FOMO ali zakaj nas strah, da bomo nekaj zamudili, v resnici omejuje
FOMO ni le modna beseda. Je strah, da bomo nekaj zamudili in pogosto vpliva na naš mir, odločitve in odnose bolj, kot se zares zavedamo.
Poznate izraz FOMO? Uporablja ga predvsem mladina in ob tem ne skriva, da jim je izraz pravzaprav nadvse simpatičen. Kot da gre za kolektivno generacijsko čustvo, ki jim daje občutek pripadnosti: če te malo razjeda, pomeni, da si zraven, da si v stiku, da si del sveta, ki se premika. A tega občutka ne poznajo samo mladi – pogosto se z njim srečujemo tudi odrasli oziroma starejši.
Težava je, da FOMO ni samo hecna beseda. Je notranja napetost, ki počasi postane način življenja. In ko se enkrat navadimo, da moramo biti stalno vključeni, stalno na tekočem, stalno pripravljeni, plačamo ceno v miru, v spanju, v zbranosti, v odnosih. Tudi v tem, koliko zares živimo svoje življenje, namesto da ga ves čas primerjamo z življenjem drugih.
Čeprav je izraz FOMO v splošni rabi in večinoma vemo, čemu služi, pa je dobro, da skovanko, ki izhaja iz angleškega izraza fear of missing out, kdaj tudi konkretno razjasnimo. V resnici gre za strah pred zamujenim, za občutek, da ne smemo nečesa zamuditi, da ne smemo izpasti, da moramo biti zraven – v enako dobri verziji kot drugi. Neposredno je s tem povezan tudi občutek, da smo pomembni. Da smo vključeni. Da se življenje dogaja tudi nam.
Družbena omrežja FOMO pospešijo, a v živo bolj zareže
Najbolj so FOMO pospešila družbena omrežja, ki nas obmetavajo s podobami tujih vrhuncev. Kadarkoli poskrolamo po ekranu, skoraj vedno naletimo na kakšen story ali objavo, ki prikazuje utrinke, v katerih bi želeli sodelovati. Z njimi pride občutek primerjave in tista znana teža v trebuhu, ker nismo tam – v tistem »idealnem« trenutku, ki ga nekdo deli z nami. Racionalno vemo, da je nesmiselno, a vseeno FOMO težko izklopimo.
PREBERITE TUDI:
Še bolj intenzivno pa se strah pred zamujenim vklaplja v realnem svetu. Ko vidimo, da naši bližnji ali morda le znanci živijo nekaj, česar mi trenutno ne moremo.
Ko nekdo med vikendom smuča, mi pa smo doma, ker imamo otroke, obveznosti ali preprosto nimamo energije. Ko gredo prijateljice na disco party, mi pa imamo na ramenih večerjo, domačo nalogo in uspavanje. Ko znanec odleti na Tajsko, mi pa ugotovimo, da trenutno ne najdemo ne časa ne financ. Ko skupina sodelavcev gradi nekaj velikega, mi pa komaj držimo skupaj vsakdan.
Takrat FOMO ni le »žal mi je, ker nisem šla«. Takrat se v nas sproži nekaj bolj občutljivega: občutek, da smo zunaj. Da drugi živijo »bolj pravo« življenje. Da smo mi nekje zadaj. In to zaboli globlje kot katerikoli story.
Ko se vklopi FOMO, se vklopi primerjanje
V jedru FOMO je v resnici primerjanje. Primerjanje z drugimi. S tujimi življenji. A takšno primerjanje nosi posebno past, saj nikoli ne primerjamo celote s celoto. Primerjamo svoj vsakdan z vrhunci drugih. Primerjamo se s tujimi najboljšimi trenutki, z njihovimi bolj gladkimi obdobji, z njihovimi lažjimi vikendi, z njihovimi priložnostmi … Ne vidimo pa njihovih omejitev, kompromisov, slabih dni, tudi ne njihovih skrbi. Vidimo le en prizor, ki ga nato primerjamo s svojo celotno sliko.
