Kaj se zgodi, ko žalosti ne poskušamo utišati?
Vas žalost kar ne izpusti? Namesto da jo utišate, odkrijte, kako jo lahko izrazite, se izognete premlevanju in bolečino preoblikujete v ustvarjalnost.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Nihče ni rad žalosten, zato žalost večinoma razumemo kot čustvo, ki ga je treba čim prej premagati. Ko nas ujamejo temne misli, se poskušamo zamotiti, razmišljati pozitivno, ostati dejavni in drugim pokazati, da smo v redu. Če žalost traja nekoliko dlje, pa se začnemo celo spraševati, kaj je z nami narobe.
Toda ali je vsaka žalost res nekaj, iz česar se moramo čim hitreje izvleči? Kaj se zgodi, če ji namesto tega dovolimo, da se izrazi?
Žalost ni prijetna, vendar ima svoj namen. Pojavi se, ko izgubimo človeka, odnos, občutek varnosti, pomembno življenjsko obdobje ali predstavo o prihodnosti, v katero smo verjeli. Žalujemo lahko tudi za priložnostmi, ki smo jih zamudili, za telesom, ki se spreminja, za otroki, ki odraščajo, ali za različico sebe, ki je nekoč obstajala. Včasih nas žalost doleti celo takrat, ko se navzven ni zgodilo nič dramatičnega. Šele ko se življenje nekoliko umiri, privrejo na površje občutki, za katere prej ni bilo prostora.
Čeprav si želimo žalost čim prej odpraviti, ta pogosto razkriva, kaj nam je bilo dragoceno. Ne žalujemo za nečim, kar nam ni nič pomenilo. Bolečina ob izgubi je zato na nenavaden način povezana tudi z ljubeznijo, pripadnostjo, upanjem in vrednotami. Prav zato žalosti ni vedno mogoče preprosto razložiti, še manj pa jo pregnati z nekaj spodbudnimi mislimi.
Žalost ni isto kot depresija
Pri tem je pomembno razlikovati med žalostjo in depresijo. Žalost je naravno čustvo in odziv na izgubo, razočaranje ali spremembo. Navadno se pojavlja v valovih, med katerimi lahko človek še vedno občuti bližino, zanimanje, olajšanje ali celo veselje. Depresija pa je kompleksna duševna motnja, ki lahko vpliva na razpoloženje, energijo, spanje, zbranost, občutek lastne vrednosti in sposobnost vsakodnevnega delovanja.
Depresija torej ni preprosto žalost, ki je nismo pravilno predelali, prav tako se človek iz nje ne more vedno rešiti samo z ustvarjalnostjo, gibanjem ali pozitivnejšim pogledom na življenje. Kadar žalost dolgo ne popušča, se spremeni v vseobsegajočo otopelost ali brezup in nam onemogoča običajno življenje, je pomembno poiskati strokovno pomoč.
To pa ne pomeni, da moramo vsako žalost zdraviti ali jo takoj razumeti kot opozorilo, da je nekaj narobe. Včasih moramo čustvu predvsem omogočiti, da opravi svoje delo.
Izražanje ni isto kot premlevanje
Dovoliti si žalost ne pomeni, da se ji povsem prepustimo in tedne ponavljamo iste boleče misli. Med doživljanjem oziroma izražanjem žalosti in premlevanjem obstaja pomembna razlika.
Pri premlevanju se misli vrtijo v zaprtem krogu. Zakaj se je to zgodilo? Kaj bi bilo, če bi ravnal drugače? Kako je lahko nekdo to storil? Zakaj se to vedno dogaja prav meni? Človek se vedno znova vrača na isto mesto, vendar ne pride do novega razumevanja ali olajšanja. Njegova pozornost ostaja ujeta v iskanju krivca, popravljanju preteklosti, ki je ni več mogoče spremeniti, ali dokazovanju, da se nekaj ne bi smelo zgoditi.
Izražanje je drugačno. Tudi pri njem se vračamo k bolečemu dogodku, vendar se med tem nekaj premika. Občutki dobivajo besede, barve, zvok, gib ali drugo oprijemljivo obliko. Človek ne razmišlja samo o tem, kaj je izgubil, temveč postopoma odkriva tudi, kaj je ta izguba v njem odprla, česa ga je naučila in kaj želi odnesti s seboj v življenje, ki se nadaljuje.
Najpreprostejšo razliko med premlevanjem in izražanjem nam da rezultat, ki pove, kako se počutimo po takšnem ukvarjanju z žalostjo. Premlevanje nas navadno pusti še bolj utesnjene, izčrpane in ujete. Po iskrenem izražanju pa smo lahko še vedno žalostni, vendar pogosto občutimo vsaj nekoliko več lahkosti, jasnosti ali notranjega stika s seboj.
Ko bolečina dobi obliko
Ena od poti, po katerih se žalost lahko izrazi, je ustvarjalnost. Ta žalosti ne izbriše, lahko pa spremeni naš odnos do nje. Slednja žalosti ne izbriše, lahko pa spremeni naš odnos do nje. Tisto, kar je bilo prej samo nejasen pritisk v prsih, dobi obliko pesmi, melodije, risbe, fotografije, zgodbe ali predmeta. Ko čustvo postane nekaj, kar lahko vidimo, slišimo ali držimo v rokah, nismo več samo njegov nemočni nosilec, ampak postanemo tudi nekdo, ki ga opazuje, razume in mu daje pomen.
To ni čudežno zdravilo in ne pomeni, da žalost sama po sebi ljudi naredi ustvarjalnejše. Močna čustvena stiska lahko energijo, zbranost in ustvarjalno pobudo tudi povsem ohromi. Toda ustvarjanje nam lahko ponudi jezik za izkušnje, ki jih z običajnim pripovedovanjem težko izrazimo.
