetost. Ko nam ni treba porabiti vse energije za boj proti sebi, je več ostane za spremembo. Rast tako ni več vojna proti delu sebe, ki ga želimo izkoreniniti, temveč proces, v katerem staremu obrambnemu mehanizmu počasi pokažemo, da danes obstajajo tudi druge možnosti.
Ustvariti dovolj prostora za izbiro
Prve štiri veščine se stekajo v najpomembnejšo: v sposobnost, da se ne odzovemo vedno na prvi impulz. Kritika lahko v nas še vedno sproži obrambo, zavrnitev željo po umiku in negotovost potrebo po potrditvi. Napredek se ne meri po tem, da teh odzivov nikoli več ne bi občutili. Kaže se v trenutku, ko impulz opazimo, vendar ga ne zamenjamo več za ukaz.
Predstavljajmo si, da partner med pogovorom pogleda telefon. V nas se v trenutku pojavi misel, da ga ne zanimamo. Telo se napne, glas postane ostrejši in najraje bi rekli nekaj, kar bi ga prisililo, da se začne braniti. Avtomatski odziv je že pripravljen.
Če smo razvijali prejšnje štiri veščine, lahko v tem kratkem trenutku prepoznamo več plasti. Opazimo svojo prizadetost, prepoznamo znani strah, da za drugega nismo pomembni, in razumemo, zakaj si želimo njegovo pozornost izsiliti z napadom. Nato se pojavi vprašanje, ki ga avtopilot praviloma preskoči: »Kakšen človek želim biti v tem trenutku?«
Morda bomo še vedno povedali, da nas je partnerjevo vedenje zmotilo. Zavestni odziv ne pomeni, da molčimo, smo vedno prijazni ali zatremo svoje potrebe. Razlika je v tem, da lahko namesto očitka izberemo jasno prošnjo, namesto kaznovalnega molka pojasnilo in namesto takojšnjega odgovora kratek premor. Vprašamo se lahko tudi, kateri odziv je skladen z našimi vrednotami, kaj bo koristilo odnosu in katero svojo odločitev bomo spoštovali tudi naslednji dan.
Sprva bo ta prostor zelo kratek in velikokrat ga bomo opazili šele za nazaj. Tudi to je del učenja. Naslednjič bomo morda avtomatski odziv prepoznali nekaj minut prej, pozneje že med pogovorom, sčasoma pa tik preden ga izrazimo. Zavestno vodenje sebe se ne zgodi v eni veliki preobrazbi. Nastaja v številnih majhnih trenutkih, ko smo nekoliko manj avtomatski in nekoliko bolj prisotni.
Cilj ni popoln nadzor, temveč bolj zavestno življenje
Človek, ki zna voditi sebe, ni ves čas miren, samozavesten in moder. Še vedno ga preplavijo jeza, strah, negotovost, razočaranje in zmeda. Še vedno se kdaj odzove prehitro in šele pozneje ugotovi, kaj se je v njem zares dogajalo. Razlika je v odnosu do teh izkušenj.
Namesto da odgovornost za svoje počutje povsem predamo drugim, se vprašamo, kaj lahko naredimo sami. Namesto da bi slepo sledili vsakemu notranjemu vzgibu, ga raziščemo. Namesto da bi se zaradi svojih ranljivih delov poniževali, skušamo razumeti, kaj potrebujemo. In ko se med občutkom in dejanjem pojavi dovolj prostora, izberemo odziv, ki bolje odraža naše vrednote.
Ko se boste naslednjič znašli v situaciji, ki v vas sproži močan odziv, vam ni treba naenkrat obvladati vseh petih veščin. Začnete lahko s tremi vprašanji: »Kaj se pravkar dogaja v meni? Kaj mi ta odziv sporoča? Kako se želim odzvati?«
Morda ne boste vedno izbrali popolno, boste pa v tistem trenutku naredili nekaj pomembnejšega - za kratek čas boste izstopili iz avtomatskega načina in ponovno prevzeli svoje mesto za krmilom.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
