Skriti upor na cerkvenih stenah: razstava Toneta Kralja se zapira oktobra
Le še do 4. oktobra je v Narodni galeriji na ogled razstava Tone Kralj (1900–1975): Vizionarski mistik, ki razkriva presenetljivo raznolik opus enega najizvirnejših slovenskih umetnikov 20. stoletja.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Tone Kralj je eden izmed najbolj prepoznavnih slovenskih likovnih ustvarjalcev, izjemen tudi v evropskem merilu, z značilno, etično zaznamovano držo z močno izraženim socialnim čutom. Kralj je bil tudi pogumen pripovedovalec, ki je v svetopisemske prizore skrival protifašistična sporočila, slovenske simbole in obraze zatiralcev. Razstava predstavlja kar 84 njegovih del, med njimi tudi umetnine, ki so bile desetletja skrite pred očmi javnosti.
Velika razstava se počasi poslavlja
Razstava, pripravljena v sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac – Muzejem moderne in sodobne umetnosti, se osredotoča predvsem na Kraljevo ustvarjanje med letoma 1919 in 1940. To je bilo obdobje, v katerem je umetnik svoj prepoznavni likovni jezik oblikoval pod vplivom simbolizma, ekspresionizma, nove stvarnosti in monumentalnega realizma.
Obiskovalci si jo lahko ogledajo samo še do 4. oktobra 2026, zato se čas za srečanje z nekaterimi njegovimi redko razstavljenimi deli hitro izteka.
Iz kmečke družine
Tone Kralj, rojen kot Anton Kralj, je na svet prišel 23. avgusta 1900 v Zagorici pri Dobrepolju. Odraščal je v kmečki družini, umetniški talent pa je podedoval po očetu Janezu, rezbarju samouku, ki je izdeloval razpela in manjše kipe. Pomemben umetnik je postal tudi njegov starejši brat France Kralj, kateremu je mlajši Tone v resnici sledil.
Kraljev talent je zgodaj opazil dobrepoljski kaplan Andrej Orehek, ki mu je pomagal pri nakupu likovnih potrebščin. Leta 1912 se je vpisal na gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano, vendar je šolanje prekinila prva svetovna vojna. Leta 1917 so ga poslali na fronto ob reki Piavi, kjer je dočakal razpad Avstro-Ogrske. Po vojni se je vrnil v šolo in leta 1920 maturiral.
V Pragi stanoval z Božidarjem Jakcem
Istega leta je razstavljal v Jakopičevem paviljonu, nato pa je s priporočilom Riharda Jakopiča odšel na praško akademijo. Do leta 1923 je tam študiral kiparstvo pri Janu Štursi. V Pragi je stanoval z Božidarjem Jakcem, pod njegovim vplivom pa se je začel intenzivneje zanimati za umetniško grafiko. Po vrnitvi je dva semestra študiral še arhitekturo na Tehniški fakulteti v Ljubljani.
Skupaj z bratom Francetom je pomembno prispeval k uveljavitvi ekspresionizma in nove stvarnosti na Slovenskem, vendar je razvil samosvoj slog, zaznamovan z dramatičnimi figurami, močno simboliko in občutkom za družbene krivice.
V cerkvene podobe je skril upor
Posebno mesto v Kraljevem opusu imajo poslikave primorskih cerkva. Umetnik se je na območje, ki je bilo tedaj izpostavljeno nasilnemu italijanskemu raznarodovanju, vračal približno štiri desetletja in poslikal več kot 40 cerkva.
Njegova sakralna umetnost je imela tudi jasno politično sporočilo. Fašistične in pozneje nacistične oblastnike je upodabljal kot negativne svetopisemske like, mučitelje in preganjalce, na stran zatiranih pa je postavljal slovenske svetnike in druge pozitivne osebnosti.
V času, ko je bila javna uporaba slovenščine omejena ali prepovedana, je v cerkvene poslikave vključeval slovenske napise, narodne barve in prepoznavne simbole. Cerkveni zidovi so tako postali prikrit, vendar izjemno močan zemljevid protifašističnega odpora.
Umetnine, ki jih javnost dolgo ni videla
Med največjimi dragocenostmi razstave je monumentalna Saloma iz leta 1931, ki je bila po zahtevnih restavratorskih posegih prvič predstavljena javnosti. Posebno pozornost vzbuja tudi Zadnja večerja iz let 1928 oziroma 1929. Delo je bilo leta 1931 razstavljeno na mednarodni razstavi moderne sakralne umetnosti v Padovi, v Sloveniji pa najverjetneje še nikoli prej ni bilo javno prikazano.
Kralj se sicer ni omejeval samo na slikarstvo in cerkvene poslikave. Ustvarjal je grafike, kipe in ilustracije, ukvarjal se je s knjižno opremo ter sodeloval pri lutkovnem gledališču. Pomembna sodelavka je bila njegova žena Mara Kralj, prav tako vsestranska umetnica.
Razstava v Narodni galeriji dokazuje, da Tone Kralj ni bil zgolj cerkveni ali regionalni umetnik. Bil je vizionar, ki je umetnost spremenil v sredstvo osebne vesti, narodne pripadnosti in odpora proti nasilju.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
