Arhiv Dolenjskega lista

26. novembra 1987 je bila na sevniškem gradu odprta Galerija krasilne umetnosti Ivana Razborška, v kateri so bile razstavljene njegove avtorske risbe, okrašeni in vgravirani predmeti in exlibrisi, ki jih je podaril rodnemu kraju svoje matere, ki ji je tudi posvetil galerijo. Približno dve leti po spremembi lokacij nekaterih zbirk v prostorih sevniškega gradu, ko se je poslovila iz dosedanjih prostorov Galerija krasilne umetnosti Ivan Razborška, so včeraj na gradu odprli manjšo zbirko krasilne umetnosti Ivana Razborška, ki je podaril eksponate sevniški občini, ker ga vežejo na to okolje korenine po materi, ki izhaja iz Loke pri Zidanem Mostu.

Hči donatorja, oblikovalka Eva Razboršek je ob komentiranju očetovega življenja in dela uvodoma pripomnila, da je malo dolgo trajala ta selitev v grajsko sobano (zavod KŠTM jo lepo uredil v prvem nadstropju), kjer je po njeni oceni našlo prostor kvečjemu slaba desetina očetove, tudi za slovensko kulturo pomembne zapuščine oz. dediščine.

Ivan Razboršek je v brošuri, ki jo je izdala sevniška kulturna skupnost ob otvoritvi takratne galerije, zapisal: "Narodni okrasek in izdelek občudujem zato, ker ga je narisala ali izdelala nešolana roka, srčno nepotvorjeno, kar je izraz človeške duše, srca in čustev."

Ivan Razboršek se je rodil leta 1924, kot sin slovenskih staršev v oddaljenem Skopju. Prvič se je srečal s slovensko ornamentiko, ko mu je oče leta 1932 prinesel iz Slovenije dve knjigi: čitanko in računico, ki ju je ilustriral znani slovenski umetnik Maksim Gaspari.

Daleč od ožje domovine, ki sta jo z bratom poznala samo po pripovedovanju staršev, ki sta sinova vzgajala v slovenskem jeziku, duhu in kulturi, sta mu knjigi krepili ljubezen do domovine in njenega narodnega bogastva.

Zaradi očetove službe se je družina Razboršek selila po Balkanu, iz kraja v kraj, je spoznaval tudi ljudsko umetnost drugih narodov, jo zbiral in primerjal med seboj. V tem času je nastalo mnogo skic, ki so zdaj del njegove bogate zbirke.

Preberite še ...

Dom · Oglas

Plin – prava energetska rešitev za danes in jutri

Nekaj mesecev pred 2. svetovno vojno se je družina preselila v Zagreb. To je za Ivana pomenilo večjo dostopnost do obiskov etnografskega muzeja in knjižnic, sistematični študij pa mu je preprečila vojna.

Leto 1943 je sam označil za začetek načrtnega zbiranja, urejanja, proučevanja in risanja narodnih okraskov in drugih elementov narodne umetnosti. Želja, da bi študiral na umetniški akademiji, se mu ni uresničila, saj je moral na zahtevo očeta na srednjo tehnično šolo.

Leta 1954 je Ivan odšel v Ljubljano, kjer si je ustvaril družino in se do smrti leta 1998 ukvarjal s krasilno umetnostjo. Rad je prenašal znanje mladim v šolah, krožek krasilne umetnosti je vodil tudi na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani.

Na včerajšnjem uvodnem delu v dvorani Alberta Felicijana ob odprtju zbirke krasilne umetnosti Ivana Razborška je tako kot pred 24 leti ob otvoritvi Razborškove galerije na gradu spet zapel sevniški oktet Jurij Dalmatin. To je bil prijeten uvod pred ogledom zbirke, s katero je tudi sevniški grad bogatejši.

Galerija

Arhiv Dolenjskega lista