Pozitivna psihologija: 5 odkritij, ki spreminjajo naš pogled nase
Nove raziskave pozitivne psihologije razkrivajo, kako lahko razvijamo značajske moči in zakaj jih pogosto ne uporabimo takrat, ko jih najbolj potrebujemo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko govorimo o osebni rasti, pogosto iščemo predvsem tisto, kar bi morali pri sebi popraviti. Premalo smo samozavestni, preveč odlašamo, težko postavljamo meje, hitro obupamo.
Kaj pa, če bi se vprašali malce drugače: Katero svojo dobro lastnost uporabljamo premalo? Tu postane precej težje. Večina nas je precej dobro izurjena v opazovanju tistega, kar bi morali pri sebi popraviti. Veliko manj pogosto razmišljamo o tem, da bi bila lahko težava tudi v nečem, kar v nas že obstaja, vendar tega v določenem obdobju življenja skoraj ne uporabljamo več.
PREBERITE TUDI:
Pozitivna psihologija, ki je v zadnjih desetletjih prinesla pomemben napredek v delu z ljudmi, se v veliki meri ukvarja tudi z raziskovanjem prav takšnih značajskih moči. Tistih, ki jih imamo, a se jih morda niti ne zavedamo dobro, predvsem pa jih premalo uporabljamo. Pri tem ne govorimo o talentih ali spretnostih, temveč o lastnostih, kot so radovednost, pogum, prijaznost, vztrajnost, hvaležnost, humor, upanje, samoregulacija in sposobnost videti širšo sliko.
Novejše raziskave prinašajo nekaj precej zanimivih ugotovitev. Med drugim kažejo, da svojih značajskih moči nismo dobili enkrat za vselej, ampak jih lahko razvijamo. Vse bolj se raziskovalci posvečajo tudi vprašanjem, ali jih uporabljamo dovolj, ali jih lahko spreminjamo, kdaj jih uporabljamo, zakaj jih v nekaterih okoliščinah ne uporabljamo – in kaj se zgodi, ko jih začnemo uporabljati drugače.
Pozitivna psihologija tako ni le spodbujanje, naj razmišljamo »bolj pozitivno«, ampak je veliko več. Raziskuje načine, s katerimi lahko aktivno vplivamo na dojemanje sebe in posledično tudi na svoje počutje. Poglejmo si pet zelo zanimivih ugotovitev, ob katerih boste morda tudi vi nase pogledali z malce drugačnega zornega kota.
1. Prepričanje »takšen pač sem« ne drži povsem
Sami sebe radi opisujemo, kot da imamo pred seboj seznam trajnih lastnosti.
»Nisem ravno optimist.«
»Nikoli nisem bila posebno potrpežljiva.«
»Jaz pač nisem človek, ki bi znal pogledati na stvari s svetle strani.«
Pa je res, da nas opredeljujejo le trajne lastnosti? Nekatere raziskave kažejo, da številne lastnosti, ki jih doživljamo kot del svoje nespremenljive osebnosti, niso zares tako trdno določene.
Leta 2025 je skupina španskih raziskovalcev objavila enega obsežnejših pregledov raziskav na tem področju. Pregledali so več kot 61.000 povzetkov raziskav in po strogih kriterijih nazadnje vključili 162 randomiziranih kontroliranih raziskav z več kot 32.000 udeleženci. V več kot dveh tretjinah raziskav se je značajska moč, ki so jo ljudje namensko razvijali, tudi merljivo povečala.
Posebej dobri dokazi so se pokazali pri prijaznosti, humorju, upanju, hvaležnosti in sposobnosti pogledati na položaj iz širše perspektive.
To seveda ne pomeni, da lahko po treh vajah iz večnega pesimista postanemo neuničljiv optimist. Vseeno pa imamo dokaze, da lahko svoje značajske moči, če jih zavestno razvijamo, okrepimo.
Ko tako naslednjič v svoji glavi zaslišimo »jaz pač nisem tak človek«, bi se lahko v resnici vprašali: Ali res nisem tak – ali le te lastnosti že dolgo nisem vadil?
