Zakaj ne moremo odložiti telefona, čeprav vemo, da nam škodi?
Zakaj preverjamo telefon, čeprav ga želimo odložiti? Psihologija razkriva, kako pametni telefon prevzame nadzor nad našim razumom in kako si lahko povrnemo nadzor.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ste se kdaj vprašali, zakaj še vedno gledate v telefon, čeprav dobro veste, da na njem preživite preveč časa? Grozljivo visok podatek o dnevni uporabi vas že pošteno grize, zato sklenete, da je za danes dovolj. Telefon odložite in ga obrnete z zaslonom proti mizi. Toda že čez nekaj minut ga znova primete v roke. Ni zazvonil, ni zavibriral in ne pričakujete pomembnega klica. Pravzaprav niti sami ne veste, zakaj ste spet segli po njem. Pa ste, vsej vaši pameti in modrosti navkljub.
Še bolj nenavadno postane, ko telefon odloži nekdo drug. Sami večkrat na glas poveste, kako zelo si želite, da vam ne bi bilo treba biti ves čas dosegljivi, ko pa vam nekdo drug ne odgovori takoj, se v vas že sproži nemir. Najprej preverite, ali je sporočilo prebral, nato se vprašate, kaj vendar počne in v svoji glavi obudite sliko tega človeka, ko ima telefon vedno pri sebi. Ne mine dolgo in rodi se jeza, užaljenost, zamera. Pravico do miru, ki jo zahtevate zase, pri drugem nenadoma doživite kot zavrnitev.
Protislovni smo tudi ob otrocih. Vemo, da bi bilo pametne telefone smiselno uvajati pozneje in premišljeno, vendar starše, ki trinajstletniku še ne dovolijo lastnega telefona, hitro razglasimo za pretirano stroge. Svoje otroke opozarjamo, naj ne visijo ves čas na zaslonih, medtem ko jim navodila dajemo s telefonom v roki. Kadar kdo naše ravnanje postavi pod vprašaj, mu znamo nemudoma pojasniti, zakaj je pri nas drugače.
PREBERITE TUDI:
V vseh teh prizorih se skriva precej neprijetno spoznanje. Naprava, ki jo držimo v eni dlani in bi jo lahko kadarkoli izključili, ima na naše vedenje očitno veliko več vpliva, kot smo si pripravljeni priznati. Prepričani smo, da jo uporabljamo po lastni volji, vendar znova in znova ravnamo v nasprotju s svojimi odločitvami, vrednotami in celo lastnimi interesi. Telefon nas vleče za nos, mi pa mu pri tem pomagamo z opravičili, pričakovanji do drugih in odporom do vsakogar, ki si upa postaviti mejo, ki je sami ne zmoremo. Kako je to mogoče?
Vemo, kaj bi bilo dobro za nas, vendar to še ni dovolj
Če bi za spremembo vedenja zadostovalo znanje, bi verjetno vsi več spali, se redno gibali, jedli premišljeno in nikoli odlašali z neprijetnimi opravili. Toda med tem, kar vemo, in tem, kar v določenem trenutku naredimo, je pogosto precejšnja razdalja. Naše dolgoročne želje se morajo vsak dan znova pomeriti s trenutnimi potrebami, te pa imajo pomembno prednost, da jih občutimo tukaj in zdaj.
Zvečer, ko opazimo, da smo na telefonu znova preživeli več ur, razmišljamo trezno in z določene razdalje. Želimo si več miru, boljše zbranosti in časa za ljudi ali dejavnosti, ki nam nekaj pomenijo. Naslednji dan pa nas med zahtevnim delom preplavi nemir, v čakalnici nam postane dolgčas ali se spomnimo sporočila, na katero še nismo prejeli odgovora. Dolgoročni cilj je nenadoma abstrakten, telefon pa ponuja takojšnjo novost, zaposlitev ali olajšanje.
Ne gre za dve različni osebnosti, temveč za dva načina odločanja. Ko smo mirni, lažje presojamo posledice in načrtujemo. Ko smo utrujeni, zdolgočaseni, razburjeni ali negotovi, se težišče premakne k temu, kar bo neprijeten občutek čim hitreje ublažilo. Prav zato sklep, sprejet zvečer, pogosto izgubi moč že ob prvem jutranjem obvestilu.
