Danes, v petek, 10. 2., ob 19.30 se bomo v Novem mestu z večerom ŠLAGERJI IN PESMI IZ ZAPORA spomnili 30-letnice smrti Vitomila ZUPANA (1914–1987), pisatelja, pesnika, dramatika, esejista, boema in svetovljana, predvsem pa človeka, ki je mislil s svojo glavo – in to v precejšnjem delu tudi plačal tako ali drugače.

V zaporu (1948–1954) je napisal petindvajset pesniških zbirk s približno dva tisoč pesmimi. Na prostosti, ki mu ni bila niti uradno niti neuradno dana, a si jo je vseeno jemal, pa je ob velikih romanih (Menuet za kitaro) področje njegove poezije za glasbeno izvajanje doslej ostalo povsem nerazkrito.

Rdeča nit večera je prikaz dobe, ki ji je Zupan pripadal, in občutja pesnika, ki se z neustrašno domišljijo in golim upanjem »upira smrti«. Občutili boste šklepet kosti, drhtenje sanjskih pajčolanov, temo obupa in žar strasti. Ko človeka spreleti srh in se mu hkrati v srcu vname hrepenenje, se v njem predramijo nesluteni čuti. Želi obstati v trenutku, ko je zaslutil, česar ni mogoče dojeti, skrivnost in moč poezije, predvsem pa vitalnost človeka, ki ve, zakaj živi in zakaj umira.

Subtilna vokalna izvedba Mavričeve ter grobo odpete pesmi Kovačiča ponazarjata dvojnost zaporniškega življenja, in sicer hrepenenja na eni strani in resničnosti na drugi.

Zdenko Matoz, Delo

Izvajajo: Vita MAVRIČ, Jani KOVAČIČ, Jaka PUCIHAR, klavir; Ilj PUŠNIK, kontrabas; Vid UŠENIČNIK, bobni