Pri tem ni pomembno, ali bo nastalo nekaj lepega ali umetniško dragocenega. Smisel ustvarjalnega izražanja ni v končnem izdelku, temveč v procesu. Nihče drug ne potrebuje prebrati zapisa, videti slike ali slišati melodije. Delo je lahko nerodno, nedokončano in povsem zasebno, pa vendar opravi svojo nalogo.
Iz žalosti so nastala dela, ki jih pozna ves svet
In Memoriam A. H. H.. V njej ni zgolj opisoval izgube, temveč se je skozi pisanje spopadal z vprašanji ljubezni, vere, dvoma, narave in smisla. Iz osebne žalosti je nastalo delo, v katerem so se pozneje prepoznale generacije bralcev.
Nemški pesnik Friedrich Rückert je po smrti dveh svojih otrok napisal več sto pesmi, v katerih je skušal ubesediti skoraj neizrekljivo bolečino. Gustav Mahler je pozneje pet teh pesmi uglasbil v cikel Kindertotenlieder oziroma Pesmi o smrti otrok in s svojo glasbo Rückertovi osebni izgubi dal izraz, ki še danes nagovarja poslušalce po vsem svetu.
Tudi na začetek Picassovega modrega obdobja je vplivala smrt njegovega prijatelja Carlesa Casagemasa. V slikah iz tega časa prevladujejo hladni modri odtenki, osamljenost, revščina in človeška ranljivost. Ne moremo trditi, da je žalost sama ustvarila Picassovo umetnost, lahko pa vidimo, kako je umetnik notranji pretres prevedel v novo likovno govorico.
Takšna dela so dragocena zato, ker pokažejo, da lahko izrazito osebna bolečina dobi obliko, v kateri drugi ljudje prepoznajo tudi svojo.
Kako se iz premlevanja premaknemo v izražanje?
Ko smo žalostni, ustvarjalni zagon pogosto ne pride sam od sebe. Zato si lahko pomagamo z zelo majhnimi, dovolj konkretnimi koraki. Namesto da čakamo na navdih ali od sebe zahtevamo nekaj velikega, čustvu ponudimo preprost izhod.
Začnemo lahko z desetimi minutami pisanja brez popravljanja. Ne zapisujemo samo zgodbe o tem, kaj se je zgodilo, ampak poskušamo dokončati stavke: »Najbolj me boli …«, »Želim si, da bi lahko povedal …«, »Tisto, kar sem izgubil, mi je pomenilo …« in »Česar nočem pozabiti, je …« Takšna vprašanja pozornost počasi preusmerijo od neskončnega »zakaj« k temu, kaj v resnici čutimo in cenimo.
Pomaga lahko tudi opisovanje občutka brez razlage njegovega vzroka. Če bi bila žalost barva, kakšna bi bila? Kje jo občutimo v telesu? Bi bila kot megla, kamen, prazna soba ali razburkano morje? Metafora ustvari ravno toliko razdalje, da se čustvu lahko približamo, ne da bi nas povsem preplavilo.
Izražanje ni omejeno na pisanje ali slikanje. Lahko oblikujemo seznam pesmi, ki povedo tisto, česar sami ne znamo ubesediti, fotografiramo prizore, ki odsevajo naše razpoloženje, urejamo vrt, zapojemo, plešemo ali nekaj izdelamo z rokami. Ob smrti bližnjega lahko skuhamo njegovo najljubšo jed, uredimo album spominov ali posadimo rastlino, ki nas bo spominjala nanj. Tudi to so načini, kako nečemu, česar ni več, poiščemo novo mesto v svojem življenju.
Koristno je, da ustvarjanju določimo začetek in konec. Če vemo, da bomo pisali petnajst minut in nato odšli na sprehod, je manj možnosti, da bi se izražanje neopazno spremenilo v večurno premlevanje. Po koncu lahko preverimo, kaj se je zgodilo v nas. Se je pojavil nov uvid, občutek olajšanja ali vsaj jasnejša beseda za tisto, kar doživljamo? Če smo samo še bolj razburjeni in se vedno znova vračamo k istim očitkom, potrebujemo premor, stik z drugim človekom ali drugačno obliko podpore.
Žalosti ni treba spremeniti v mojstrovino
Od žalostnega človeka ne bi smeli pričakovati, da bo svojo bolečino spremenil v nekaj koristnega, navdihujočega ali občudovanja vrednega. Tudi zahteva, naj iz izgube naredimo življenjsko lekcijo, je lahko dodatno breme. Nekatere izgube dolgo ostajajo samo boleče in v njih ni treba na silo iskati darila.
PREBERITE TUDI:
Transformacija žalosti je pogosto veliko tišja. Morda iz ne nastane roman, temveč en iskren zapis. Ne slika za razstavo, ampak nekaj potez ali barv na papirju. Ne skladba, temveč melodija, ki jo zapojemo samo sebi. Bistveno ni, kaj smo ustvarili, ampak da čustvo ni ostalo brez glasu.
Ko žalosti dovolimo, da se izrazi, je ne izdamo in je ne zmanjšamo. Damo ji prostor, vendar ji ne prepustimo vsega svojega življenja. Izgubljenega s tem ne dobimo nazaj, lahko pa iz bolečine postopoma ustvarimo nekaj, kar je mogoče nositi. Včasih je to umetnost. Včasih spomin, sočutje ali jasnejše zavedanje, kaj nam je resnično pomembno. In včasih je že to, da znamo svojo žalost poimenovati, prvi ustvarjalni korak nazaj proti sebi.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