2. Depresija človeku ne izbriše njegovih moči
Ko nam gre dobro, je razmeroma preprosto govoriti o hvaležnosti, upanju, radovednosti in drugih pozitivnih lastnostih. Veliko bolj kompleksno vprašanje pa je, kaj se z našimi pozitivnimi lastnostmi zgodi, ko smo dalj časa slabe volje ali celo v depresiji. Takrat se zdi veliko težje pozornost preusmeriti na pozitivno. Raziskave pa kažejo, da naših značajskih moči težko psihično obdobje ne izbriše nujno.
To prikazuje raziskava iz leta 2024, v kateri je sodelovalo 50 žensk z diagnosticirano veliko depresivno motnjo. Raziskovalci niso spremljali samo njihovih depresivnih simptomov, ampak jih je zanimalo tudi, ali se lahko pri človeku z depresijo spremenijo njegove značajske moči.
Del udeleženk je opravil osemtedenski program treninga pozitivnosti. Po njem so raziskovalci pri njih zaznali okrepitev značajskih moči, pa tudi več samozavedanja in spremembe v načinu, kako so doživljale preteklost, sedanjost in prihodnost.
Ker je bila raziskava majhna, iz nje nikakor ne moremo sklepati, da je krepitev značajskih moči zdravljenje depresije. Je pa pokazala nekaj, kar je zanimivo tudi za vse nas.
Lastnosti, za katere imamo v težkem obdobju občutek, da smo jih izgubili, morda niso zares izginile. Če se zadnje leto skoraj nikoli ne smejite, to še ne pomeni, da ste izgubili smisel za humor. Če vas nič več ne zanima, ni nujno, da niste več radoveden človek. In če trenutno težko vidite kaj dobrega pred seboj, to še ne pomeni, da je upanje za vedno izginilo iz vašega značaja.
Včasih določena življenjska ali psihična stanja naše moči preprosto potisnejo v ozadje.
Če imate občutek, da »niste več takšni kot nekoč«, se spomnite lastnosti, ki so bile nekoč zelo vaše. Kaj je v vas kljub vsemu še vedno ostalo in kaj od tega vam danes najbolj manjka? Ali obstaja majhen način, da vsaj katero od teh lastnosti znova obudite?
3. Ni se nam treba osredotočati samo na svoje največje moči
»Osredotočite se na svoje prednosti, ne na svoje slabosti.« To je postal skoraj univerzalen nasvet osebnega razvoja. Najbolj uspešni bomo, če odkrijemo, v čem smo najboljši, in to poglobljeno razvijamo. Toda ali so naše najbolj izrazite značajske moči res vedno tudi najbolj koristne za osebni razvoj?
Raziskovalci so to vprašanje preverili v raziskavi, v kateri je sodelovalo 255 vodij. Razdelili so jih v dve skupini. Prva se je učila pri zaposlenih prepoznavati njihove najbolj izrazite oziroma značilne moči – denimo ustvarjalnost, vztrajnost, radovednost ali humor, če so bile te pri posamezniku posebej močne. Druga skupina pa je pozornost namenjala ravno nasprotnemu: značajskim močem, ki so bile pri zaposlenih manj izrazite in so jih zato redkeje uporabljali.
Raziskovalci so pričakovali, da bo prvi pristop učinkovitejši. Ni bil.
Mesec dni pozneje se je pokazalo, da sta oba načina pri vodjih podobno izboljšala njihovo coaching vedenje. Z drugimi besedami: koristno ni bilo samo to, da so se naučili pri ljudeh opaziti tisto, v čemer so že izrazito močni, ampak je imel skoraj povsem enak učinek tudi pristop, pri katerem so prepoznavali njihove manj izrazite značajske moči.
Ugotovitev je zanimiva, ker nekoliko zamaje priljubljeno predstavo, da se moramo pri razvoju vedno osredotočati predvsem na svoje največje prednosti. Človek namreč ni samo skupek svojih treh ali petih najbolj izrazitih lastnosti. V sebi imamo tudi vrsto značajskih moči, ki jih uporabljamo redkeje, vendar se lahko v določenih okoliščinah izkažejo za pomembne.
Če nekdo denimo ni posebno samozavesten, to še ne pomeni, da poguma nima. Morda ga uporablja samo redkeje. Če nismo izrazito potrpežljivi, tudi potrpežljivost ni lastnost, ki nam je povsem tuja. In prav te manj očitne plati človeka lahko hitro spregledamo, če pri sebi in drugih iščemo samo tisto, kar je že najbolj izrazito.
