Kako prepoznati, da nekdo z nami manipulira
Se po nekaterih pogovorih počutite zmedeno, krivo ali brez samozavesti? To so lahko znaki subtilne manipulacije. Preberite, kako jo prepoznati in ohraniti stik s seboj.
Praznični čas prinese več druženj, več pogovorov in več bližine – tudi z ljudmi, s katerimi se sicer srečamo le nekajkrat na leto. Prav v teh trenutkih se včasih zgodi nekaj nenavadnega. Srečanje mine navidezno mirno, brez večjih konfliktov, a mi se domov vrnemo utrujeni, notranje nemirni, morda celo z občutkom krivde ali dvoma vase. Še dneve kasneje premlevamo pogovor in se sprašujemo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Kaj je bilo tisto, kar nas je tako iztirilo, če pa »ni bilo nič takega«?
Pogosto je odgovor skrit prav v tem občutku. Naše telo zazna nekaj, česar zavest še ne zna poimenovati. Čustvena zmedenost, nenadna izguba samozavesti ali občutek, da smo rekli ali naredili nekaj narobe, so lahko znaki, da smo bili v stiku z nekom, ki z nami komunicira manipulativno. Kako to prepoznamo in zakaj je ta vzorec tako zahrbten?
Manipulacija redko vstopi v odnos na glas. Ne napove se, ne pride z opozorilnim znakom in skoraj nikoli ne izgleda tako, kot si jo predstavljamo v teoriji. Pogosteje se prikrade tiho, skozi drobne premike v dinamiki, skozi občutke, ki jih sprva ne znamo povsem poimenovati. Nekaj v odnosu začne drseti, mi pa se znajdemo v vlogi tistega, ki se vse pogosteje sprašuje, ali pretirava, ali je preobčutljiv, ali si stvari preprosto narobe razlaga.
PREBERITE TUDI:
Prav ta notranja zmeda je pogosto prvi, a spregledan znak manipulacije.
Ko se po pogovoru počutimo zmedeno
Zdrav odnos, tudi kadar je napet ali konflikten, pušča prostor za jasnost. Morda ni prijetno, a po pogovoru vemo, kje stojimo. Pri manipulaciji pa se dogaja nasprotno. Pogovor se zaključi, a v nas ostane neprijeten občutek, megla v glavi, dvom vase. Vemo, da se je nekaj zgodilo, a težko ubesedimo kaj točno.
Manipulativna komunikacija pogosto ni neposredno žaljiva. Je ovinkasta. Namesto jasnega nestrinjanja pride do obračanja pomenov, minimiziranja naših občutkov ali preusmerjanja teme. Mi govorite o tem, kar nas je prizadelo, druga stran pa nenadoma govori o tem, kako težko je njej – in znajdemo se v položaju, ko tolažimo nekoga, ki nam je povzročil stisko.
Ljudje redko manipulirajo zato, ker bi želeli škodovati. Pogosteje gre za nezrel ali naučen način preživetja. Manipulacija je lahko poskus ohranjanja nadzora, način, kako se nekdo zavaruje pred zavrnitvijo, ali strategija, s katero se izogne občutkom nemoči, sramu ali strahu.
Občutek krivde, ki nima jasnega izvora
Eden pogostejših vzorcev manipulacije je sistematično vzbujanje krivde. Ne nujno z besedami, temveč s tonom, molkom, vzdihi, umikom ali subtilnimi pripombami. Krivda se ne pojavi zato, ker bi naredili nekaj objektivno napačnega, temveč zato, ker smo izrazili mejo, potrebo ali nestrinjanje.
V manipulativnih odnosih se pogosto zgodi, da začnemo prevzemati odgovornost za čustva drugega. Če je drugi užaljen, sklepamo, da smo krivi mi. Če se umakne, se trudimo popraviti situacijo, tudi kadar v resnici nismo storili nič spornega. Dolgoročno to vodi v notranjo napetost in občutek, da moramo stalno paziti, kako se obnašamo.
Naša realnost je postavljena pod vprašaj
Manipulacija pogosto deluje tako, da počasi spodjeda zaupanje vase. Ko izrazimo svoje doživljanje, dobimo odziv v slogu, da smo preobčutljivi, da smo nekaj narobe razumeli, da se to ni zgodilo tako, kot se spomnimo. Sprva poskušamo biti razumni, dati drugi strani dvom v korist. A sčasoma se začnejo kopičiti trenutki, ko se sprašujemo, ali sploh še znate pravilno presojati situacije.
To ni isto kot zdravo razhajanje mnenj. Gre za vzorec, v katerem naša perspektiva sistematično izgublja veljavo, medtem ko perspektiva drugega ostaja edina sprejemljiva resnica.
Pogosto manipulacijo uporabljajo posamezniki, ki niso razvili sposobnosti jasne, neposredne komunikacije ali zdravega soočanja s konfliktom.
Meje obstajajo, a se jih ne upošteva
V odnosih brez manipulacije so meje lahko tema pogajanja, razlage, včasih tudi konflikta. V manipulativnih odnosih pa so meje pogosto razumljene kot napad. Ko rečemo »tega ne zmorem« ali »to mi ni v redu«, naletimo na pritisk, razočaranje, užaljenost ali celo kaznovanje z umikom.
Posledica je, da začnemo svoje meje mehčati, razlagati, opravičevati ali jih postopoma opuščati, samo da bi ohranili mir. A ta mir je navidezen, dosežen na račun našega notranjega ravnovesja.
Zakaj manipulacijo tako težko prepoznamo
Manipulacija ni vedno zavestna. Pogosto jo uporabljajo ljudje, ki sami ne znajo drugače regulirati svojih čustev, strahov ali potreb. Prav zato je prepoznavanje toliko težje. Ker v drugi osebi ne vidimo zlonamernosti, temveč ranljivost. In ker smo kot empatična bitja nagnjeni k razumevanju, potrpežljivosti in prilagajanju.
Težava nastane, ko razumevanje postane enosmerno. Ko vedno znova razumemo druge, sebe pa postopoma izgubljamo iz enačbe.
Prvi korak ni razkrinkanje drugega, ampak stik s sabo
Prepoznavanje manipulacije se redko začne z diagnozo druge osebe. Začne se z vprašanjem, kako se počutimo v takem odnosu. Smo ob tej osebi bolj sproščeni ali bolj napeti? Ali imamo občutek, da smemo biti to, kar smo, ali se stalno prilagajamo?
Razumevanje ozadja, zakaj nekdo manipulira z nami, ne pomeni, da moramo takšno vedenje tudi prenašati. Sočutje do drugega ne izključuje odgovornosti do sebe. Prav nasprotno – šele ko prepoznamo, kaj se v odnosu dogaja, lahko začnemo postavljati meje, ki nas varujejo.
Ko si dovolimo ta vprašanja vzeti resno, se začne vračati notranja orientacija. In ta je ključna. Kajti manipulacija izgubi moč tam, kjer imamo stik s seboj, s svojimi občutki in z zavedanjem, da imamo pravico do lastne resnice in to tudi, če komu ni udobna.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
