Profimedia

Nekateri ljudje se vse življenje trudijo biti odgovorni, pa kljub temu živijo z nenehnim občutkom krivde. Krivdo začutijo, ko postavijo mejo, enako, ko jo ne. Krivda jih razžira, ko nekoga razočarajo in to pogosto tudi takrat, ko niso naredili nič narobe. Zdi se jim, da se trudijo na vse pretege, a še vedno ne delajo nič zares prav. A ne vsi ljudje. Le nekateri.

Kakšna je razlika? Odgovor se skriva v eni najpogostejših psiholoških zamenjav. Zdravo odgovornost pogosto živimo kot krivdo, krivdo pa kot dokaz lastne morale. Kaj to zares pomeni?

V teoriji se zdi razlika med zdravo odgovornostjo in krivdo precej jasna. V praksi pa ju pogosto zamenjujemo, predvsem zato, ker se obe pojavita v podobnih situacijah: ko nekoga razočaramo, ko ne izpolnimo pričakovanj, ko odnosi postanejo napeti. Prav tam, v čisto vsakdanjih trenutkih, se razlika tudi najbolj jasno pokaže.

Pexels

Zdrava odgovornost in krivda se ne razlikujeta po tem, kaj se je zgodilo, temveč po tem, kako to notranje doživimo in kako se na to odzovemo.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

5 načinov, kako postati starš sebi – takšen, kot ste ga potrebovali

Osebna rast

7 stvari, ki jih počnejo ljudje z zdravimi mejami

Ko nekaj ne gre po načrtih

Predstavljajte si preprosto, povsem realistično situacijo. Z nekom ste se dogovorili, da mu boste pomagali. Obljubili ste, ker ste v tistem trenutku verjeli, da zmorete. Tik pred dogovorom pa ugotovite, da ste precenili svoje moči. Počutite se izčrpani, preobremenjeni ali enostavno niste več v stanju, da bi bili tam in ponudili pomoč tako, kot bi želeli.

Dogodek je isti. Razlika se začne v notranjem dialogu.

Reakcija iz zdrave odgovornosti

Človek, ki izhaja iz zdrave odgovornosti osebi, ki mu je dal obljubo, sporoči nekaj v tem tonu:

»Vidim, da sem se precenila. Obljubila sem pomoč, a ugotavljam, da vseeno ne bom zmogla. Žal mi je, ker vem, da si računal name. Če želiš, ti lahko pomagam poiskati drugo rešitev ali se dogovoriva za drug termin.«

Pexels

Ko človek reagira iz zdrave odgovornosti, se najprej sooči z realnostjo. Ne beži pred dejstvi in jih tudi ne dramatizira. Vidi, da je obljubo dal, hkrati pa si prizna, da so se okoliščine spremenile.

V takem odzivu ni zanikanja in ni samonapada. Je neprijetnost, je zadrega, morda tudi obžalovanje, a brez notranjega bičanja. Oseba pove, da ne zmore, prevzame odgovornost za razočaranje drugega in se zaveda, da lahko drugi ob tem čuti jezo ali žalost. Tega ne jemlje kot dokaz lastne neustreznosti, temveč kot normalen čustveni odziv na situacijo.

Tak odziv ne pomeni brezbrižnosti, ampak ravno nasprotno. Pomeni, da nekdo stoji za svojim dejanjem, a hkrati ostaja v stiku s sabo. Po pogovoru mu ni povsem lahko, vendar se ne kaznuje. Ostane notranje cel.

Reakcija iz občutka krivde

Pri krivdi se isti dogodek razširi čez svoje meje. Ne ostane več vprašanje ravnanja, temveč postane vprašanje vrednosti.

Pexels

Notranji dialog se hitro spremeni v: »Spet sem razočaral.« »Vedno sem problem.« »Če ne naredim tega, bom slab človek.«

Zato krivda redko ostane le pri odpovedi. Lahko se izrazi v pretiranem opravičevanju, kjer oseba sebe postavi na zatožno klop in nehote drugega potisne v vlogo njenega tolažnika. Še bolj verjetno pa je, da kljub slabemu počutju, svoje zaveze ne odpove. Gre in pomaga, čeprav je na robu svojih moči, kasneje pa ostane utrujena, prazna ali tiho zamerljiva.