Raziskava sicer ni preverjala, ali bomo z razvijanjem svojih manj izrazitih moči tudi sami nujno postali uspešnejši ali zadovoljnejši, pokazala pa je, da se pri prepoznavanju potenciala drugega človeka ni treba omejiti samo na njegove največje prednosti.
Ko boste tako naslednjič razmišljali o svojih dobrih lastnostih, ne naštevajte samo tistih, po katerih vas poznajo vsi. Vprašajte se tudi: Katero dobro lastnost pokažem le občasno, vendar vem, da jo imam? Morda je prav tam del vas, ki mu doslej niste namenjali veliko pozornosti.
4. Vedeti, kakšni želimo biti, pogosto ni dovolj
Kolikokrat ste si že zjutraj rekli, da boste danes bolj potrpežljivi, zvečer pa ugotovili, da ste se ob prvi stresni situaciji odzvali popolnoma enako kot vedno? Ali sklenili, da boste na naslednjem sestanku več poslušali in manj govorili, potem pa na svojo odločitev pozabili v trenutku, ko vas je nekdo razjezil?
Ena večjih težav pri osebni rasti je, da sicer zelo dobro vemo, kako bi želeli ravnati, vendar se tega ne spomnimo ravno takrat, ko bi morali ravnati drugače.
Raziskovalci so zato leta 2024 preverjali zanimiv pristop. Zaposlene so najprej spodbudili, da prepoznajo svoje najizrazitejše značajske moči, nato pa so jim pri njihovem pogostejšem uporabljanju pomagali s tako imenovanimi vedenjskimi dregljaji.
Dregljaj ni ukaz in od nas ne zahteva velike spremembe. Gre za majhen poseg v okolje, ki nas ob pravem trenutku usmeri k vedenju, ki smo ga tako ali tako želeli izbrati. To je lahko opomnik na telefonu, zapis na računalniku, predmet na pisalni mizi ali kakšen drug znak, ki prekine naše avtomatsko delovanje.
V pogovorih z zaposlenimi po takšni intervenciji se je pokazalo, da samo zavedanje lastnih značajskih moči še ni nujno pomenilo, da jih bodo ljudje tudi pogosteje uporabljali. Prav dregljaji so jim pomagali premostiti razkorak med tem, kar so o sebi vedeli, in tem, kako so dejansko ravnali.
To lahko precej dobro prenesemo tudi v vsakdanje življenje. Ne potrebujemo namreč še enega nasveta, da moramo biti bolj hvaležni, potrpežljivi ali pogumni. Vse to že vemo. Težava je, da se ob sedmih zjutraj odločimo, da bomo potrpežljivi, ob 16.30, ko smo utrujeni, otrok pa nas že petič nekaj vpraša, te odločitve ni več nikjer.
Če želimo neko svojo dobro lastnost uporabljati pogosteje, je zato lahko učinkoviteje, da si ustvarimo konkreten sprožilec zanjo. Če želimo bolje poslušati, imamo lahko na računalniku zapisano: »Najprej poslušaj.« Če želimo v konfliktih uporabljati več samokontrole, si lahko določimo pravilo, da pred odgovorom vedno dvakrat vdihnemo. Če želimo večkrat izraziti hvaležnost, si lahko na telefonu nastavimo večerni opomnik z vprašanjem: »Komu danes še nisem povedal, da ga cenim?«
Takšni drobni opomniki se morda zdijo banalni, vendar ciljajo na zelo konkreten problem: med tem, kakšni želimo biti, in tem, kako dejansko ravnamo, pogosto ne manjka motivacije, ampak pravi sprožilec ob pravem času.
Kaj lahko odnesemo iz tega? Izberite eno svojo značajsko moč, ki bi jo želeli uporabljati pogosteje, in se ne vprašajte samo, kako jo boste razvijali. Vprašajte se predvsem: Kaj me bo nanjo spomnilo ravno v trenutku, ko jo bom potreboval?
5. Večja težava kot pretirana uporaba neke lastnosti je lahko to, da svoje moči uporabljamo premalo
Za dobre lastnosti običajno velja preprosta logika: več jih imamo, bolje je. A že iz vsakdanjega življenja vemo, da ni vedno tako. Pretirana vztrajnost se lahko spremeni v trmoglavost, previdnost v omahovanje, prijaznost v nezmožnost postavljanja meja. Tudi nečesa dobrega je torej lahko preveč. Tega se vse bolj zavedamo in zato tudi vse več pozornosti namenjamo iskanju pravega ravnovesja.
