OSEBNI ARHIV

Ljudje si od nekdaj želijo zaživeti lažje, lahkotnejše in brez prtljage, ki so nam jo naložili. Metod je veliko, po raziskavah znanstvenikov je hipnoza ena najbolj učinkovitih, celo 90 odstotkov bolj kot psihoterapija. Irena Kahne svoje v tujini pridobljeno znanje z veseljem prenaša naprej. »Pri hipnozi ne gre za izgubo nadzora in dramatične trenutke, ki jih poznamo iz filmov, temveč za globoko osredotočenost, naravno stanje, v katerem se končno srečamo s tistim delom sebe, ki ga v naglici vsakdana tako pogosto preslišimo,« pravi Irena in doda, da hipnoza ne dela čudežev namesto nas – temveč nam pomaga, da čudeže začnemo ustvarjati sami. V hipnotičnem transu se lažje dotaknemo starih zgodb, ki se v nas ponavljajo kot pokvarjena plošča: »Nisem dovolj dober. Ne morem.« Ko staro popusti, se odpre prostor za nekaj novega. Irena pomaga ljudem, da zasidrajo te nove misli, da postanejo del vsakdana.

Kakšen je vaš ritual ali priprava pred seanso?

Sama se notranje umirim, da v prostor ne vstopim z nobeno svojo napetostjo ali naglico. Pred seanso se povežem s svojim dihom in ozavestim namen, ki ga imam. Pripravim tudi prostor. Poskrbim, da je prijeten, miren, svetloba mehka, temperatura stabilna. Vse, kar pripomore k občutku varnosti. Zelo rada delam v živo, kjer se čuti tudi energija prostora, vendar še vedno zelo veliko delam s tujimi klienti (kar 40 odstotkov mojih strank je tujcev), kjer je moj prostor nato prek Zooma. V trenutku, ko klient vstopi, naredim notranji premik iz svojega sveta v njegov svet. Vse svoje skrbi, opravke in misli pustim pred vrati.

Je kakšen trenutek v procesu, ko veste, da je klient res vstopil globoko?

Da, a to niso drame, veliki premiki, ampak drobni, subtilni signali, ki jih opaziš samo, če si res prisoten in uglašen. Najprej je tu dihanje. Ko se spontano umiri ter postane počasno in enakomerno, vem, da se je telo sprostilo na globlji ravni, ki je ne moreš zavestno nadzorovati. Pa izraz na obrazu. Ko napetost popusti, ko se čeljust sprosti in obraz dobi tisti mirni, rahlo zasanjan izraz, je to zelo jasen znak, da zavestni del uma ni več v ospredju. Eden najbolj pomembnih pokazateljev globine pa so tudi ideomotorični znaki: naravni, nehotni premiki telesa, ki se pojavijo, ko podzavest začne odgovarjati in se izražati. To so kot majhna okna v podzavest. Tega klient ne izvaja zavestno.

Katera je najpogostejša reakcija ljudi po seansi – jokajo, se smejijo, čutijo olajšanje?

Ni enega pravilnega odziva. Vsak človek reagira drugače, ker je vsak notranji svet unikaten. A obstajajo določeni vzorci, ki jih vidim znova in znova: veliko ljudi čuti ogromno olajšanje. Pogosto rečejo, da se po seansi počutijo bolj budni kot prej. To preseneti tiste, ki mislijo, da je hipnoza neka »zaspanost«. Prav nasprotno.

Ko se dotaknemo podzavesti in sprostimo del napetosti ali potlačene čustvene energije, človek pogosto pride ven zelo jasen, prizemljen in umirjen.

OSEBNI ARHIV

Koliko seans je potrebnih za stabilni premik?

To je zelo individualno. Pri povprečnem klientu se prvi premik zgodi že po prvi seansi. Ne nujno popolna rešitev, ampak občutek, da se je nekaj sprostilo, da je jasneje, lažje ali bolj vodljivo. Za stabilen, bolj trajen premik pa je najpogosteje potrebnih več srečanj – štiri do pet. Ob prvem se odpre tema, pokaže vzorec ali sprosti glavni čustveni naboj. Druga seansa poglobi razumevanje in pomaga telesu, da začne drugače reagirati. Tretja je pogosto integracija, kjer se nova notranja stanja utrdijo. Nato sledijo seanse utrjevanja. Velikokrat kliente pospremim tudi s hipnotičnimi posnetki ali pa se naučijo samohipnoze, da lahko določeno delo opravijo tudi doma.

Kako dolgo se ohrani učinek hipnoze? Se lahko »razblini«, če klient ne dela naprej?

Če je bil premik resničen, če se je nekaj v podzavesti sprostilo ali prepisalo, to ne izgine. Telo in um si zapomnita izkušnjo, ki je bila doživeta, ne samo razumljena. Ampak če po seansi človek nadaljuje iste navade, odnose, ima iste sprožilce in ničesar ne spremeni v vsakdanjem življenju, ga lahko življenje počasi potegne nazaj v stare reakcije. To se ne zgodi zato, ker hipnoza ne bi delovala, ampak ker nas rutina hitro vrne v stare tirnice. To je pravzaprav čisto človeško.

Hipnoza odpre vrata, ampak skoznje mora človek stopiti sam.

Jaz mu pokažem pot, dam občutek jasnosti in nove notranje moči, ampak potem mora to vpeljati v svoj dan. Največji in najbolj trajni premiki nastanejo pri ljudeh, ki po seansi malo opazujejo sebe, poslušajo posnetek, naredijo drobne spremembe v odzivih ali postavljanju meja ali pa delajo naloge, ki jih določimo skupaj. Takrat se rezultati ne samo ohranijo, ampak se celo poglobijo.

Celoten intervju je bil v reviji Obrazi 01/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

OSEBNI ARHIV