profimedia

Zbrali smo dogodke zadnjih dni vojne in kaj so o njej povedali civilisti in borci. Večina zbranih misli je starih nekaj let, saj morda letos praznujemo eno zadnjih velikih obletnic, ko tisti, ki so preživeli to največjo grozo 20. stoletja, še lahko govorijo, a tudi teh je vse manj.  

• Preberite še: Ljubljana je bila bombardirana le enkrat – 9. marca 1945, z okoli 50 smrtnimi žrtvami

Dišalo je po miru

Vsem je bilo jasno, da se vojna bliža koncu, a mir je bil še vedno negotov. Svoboda je bila v zraku – čutila se je – a nihče ni vedel, kdaj bo res prišla.

profimedia

Takole se je pred leti spominjala zdaj že pokojna Jolanda Meze, ki je začetek vojne doživela med bombardiranjem Beograda, velik del groze preživela v Trstu, svobodo pa dočakala v Ljubljani:

"Že nekaj časa smo čutili – ali celo nekako vedeli – da bo kmalu konec vojne. Ves čas smo o tem govorili, a v resnici nismo znali napovedati kdaj. Ko je prišla vojna, smo mislili, da bo kmalu konec, a je trajala celo večnost. Izgubili smo številne drage ljudi," se je za revijo Liza, maja 2010 spominjala Jolanda.

Nismo več upali upati

"Ko so odpeljali očeta, smo upali, da se vrne čez nekaj dni – a ga ni bilo nikoli več. Tako sploh nismo več upali upati. Tudi za brata nismo vedeli, kje je – niti, v kateri vojski. A ko je prišla svoboda, 9. maj, ko smo lahko končno nehali zadrževati dih, ko je bil oznanjen mir – takrat smo bili srečni. Neskončno srečni.  Spomnim se, da sem šla ven, na ulice v središču Ljubljane. Čeprav je bilo mamo strah in me ni pustila, sem šla."

"Uredila sem si frizuro"

"Še prej sem si uredila frizuro in se lepo oblekla,  tudi med vojno sem bila rada urejena, čista, da sem se počutila normalno. Tisti dan, 9. maja, je bil praznik, nekaj, kar doživiš le enkrat v življenju. Prav živo se spomnim, kako srečne smo bile, ko smo se smejale in hodile mimo Nebotičnika. Stare smo bile dvajset let – in zdaj smo končno upale, da bomo lahko mlade in brezskrbne."

Podobno so se počutili ljudje po vsem svetu, zlasti v Evropi, ki je bila do zadnjega kamna izčrpana od bitk in uničenja. Vsi so čakali, da radio sporoči: vojne je konec.

profimedia

Zadnji dnevi pekla

V tednu med 1. in 8. majem 1945 je svet zadržal dih. Po skoraj šestih letih nepredstavljivega uničenja se je največji oboroženi spopad v zgodovini človeštva bližal koncu. Vsaka ura je nosila simboliko: bridko slovo, olajšanje, zmedo – in novo upanje.

•          1. maj 1945: Le dan po Hitlerjevem samomoru so nacisti izgubili še enega ključnega človeka – Josepha Goebbelsa. Skupaj z ženo sta ubila vseh šest otrok, nato pa storila samomor. Berlinski bunker, srce nacistične moči, je postal grobnica iluzij.
•          3. maj: Britanske sile zavzamejo Hamburg. Nemške enote se množično predajajo brez boja. General Alan Brooke zapiše: "Svet bo potreboval desetletja, da bo razumel, kaj se je v resnici zgodilo." Mimogrede – Hamburg je imel največjo koncentracijo Judov in Nemcev judovskega porekla v Nemčiji. Večina je izginila v holokavstu.
•          5. maj: Danska in Nizozemska sta osvobojeni. Ameriške in sovjetske sile se prvič srečajo v Avstriji. Na Norveškem se nacistični guverner Terboven razstreli v svojem bunkerju. Fanatiki niso znali priznati poraza.
•          7. maj: Ob 2:41 zjutraj v Reimsu nemški general Alfred Jodl podpiše brezpogojno kapitulacijo. Sporazum določa: sovražnosti se ustavijo 8. maja ob 23:01.
•       8. maj – Dan zmage v Evropi: Sovjetska zveza zahteva ločeno podpisano kapitulacijo v svoji coni. V noči na 9. maj je v Berlinu podpisan še en dokument. Svet pleše, a mnogi jokajo. Večina je veselih, a nekatere je strah. 