Toda novejša raziskava kaže, da bi morali biti morda še bolj pozorni na nasprotno težavo: kaj se zgodi, kadar svojih dobrih lastnosti ne uporabljamo dovolj oziroma jih ne uporabimo takrat, ko bi jih potrebovali?
V raziskavi, objavljeni leta 2026, je 307 udeležencev izpolnilo vprašalnik, s katerim so raziskovalci ugotavljali, ali svojih 24 značajskih moči uporabljajo premalo, pretirano ali v primerni meri. Zanimalo jih je tudi, kako je takšno ravnovesje povezano z različnimi psihološkimi simptomi, med drugim z depresivnostjo in tesnobo.
Pokazalo se je, da sta lahko problematični obe skrajnosti, vseeno pa je izstopala premajhna uporaba značajskih moči, saj je bila najbolj dosledno povezana s psihološkimi simptomi.
To je zanimivo predvsem zato, ker osebne težave pogosto razlagamo skozi tisto, česar imamo preveč. Preveč nas skrbi. Preveč razmišljamo. Preveč želimo ugajati. Preveč smo občutljivi. Preveč se obremenjujemo z mnenjem drugih.
Kaj pa, če je v nekaterih situacijah koristno vprašanje ravno obrnjeno?
Morda v neprijetnem pogovoru ni težava samo v tem, da čutimo preveč strahu, ampak tudi v tem, da uporabimo premalo poguma. Morda po neuspehu ne potrebujemo samo manj samokritičnosti, ampak več prijaznosti do sebe. Morda nas ob problemu ne ohromi samo pretirana zaskrbljenost, ampak nam v tistem trenutku manjkata perspektiva in upanje.
Pri tem je pomembno, da ugotovitev razumemo pravilno. Raziskava ne dokazuje, da ljudje razvijejo psihološke težave zato, ker premalo uporabljajo svoje značajske moči. Pokazala je povezavo med obojim, ne vzroka in posledice. Prav tako ne pomeni, da lahko depresijo, tesnobo ali druge duševne težave rešujemo preprosto z »več poguma« ali »več optimizma«.
Ponuja pa zanimiv drugačen pogled na naše vsakodnevne težave. Ko se znajdemo v situaciji, ki je ne obvladujemo najbolje, se nam morda ni treba vedno vprašati samo: »Česa delam preveč?« Včasih je veliko bolj koristno vprašanje: »Česa dobrega v sebi trenutno uporabljam premalo?«
Pomislite torej na situacijo, ki vam trenutno povzroča največ težav – konflikt, odločitev, naporen odnos ali težavo v službi. Nato namesto vprašanja, kaj pri tem delate narobe, obrnite perspektivo: Katero svojo dobro lastnost bi v tej situaciji potrebovali bolj, kot jo uporabljate zdaj?
Kaj pri sebi utišate, ko bi to najbolj potrebovali?
Morda je prav to najbolj uporabna ugotovitev vseh teh raziskav.
Osebne rasti smo se navadili lotevati kot prenove stanovanja. Ves čas iščemo, kaj je treba odstraniti, popraviti ali zamenjati. Manj tesnobe. Manj jeze. Manj odlašanja. Manj potrebe po ugajanju. Manj negativnih misli.
Toda rešitev ni le v tem, da potrebujemo manj nečesa slabega, ampak tudi v tem, da potrebujemo več nečesa dobrega, kar že imamo.
Več poguma v pogovoru, ki se mu izogibamo.
Več humorja v obdobju, ko smo postali smrtno resni.
Več radovednosti v odnosu, v katerem smo prepričani, da že vemo, kaj bo drugi povedal.
Več prijaznosti do sebe po napaki.
Več perspektive takrat, ko se nam zdi, da je današnji problem postal vse naše življenje.
Namesto da se sprašujete le, katere so vaše največje moči, se zato začnite spraševati tudi, katera dobra lastnost je v vas, vendar je takrat, ko bi jo najbolj potrebovali, skoraj ne uporabljate.
Odgovor vam utegne povedati veliko več kot še en seznam stvari, ki bi jih morali pri sebi popraviti.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
