Pexels

Osebna rast se pogosto začne z odločitvijo, ne z razsvetljenjem. Z odločitvijo, da si nehamo razlagati svoje odzive zgolj z okoliščinami in začnemo raziskovati, kaj se v resnici dogaja v nas. Ko več let zavestno opazujemo svoje vzorce, se z njimi soočamo in jih skušamo razumeti, se postopoma izluščijo spoznanja, ki niso več teorija, ampak notranja orientacija. Takšna, ki začne usmerjati naše odločitve.

Podobno se je zgodilo tudi meni osebno. Začela sem raziskovati, zakaj se vedem tako, kot se vedem, in se čim bolj poslušati. Sčasoma so se mi začeli odpirati uvidi, a ne kot neke velike razsvetlitve, temveč kot notranja razumevanja, ki so začela usmerjati mojo smer. Ko sem se res naučila poslušati sebe, sem spoznala sedem stvari, ki danes ne živijo več samo v moji glavi, ampak vodijo moje odločitve – tako v odnosih kot pri delu, pri tem, kako skrbim zase in kako razumem ljudi okoli sebe.

Notranji mir ni odvisen od sveta, temveč od naše odločitve

Dolgo sem verjela, da bom dosegla notranji mir, ko se mi bo uredilo življenje. Ko bo manj pritiskov, manj obveznosti, manj nepredvidljivosti. A izkušnje so mi pokazale, da se svet redko prilagodi našim potrebam. Kar pa lahko spremenimo, je naš odziv.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

6 znakov, da nosite čustva drugih in ne svojih

Osebna rast

Kako prenehati živeti za potrditve drugih

Notranji mir se začne takrat, ko to sprejmemo kot svojo dnevno namero. Ko zavestno izberemo drugačen odnos do napetosti, nehamo živeti v stalni pripravljenosti in se naučimo prizemljevati. Cilj ne sme biti, da bi pobegnili od trenutnega sveta, ampak da se povežemo z njim v trenutku in ga začutimo. Kako? Skozi boljše zavedanje svojega telesa, skozi dihanje, vklapljanje vseh čutil in preprosto zavestno povezavo s tukaj in zdaj. Ne zgodi se avtomatično, ampak z namero in redno vadbo zavesti. Mir namreč ni pasivno stanje, ampak aktivna drža.

Ogromno energije izgubljamo za stvari, na katere nimamo vpliva

Ko sem se začela bolje opazovati, sem hitro spoznala, da sem ogromno energije porabila za ljudi, dogodke in scenarije, ki jih nisem mogla nadzorovati. Premlevanje, skrbi in notranji dialogi so mi pogosto dajali lažen občutek nadzora, v resnici pa so me le izčrpavali.

Ena najbolj razbremenjujočih praks osebne rasti pri meni je bilo razlikovanje med tem, na kaj lahko vplivamo, in tem, česar ne moremo spremeniti. Ko fokus zavestno preusmerimo na lastne odzive, odločitve in meje, se misli umirijo, energija pa se začne vračati tja, kjer ima dejanski učinek.

Pexels

Najbolj uničujoč samogovor poteka zelo potihoma

Ko sem začela bolj poslušati svoj notranji dialog, mi je postalo jasno, da sama s seboj pogosto vodim veliko močnejši konflikt kot s komerkoli drugim na tem svetu. Ta samogovor je pogosto nezaveden, avtomatičen in presenetljivo neprijazen. V njem se skrivajo stare interpretacije, kritike in zahteve, ki nimajo veliko opraviti s sedanjostjo.

Ko začnemo poslušati sebe, se naučimo ta notranji tok prepoznati. In to je ključno. Na začetku vsekakor ni šlo za to, da bi vsako misel takoj popravljali, ampak predvsem za to, da smo jo začeli opažati. Da se je zavest dvignila in smo lahko spoznali, da je negativni samogovor le grda navada, ki smo si jo pridobili z rednim utrjevanjem skozi leta in leta.

Že samo takšno spoznanje bistveno zmanjša vpliv tihega negativnega samogovora in odpre prostor za bolj realen, odrasel odnos do sebe. In takrat se lahko tudi odločimo ter vadimo, da misli, ki nas ne podpirajo, zavestno zamenjamo z drugačnimi.

Omejitve obstajajo samo v naši glavi

Sliši se klišejevsko motivacijsko, a je vsekakor resnično. Bolj kot se ukvarjamo s sabo, bolj spoznavamo, da nas najbolj zaustavljajo sklepi, ki smo jih nekoč sprejeli, da bi se zaščitili: »To ni zame«, »Tega ne zmorem«, »Tukaj nimam pravice«.