Navzven je videti odgovorna. V resnici pa jo vodi strah. Ne želja po poštenosti, temveč potreba, da ne bi bila kriva.

Kako razliko začutimo v telesu

Zdrava odgovornost je neprijetna, a stabilna. V telesu jo pogosto občutimo kot težo, ki se po pogovoru zmanjša. Krivda pa ustvarja napetost, ki tudi po pogovoru ne popusti. Občutimo notranje stiskanje, nemir, občutek, da moramo še nekaj narediti in še nekaj popraviti, čeprav ne vemo točno kaj.

Če po tem, ko ste situacijo razjasnili, še vedno nosite močno notranjo obtožbo, je zelo verjetno, da ne gre več za odgovornost, temveč za staro, avtomatsko krivdo.

Zakaj krivda pogosto prevzame krmilo odnosov

Krivda je eden najmočnejših nevidnih regulatorjev odnosov. Zaradi nje ostajamo na voljo, ko bi morali postaviti mejo. Prevzemamo čustva drugih kot svoje naloge. Hitro se vprašamo, kaj smo naredili narobe, tudi ko gre za tujo frustracijo ali nerazrešene notranje stiske.

Profimedia

Zdrava odgovornost omogoča drugačno dinamiko. Omogoča, da slišimo drugega, ne da bi se pri tem raztopili. To v praksi pomeni, da lahko prenesemo nezadovoljstvo, jezo ali razočaranje druge osebe, ne da bi to takoj razumeli kot osebni poraz. Slišimo sporočilo, ne da bi nase avtomatsko naložili vso težo čustev, ki jih drugi doživlja.

Ko nekdo izrazi, da ga je naša odločitev prizadela, zdrava odgovornost dopušča, da to ostane njegova izkušnja, legitimna, a ne nujno naša krivda. Ne hitimo v opravičevanje zato, da bi omilili lastno nelagodje, temveč ostanemo prisotni in jasni. Razumemo, kaj je drugi začutil, hkrati pa vemo, kaj je bil naš dejanski del v situaciji.

Prav tu se pokaže razlika med tem, kar nam pripada, in tem, kar ne. Naš del je, da smo ravnali iskreno, da smo jasno komunicirali in prevzeli odgovornost za svoje odločitve. Ni pa naš del, da uravnavamo čustva druge osebe, jih popravljamo ali nosimo namesto nje. To ne pomeni hladnosti, temveč psihološko zrelost. Ko to razliko zmoremo, odnosi postanejo manj naporni in veliko bolj resnični.

Vprašanje, ki loči odgovornost od krivde v odnosih

Ko se naslednjič znajdete v podobni situaciji, si lahko pomagate z zelo preprostim, a povednim vprašanjem.

Ali se sprašujem:

»Kaj lahko iz te situacije razumem in naredim drugače?«

Ali pa:
»Kaj je z mano narobe, da se to vedno zgodi?«

Prvo vprašanje vodi v rast. Drugo v notranje krčenje.

Osebna rast

Kako ego uničuje partnerski odnos – in kako to ustaviti

Ko to razliko ponotranjimo, se začnejo odnosi spreminjati na zelo konkreten način. Manj je tihega prilagajanja, manj občutka, da smo stalno dolžni nekaj dokazovati ali popravljati. Več je jasnosti, manj zamer, več prostora za resničen stik. Odnosi ne postanejo brez konfliktov, postanejo pa bolj pošteni – do drugega in do sebe.

Razlikovati med zdravo odgovornostjo in krivdo ne pomeni, da bomo manj obzirni. Pomeni, da bomo manj krivi za stvari, ki niso dokaz naše vrednosti in bolj odgovorni tam, kjer imamo dejansko moč izbire.