V vojnah vedno umirajo mladi

Elisabeth Linde, takrat 14-letna deklica iz Dresdna, zapiše desetletja pozneje:

"Ko je oče domov prinesel papir z novico o kapitulaciji, je mama samo sedla na tla in jokala. Jaz nisem razumela. Le to sem vedela: tisti večer prvič nismo šli v zaklonišče."

Jolanda Meze, v intervjuju za revijo Liza: 

"Ne maram gledati filmov in poročil o vojni. Nočem več razmišljati o teh grozotah. Oče je umrl v Buchenwaldu. Rada ga imam v spominu takšnega, kot je bil – vesel, ljubeč, oče, ki me je vozil na sprehod in mi kupoval čevlje. Nočem vedeti, v kakšnih mukah je umrl. Zato ne razumem ljudi, ki navijajo za vojne. Nihče, ki je doživel vojno in ostal normalen, ne prenese trpljenja otrok in ljudi. In mladih. Bila sem najstnica, živahna, hotela sem biti brezskrbno mlada, ampak sem zaradi vojne čez noč morala postati odgovorna, tiha in prenesti veliko žalosti. In v vojnah vedno umirajo mladi, zato je prav, da stari pustimo svet mladim, naj živijo v miru."

profimedia

Mlada življenja, ki se ne bi smela gledati preko puškine cevi

Tudi Blaž Vurnik, kustos razstave 1495 dni: Ljubljana med 2. svetovno vojno, ki je na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana, je ob fotografijah vojakov, ki so se slikali v fotografskem ateljeju Holynski povedal: "Zagotovo se še kdo spomni tega ateljeja, ki je deloval še krepko leta 2000. No, pred in med vojno so se v ateljeju zvrstile praktično vse uniforme tistega časa. Pojavi se italijanski vojak, dva vaška stražarja, potem pride nemški vojak, pa SS vojak, slovenski policist v italijanski uniformi, slovenski policist v domobranski uniformi, domobranec, četnik in na koncu partizan. Če pogledate te posnetke, pa vidite, da so bili to vsi otroci. Gre za zelo mlade ljudje, gre za mlada življenje, ki se ne bi smela srečati preko puške in cevi, ampak v katerih drugih okoliščinah."

Partizanski glasovi: Svoboda ni bila trofeja – bila je obveza

Tone F., partizan iz Notranjske: "Ko so nam povedali, da so Nemci podpisali kapitulacijo, smo bili sredi gozda, blizu Ilirske Bistrice. Nekdo je rekel: ‘Konec je.’ Nihče ni kričal, nihče ni pel. Samo sedeli smo. Potem smo vstali, se objeli. In nekdo je začel peti ‘Hej, brigade’. Takrat sem prvič po treh letih jokal."

Milena Mohorič, brigadirka: "Mi nismo bili junaki – bili smo otroci, ki smo si upali reči ‘ne’. In zato smo morali vztrajati. Ko je prišla svoboda, smo vedeli, da smo jo zaslužili – in da jo moramo čuvati."

Angela Vode, velika borka za enakopravnost in svobodo:"Ko sem 9. maja slišala partizansko godbo igrati na Prešernovem trgu, sem jokala. Ne od veselja – ampak ker nisem mogla verjeti, da je konec. Moji prijatelji iz hoste so mi stali pred očmi. Svoboda je bila čudovita. A predraga."

Mira K., bolničarka iz Pohorja: "Na dan zmage sem bila v Mariboru. Skozi okna sem videla ljudi, ki so klečali in jokali. Prišla je gospa in mi poljubila roke: ‘Bog te blagoslovi, hči moja, rešili ste nas.’ Takrat sem razumela – svoboda ni le konec vojne. Je začetek nečesa večjega."

Ivanka Ribič: "Svoboda ni prišla v enem dnevu – prihajala je z vsakim preživelim ranjencem, vsakim vrnjenim otrokom. Bila sem ponosna, da sem reševala življenja. To je bil moj boj."

Anica D., partizanka iz Bele krajine: "Ko sem se 9. maja zjutraj zbudila, so ptiči peli bolj glasno kot običajno. Zunaj so vojaki plesali, nekateri bosi, s povoji – a nasmejani. Spomnila sem se brata, ki ga ni bilo več. In pomislila: on ni dočakal te tišine. Jaz sem jo morala."

Franc Sever – Franta, partizanski komandant (Liza, januar 2019)

"Mislim, da smo Slovenci nagnjeni k miru, dobrem, prijateljstvu, ljubezni. Zdaj smo nekako preplašeni, podeljeni, skrivamo in bojimo se. To ni dobro. Narod mora biti zdrav, enoten v zaupanju, prijateljski, še posebej mali narod, če hoče v tem velikem svetovnem kaosu naprej, ko noben ne ve, kam vse skupaj pelje."