Telefon ne čaka samo na našo odločitev
Pametni telefon radi opisujemo kot nevtralno orodje, ki je lahko koristen ali škodljiv, odvisno od tega, kako ga uporabljamo. To sicer drži, vendar telefon ni povsem primerljiv s kladivom, škarjami ali kuhinjskim mešalnikom. Ti predmeti niso zasnovani tako, da bi nenehno klicali našo pozornost, spremljali naše odzive in nam takoj ponudili še nekaj, ko opravimo prvotno nalogo.
Številne aplikacije uporabljajo neskončno drsenje, samodejno predvajanje, vidna števila neprebranih sporočil in obvestila, ki v nas ustvarjajo občutek, da se je zgodilo nekaj, kar moramo preveriti. Algoritmi se obenem učijo, katere vsebine nas najlažje zadržijo. Naš zavestni namen se zato ne spopada s pasivnim predmetom, temveč z okoljem, oblikovanim tako, da je odhod z njega težji od prihoda.
Telefon odpremo, da bi preverili vreme, in opazimo sporočilo. Med odgovarjanjem se prikaže obvestilo z družbenega omrežja, tam nas pričaka videoposnetek, pod njim pa že naslednji. Na nobeni posamezni točki se nismo zavestno odločili, da bomo na telefonu preživeli pol ure. Pozornost smo izgubljali v nizu drobnih premikov, pri katerih je aplikacija vedno pripravila naslednji korak.
Zakaj preverjamo telefon, tudi ko ničesar ne pričakujemo?
Možgani se izredno dobro učijo povezav med okoliščinami, vedenjem in njegovimi posledicami. Če večkrat izkusimo, da pogled na telefon prinese zanimivo novico, prijazno sporočilo, všeček ali vsaj nekaj novega, se počasi naučimo preverjati zaslon tudi brez zunanjega opozorila. Sprožilec ni več zvok telefona, temveč lahko postanejo dolgčas, zastoj pri delu, trenutek tišine ali že samo pogled na napravo.
Pri tem ima pomembno vlogo nepredvidljivost. Ko telefon odklenemo, nikoli ne vemo natančno, kaj bomo našli. Večino časa nas morda ne čaka nič posebej zanimivega, občasno pa dobimo sporočilo, ki nas razveseli, ali vsebino, ki nas popolnoma prevzame. Prav možnost, da bo naslednji pogled prinesel nekaj pomembnega, ohranja preverjanje.
Privlačnost telefona pogosto nekoliko preveč poenostavljeno razlagamo z »dopaminskimi zadetki«. Dopamin ni zgolj kemična snov ugodja, ki jo možgani sprostijo ob vsakem všečku. Pomemben je tudi pri motivaciji, pričakovanju in učenju, katero vedenje bi lahko prineslo nagrado. Telefon nas zato ne pritegne samo s tem, kar nam daje, temveč tudi z obljubo tega, kar bi nas morda lahko čakalo.
Včasih ne iščemo užitka, ampak beg pred neprijetnim občutkom
Po telefonu ne posegamo le takrat, ko se želimo zabavati. Velikokrat ga odpremo, ker se želimo izogniti temu, kar trenutno občutimo. Z njim lahko za nekaj trenutkov prekinemo dolgčas, odložimo težko nalogo, utišamo skrb ali pobegnemo pred neprijetno tišino. Naprava postane priročno sredstvo za uravnavanje počutja, saj olajšanje ponuja brez čakanja in skoraj brez napora.
Če se ob zahtevnem delu počutimo negotovo, nam nekaj minut drsenja po vsebinah omogoči, da negotovosti začasno ne občutimo. Če nas vznemirja neodgovorjeno sporočilo, preverjanje telefona za hip ustvari občutek, da nekaj ukrenemo, čeprav se ni spremenilo nič. Možgani si ne zapomnijo le prijetne vsebine, temveč tudi trenutek, ko je nelagodje popustilo.
Tako lahko nastane zanka, v kateri telefon uporabljamo zato, da bi se počutili bolje, vsebine na njem pa nas pogosto naredijo še bolj nemirne, jezne, zavistne ali preobremenjene. To novo nelagodje nato znova poskušamo ublažiti z istim pripomočkom. Na telefonu tako lahko ostajamo še dolgo po tem, ko nam uporaba ne prinaša več nobenega pravega zadovoljstva.
Zakaj nas razjezi, ko nam prejemnik sporočila ne odgovori takoj?