Ni čudno, da je zato strah pred zamujenim pri mladostnikih še toliko bolj pogost in intenziven. Pripadnost je njihova valuta in občutek »biti zraven« je že skoraj fizična potreba. V tem obdobju se identiteta gradi tudi skozi to, kdo nas vidi, kdo nas povabi, kje smo bili. Če nismo zraven, je, kot da nas ni. Zato FOMO pri najstnikih pogosto deluje kot skupinski jezik, skoraj kot dokaz, da so povezani – samo da je ta povezava zgrajena na nemiru, ne na varnosti.
Zakaj sploh pride do tega
FOMO ni modna muha, ampak zelo star mehanizem. Naša psiha je narejena tako, da ves čas preverja, ali pripadamo. Ali smo vključeni, ali smo pomembni, ali smo varni v skupini. To nosimo iz časa, ko je bilo preživetje močno odvisno od skupnosti: če je bil človek izločen, je bilo ogroženo njegovo preživetje. Isti alarm v sebi nosimo še danes in hitro se prižge, če opazimo, da se nekaj zgodi brez nas.
FOMO je še glasnejši, ko smo utrujeni, osamljeni, pod stresom ali v obdobju, ko imamo občutek, da stojimo na mestu. Takrat nimamo notranje stabilnosti, ki bi rekla: »Moje življenje je v redu tudi, če se mi ta vikend ne bo dogajalo.« Manjka nam tudi energija in mir v glavi, da bi razlikovali med resničnimi potrebami in avtomatsko primerjavo.
Pogosto se FOMO okrepi tudi po obdobjih, ko smo bili dolgo preveč odgovorni in »pridni«. Ko smo skrbeli za druge, delali, zdržali … V takih primerih začne nek del nas nujno potrebovati dokaz, da življenje ni samo obveznost. Da smo še živi in da se nam lahko zgodi tudi kaj zabavnega in spontanega. In prav ta del je najbolj ranljiv za idejo, da drugje poteka »pravo življenje«.
Kaj se zgodi v nas, ko se FOMO prižge
FOMO ni samo misel, najprej se zgodi v telesu. V prsih se pojavi napetost. V želodcu se naredi kepa. Prsti postanejo nemirni. V glavi se zavrti: »Kaj zamujam? Kdo je tam? Kaj se dogaja? Zakaj nisem bila povabljena? Zakaj jaz ne morem?« Pogosto se pojavi močan notranji občutek, da moramo nekaj narediti, nekaj preveriti, nekam iti, nekoga kontaktirati … samo da se ta občutek strahu pred zamujenim ne bi zarezal pregloboko.
V resnici gre za podoben notranji motor kot pri tesnobi: če bom dovolj buden, dovolj hiter, dovolj informiran, potem ne bom izključen. Ne bom zadnji in ne bom ostal zunaj. Zato nas strah pred zamujenim ne žene v bolj polno življenje. Pogosteje nas drži v nenehni pripravljenosti.
Ko gremo proti sebi, samo da ne bi zamudili
Ena najbolj izčrpavajočih oblik strahu pred zamujenim je, da nas prisili v dejanja, za katera sami v sebi dobro vemo, da niso zares »naša«. Ko gremo na nek dogodek, pa čeprav smo utrujeni in se nam ne ljubi. Ko bi nam bolj prijal miren popoldan, a ker ne prenesemo misli, da bi bili edini, ki nismo šli, ali da bi zamudili »nekaj pomembnega«, nekaj, o čemer se bo kasneje govorilo, stisnemo zobe in gremo.
Takrat se odločitev ne zgodi iz iskrene želje, ampak iz strahu. Prav tu FOMO postane omejitev. Začne nam krasti svobodo izbire. Ne odločamo se več po tem, kaj nam koristi, ampak po tem, česa se bojimo, da bomo izgubili.
Kaj nam FOMO še vzame
Najprej nam vzame prisotnost. Tudi ko smo nekje, nismo čisto tam. Del nas preverja, kaj se dogaja drugje. Del nas razmišlja, ali bi moralo biti še bolje, še bolj zanimivo, še bolj polno. Kot da nikoli nismo na pravem mestu.
Potem nam vzame odločnost. Ker vsaka odločitev pomeni, da nekaj drugega izpustimo. In če tega ne prenesemo, obstanemo v vmesnem stanju: malo bi, malo ne bi, malo tu, malo tam. Na koncu pa nič ni zares naše.