Ko jih začnemo ozaveščati, se pokaže, da niso absolutne resnice, temveč miselni okvirji. To seveda ne pomeni, da bomo takoj zmogli vse, kar si zamislimo, imamo pa vsekakor več manevrskega prostora, kot si priznamo. Spremembe se ne zgodijo z velikimi obljubami, temveč z majhnimi, doslednimi koraki, ki postopoma gradijo zaupanje vase. In če le vztrajamo, nas prej ali slej pripeljejo tudi do želenega cilja.

Najbolj živi smo takrat, ko rastemo, ne ko imamo vse pod nadzorom

Tako kot mnogi drugi sem tudi sama dolgo nadzor zamenjevala z varnostjo. Naredila sem vse – in pogosto še vedno – da bi v rokah držala čim več niti in imela potek stvari pod svojo kontrolo. Čeprav se popolnega spuščanja, iskreno, še vedno učim, sem po poti spoznala, da prevelika potreba po kontroli dolgoročno vodi v togost in notranjo izpraznjenost.

Pexels

Veliko bolj živo in izpolnjeno se počutimo, ko se učimo, spoznavamo nove poglede, si dovolimo spremeniti perspektivo in spuščamo prepričanja, ki nam ne služijo več. Ko poslušamo sebe, lažje zaznamo, kje zgolj vzdržujemo znano in kje se resnično razvijamo. Občutek živosti, pa čeprav je kdaj povezan z nelagodjem, je jasen kompas, ki nam kaže, da se splača stopati iz cone udobja.

Odgovori se skrivajo v naši notranjosti – le poslušati jih moramo

To je paradoks, ki sem ga dolgo »vedela« na papirju, živeti pa ga je težje. Ko smo v dilemi, ko nas boli, ko smo izgubljeni, je povsem naravno, da iščemo odgovore zunaj. Za nasvet prosimo prijatelja, pogledamo v knjige, se v noč pogovarjamo z umetno inteligenco, sprašujemo za mnenja v terapevtskih skupinah in iščemo kakršnokoli potrditev.

In da – veliko tega je lahko podpora, a sama po sebi še ne ponudi popolne jasnosti, če ne poslušamo sebe. Zunanji odgovori nam ne morejo dati tistega, kar se mora sestaviti v nas. To je jasnost, ki pove, da je nekaj res pravo za nas.

Ko zapremo oči in se zares povežemo s sabo, odgovor pogosto pride sam od sebe. Morda ga sporoči občutek v telesu, morda gre za intuitivni preblisk, največkrat pa preprosto za notranjo jasnost, ki ne potrebuje dodatnih razlag. In ko temu občutku začnemo zaupati, se odločitve rojevajo manj iz strahu in bolj iz notranje skladnosti. Poslušati sebe pomeni razvijati zaupanje v to zaznavo in si dovoliti, da ima pri odločitvah težo.

Že od nekdaj sem bila zaljubljena v rek: Bistvo je očem nevidno. Zdaj vem, da to ni le romantična fraza, ampak čisto praktična resnica. Ko se dovolj umirimo, srce vidi tisto, česar oči ne morejo. In to je v svetu hrupa skoraj revolucionarno.

Preteklost pusti rane, a ni potrebe, da smo njihovi ujetniki

Poslušanje notranjega glasu mi je razkrilo še eno pomembno resnico: tudi sama nosim breme starih ran. Na začetku je bilo kar težko priznati, da v moji mladosti ni bilo vse idealno, a sem počasi začela sprejemati dejstva. Včasih res ni bilo lahko. Pika.

Osebna rast

Kaj se zgodi, ko si dovolimo biti ranljivi?

To priznanje ni izšlo iz potrebe po samopomilovanju, temveč prav nasprotno. Ko si svoje čustvene rane priznamo in jih ozavestimo, lahko nad njimi začnemo prevzemati moč. Namesto da se jim pustimo držati v vlogi žrtve in jim dovolimo, da nas omejujejo, zaustavljajo ter nam kradejo veselje, jih vzamemo resno in jim ne dovolimo več nadzora nad sedanjostjo. Že samo to, da jih prepoznamo, pogosto zmanjša avtomatske odzive.

Pexels

Še več pa naredimo, ko se čustvenim ranam približamo z razumevanjem in tihim sprejemanjem. Takrat se začne pravi proces celjenja. Ne zato, da bi preteklost izbrisali, temveč da prenehamo živeti po njenih pravilih. To je ena najbolj zrelih oblik notranje svobode.

Zaključna misel

Sedem naštetih spoznanj izhaja iz mojega razumevanja in nikakor ne predstavlja univerzalnih receptov. Povsem mogoče je, da bo kdo drug ob poslušanju sebe izluščil drugačne resnice – in prav v tem je vrednost osebne rasti. Pogosto je že sam razmislek o tem prvi korak k bolj zavestnemu odnosu do sebe.

Za konec vas vprašam: kakšna pa so vaša spoznanja, ki se rodijo, ko poslušate sami sebe? Je morda čas, da si odgovorite na to vprašanje?