Sporočilo, ki ga pošljemo preko telefona, je namenjeno prenosu informacije, ne izdaja pa pogleda, tona glasu in okoliščin, ki bi nam pomagali razumeti tišino. Ko odgovora od človeka, ki smo mu poslali našo zapisano misel, ni, praznino zapolni naš um, ta pa ne izbere vedno najbolj nedolžne razlage. Če nam je odnos pomemben ali se v njem ne počutimo povsem varno, lahko zamudo hitro prevedemo v vprašanja, ali smo rekli kaj narobe, ali nas sogovornik namenoma ignorira in ali mu sploh kaj pomenimo.
K temu prispeva hitrost, na katero smo se navadili. Analiza 3,4 milijona sporočil iz pogovorov na WhatsAppu in Instagramu je pokazala, da je bilo približno 70 odstotkov sporočil na WhatsAppu ter 44 odstotkov sporočil na Instagramu odgovorjenih v petih minutah. Raziskovalci so ugotovili tudi, da se sogovorniki prilagajajo hitrosti drug drugega. Čas odgovora tako ni več samo praktično vprašanje, temveč lahko postane nenapisano merilo vzajemnosti in bližine.
Ker domnevamo, da ima drugi telefon vedno pri sebi, njegovo neodzivnost težje pripišemo nedosegljivosti. Če bi lahko odgovoril, pa ni, molk hitro razumemo kot njegovo zavestno odločitev. Pri tem pozabimo, da morda dela, vozi, počiva, se posveča človeku pred seboj ali pa je telefon zavestno odložil iz enakega razloga, zaradi katerega bi ga radi odložili tudi sami.
Ko ne odgovorimo mi, poznamo vse okoliščine svojega vedenja. Vemo, da smo utrujeni, zaposleni ali da potrebujemo nekaj časa zase. Ko ne odgovori nekdo drug, njegovih okoliščin ne vidimo, občutimo pa svojo negotovost. Zato lastni odmik razumemo kot zdravo mejo, odmik drugega pa lahko doživimo kot pomanjkanje zanimanja.
Dosegljivost se je iz možnosti spremenila v dolžnost
Pametni telefon je skoraj neopazno zabrisal mejo med tem, da nekoga lahko dosežemo, in prepričanjem, da mora biti zato dosegljiv. Sporočilo ni več podobno pismu, na katero odgovorimo, ko imamo čas, temveč trkanju na vrata, za katerimi po našem prepričanju nekdo zagotovo stoji. Če jih ne odpre, se hitro vprašamo, zakaj noče.
To pričakovanje ni le osebno, temveč skupinsko. Če vsi odgovarjamo v nekaj minutah, postane hiter odgovor standard, daljši odmik pa zahteva opravičilo ali pojasnilo. Posameznik si lahko želi manj pritiska, vendar ga s svojo dosegljivostjo in zahtevami do drugih hkrati pomaga ohranjati. Ujeti smo v pravilo, ki ga morda večina ne mara, a ga vsak dan skupaj obnavljamo.
Na tej točki se pokaže bistvo našega protislovja. Ne želimo biti ves čas na voljo, vendar nas pomirja občutek, da so drugi vedno na voljo nam. Ko sami odložimo telefon, branimo svojo svobodo. Ko ga odloži nekdo drug, izgubimo hiter dostop do potrditve, bližine ali odgovora in svoboda drugega se nam nenadoma ne zdi več tako privlačna.
Zakaj se posmehujemo tistim, ki postavijo mejo?
Starši, ki otroku pri trinajstih letih še ne dovolijo lastnega pametnega telefona, s svojo odločitvijo nehote postavijo ogledalo tudi drugim odraslim. Ne zatrjujejo nujno, da so boljši starši, toda njihov zgled odpre neprijetno vprašanje: če je bilo mogoče reči ne, zakaj tega nismo storili tudi mi?
Napetost med tem, kar verjamemo, in tem, kar počnemo, psihologija opisuje kot kognitivno disonanco. Če menimo, da bi bilo pametne telefone smiselno uvajati pozneje, svojemu otroku pa smo ga že kupili, moramo to neskladje nekako zmanjšati. Lahko ponovno premislimo o svoji odločitvi, kar je zahtevno in lahko povzroči družinski spor, ali pa prilagodimo razlago. Rečemo si, da danes brez telefona pač ne gre, da ga imajo že vsi in da bi bil otrok brez njega izključen.