In tretjič nam vzame zadovoljstvo. Ker strah pred zamujenim temelji na ideji, da bi moralo biti življenje stalno bolj pestro, bolj posebno, bolj »na nivoju«. In če ni, je nekaj narobe. Z nami, z našimi odnosi, z našimi izbiri, z našim tempom. To je notranji standard, ki ga ni mogoče nahraniti. Vedno bo nekje nekaj, česar nismo doživeli. Prav zato se težko umirimo in zadovoljimo s tem, kar imamo.
Tri vprašanja, ki nas vrnejo k sebi
Ko se FOMO pojavi, nas hitro potegne v vprašanje: »Kaj zamujam?« A to vprašanje samo nahrani paniko.
Bolj koristno je, če svoje misli preusmerimo v tri malce drugačna:
Kaj v resnici iščem? Je to druženje? Potrditev? Občutek, da sem zaželena? Da sem del skupine? Da se mi dogaja?
Kaj mi danes manjka tukaj, kjer sem? Če bi bil moj večer bolj živ, kaj bi ga naredilo bolj mojega?
In tretje, ključno: če bi šel, bi šel iz želje ali iz strahu? Če je odgovor strah, potem je pogosto najbolj zrela odločitev ravno to, da ne gremo.
Kako si pomagamo, ko nas FOMO ves čas razjeda
Najprej je pomembno, da zmanjšamo situacije, v katerih se FOMO sploh lahko razraste. To ni moralna odločitev, ampak higiena naše psihe. Če vemo, da nas določene vsebine, pogovori ali večerni rituali vedno pahnejo v primerjanje, je povsem na mestu, da jih omejimo. Pravico imamo do miru in le tako si ga lahko zagotovimo.
Nato si poskusimo vrniti občutek, da imamo v življenju nekaj, kar je naše. FOMO se najlažje prime takrat, ko se nam življenje zdi kot seznam obveznosti in stalno prilagajanje drugim. Zato potrebujemo majhne odločitve, ki nas hranijo. Nekaj, kar delamo zase, ne za vtis. Ni potrebnih velikih sprememb v enem hipu, zadostujejo že mikro premiki.
In še nekaj: naučimo se razlikovati med tem, česar ne moremo, in tem, česar ne želimo.
Včasih res ne moremo. Zaradi otrok, zdravja, denarja, faze življenja. To je realnost. In realnost ima omejitve.
Včasih pa ne želimo. In tudi to je legitimno. Ker odraslost ni v tem, da smo vedno zraven. Odraslost je v tem, da znamo izbrati, kaj nam je vredno.
Najstniki in FOMO: zakaj ga romantizirajo – in zakaj jih omejuje
Pri mladostnikih je FOMO pogosto še bolj nalezljiv, ker deluje kot skupinska dinamika. Če vsi čutijo isto napetost, se zdi normalna. Če vsi sledijo vsemu, se zdi nujno. Če vsi reagirajo, se zdi nevarno izpasti.
A tu je resnica, ki jo mladi pogosto spregledajo. To je, da FOMO ni znak povezanosti, ampak je znak notranje odvisnosti od odzivov okolja.
Ko nas vodi FOMO, nimamo več miru, da bi slišali sebe. Nimamo več prostora za dolgčas, ki je potreben za ustvarjalnost. Nimamo več zbranosti za odnose, ki se gradijo počasi. Nimamo več poguma, da bi bili kdaj tudi sami. In brez tega se identiteta sestavlja bolj po tem, kaj se dogaja okoli nas, kot po tem, kdo smo. To je visoka cena za »biti zraven«.
Končna misel, ki morda spremeni pogled
Če se pogosto srečujemo s strahom pred zamujenim, to ni dokaz, da zamujamo življenje. Je pa znak, da smo preveč časa gledali tuje poti in premalo časa živeli svojo.
In tu je zrel premik, ki ga lahko naredimo brez dramatiziranja: ne potrebujemo več dogajanja. Potrebujemo več notranje svobode. In predvsem potrebujemo bolj svoje življenje. Ko je življenje res naše, ga ne zamujamo. Tudi če ta vikend ostanemo le doma na kavču.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