Ko nekdo ravna drugače, omaje udobje te razlage. Če starše, ki vztrajajo pri omejitvi, označimo za staromodne, pretirano zaščitniške ali nerealne, se nam ni treba ukvarjati z lastnim dvomom. Posmeh je lahko zato manj povezan z njihovo odločitvijo in bolj z nelagodjem, ki ga ta odločitev vzbudi v nas.
Seveda je strah pred izključitvijo otroka lahko resničen. Prav v tem pa se skriva skupinska past. Veliko staršev bi nakup telefona najraje odložilo, vendar se vsak boji, da bo prav njegov otrok ostal edini brez njega. Ko zaradi tega dovolj družin popusti, nastane pravilo, ki ga morda večina sploh ni želela. Posamezne odločitve nazadnje ustvarijo družbeni pritisk, s katerim nato opravičujemo te iste odločitve.
Zakaj se upiramo spremembi, čeprav si je želimo?
Odpovedati se delu uporabe telefona ne pomeni le izgubiti nekaj minut drsenja po zaslonu. Pomeni znova občutiti dolgčas, prenesti negotovost, počakati na odgovor in ostati nekaj časa sami s svojimi mislimi. Prav tako pomeni tvegati, da bomo kaj zamudili, se pozneje odzvali ali za trenutek izgubili občutek nadzora. Telefon nam je pomagal odstraniti številne drobne neprijetnosti, zato jih ob njegovem odlaganju znova opazimo.
Sprememba lahko ogrozi tudi podobo, ki jo imamo o sebi. Radi verjamemo, da smo razumni, samostojni in da se odločamo po lastni volji. Priznati si, da nam košček stekla in kovine narekuje, kam bomo pogledali, kdaj bomo prekinili delo in kako hitro bomo postali nemirni, ni prijetno. Veliko lažje je reči, da moramo biti dosegljivi zaradi dela, družine ali varnosti, čeprav dobro vemo, da večina naših pogledov na telefon nima nobene zveze z nujnimi obveznostmi.
Zato lahko že sama ideja o omejevanju uporabe sproži odpor. Ne branimo vedno telefona, temveč občutek ugodja, povezanosti in nadzora, ki nam ga obljublja. Vemo, da nam jemlje pozornost, obenem pa nas je strah trenutka, ko bi ostali brez hitrega izhoda iz neprijetnega počutja.
Kako si počasi vzeti nazaj vajeti?
Začetek spremembe ni v še enem opozorilu, koliko ur smo zapravili, temveč v prepoznavanju trenutkov, v katerih telefon uporabljamo brez jasnega namena. Preden ga odklenemo, se lahko za hip ustavimo in si odgovorimo, kaj želimo narediti. Če odgovora nimamo, verjetno ne sledimo svoji odločitvi, temveč navadi ali občutku, ki bi se mu radi izognili.
Pomembno je tudi, da bremena ne preložimo samo na moč volje. Izklop nenujnih obvestil, utišanje skupinskih pogovorov, odstranitev najbolj vabljivih aplikacij z začetnega zaslona in dogovorjeni deli dneva brez telefona zmanjšajo število trenutkov, ko mora zavestna odločitev tekmovati z dražljajem. Ne gre za velike ukrepe, temveč za drobne ovire, ki avtomatizmu vrnejo vsaj nekaj zavestnega premisleka.
Ob tem moramo drugim priznati enako pravico, kot jo želimo zase. Nekaj ur brez odgovora ne dokazuje brezbrižnosti in ne pove ničesar zanesljivega o kakovosti odnosa. Če ni nujno, lahko sporočilo počaka. Šele ko prenehamo zahtevati nenehno dosegljivost drug od drugega, postane odlaganje telefona družbeno sprejemljivo in ne več dejanje, za katero se moramo opravičevati.
Najbolj neprijetno spoznanje tega članka zato ni, da so telefoni preveč privlačni. To že vemo. Težje si je priznati, da našega vedenja pogosto ne vodijo vrednote, ki jih zagovarjamo, temveč potreba po takojšnjem olajšanju, potrditvi in občutku, da imamo vse pod nadzorom. Toda prav v tem spoznanju se skriva tudi možnost spremembe. Telefon lahko začnemo uporabljati po svoji volji šele, ko si nehamo dopovedovati, da jo že ves čas imamo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
