8. april je svetovni dan Romov, to je dan, ko se po slovenskih mestih odvijajo kulturne prireditve. Tudi v Novem mestu je bila, takšna, s slavnostnimi govorniki in izvirnim kulturnim programom. Bil sem tam in zelo sem ponosen na sebe in na vse ne Rome, ki so se udeležili slavja, žalosten pa sem, ker ni bilo dovolj Romov – premalo za tako veliko dvorano in … Med znanimi romskimi obrazi nisem opazil svojega prijatelja Rajka, ki je v času prireditve ostal doma: jezen na sebe, na vodilno romsko elito in na »civile«, vse ljudi, ki so menda pozabili na njega. Pa le ni tako. Na njega niso pozabili snovalci programa letošnje prireditve, saj je bila v program vključena ena od njegovih pesmi, nanj nisem pozabil jaz. Ta zapis je posvečen njemu, najinemu sodelovanju in romskemu človeku, ki ga imava rada in ga ceniva.  

Rajka Šajnoviča poznam že zelo dolgo – takrat so bili dolenjski Cigani samo cigani. Besede Rom še nismo uporabljali in nihče se ni obremenjeval z njihovim načinom življenja, z revščino – za vse nas so bili nadležni potepuhi, premeteni tatiči in strah vzbujajoči tujci. V tistem času je bila večina Romov brez stalnega bivališča. Živeli so v šotorih in zasilnih barakah. Njihova šotorišča so bila vsepovsod po Dolenjski in Beli krajini: od Žužemberka do Vinice, od Šentjerneja do Grosupljega, od Semiča do Krškega in še kje. Romi so živeli na obronkih Kočevskega roga in Gorjancev, v bližini smetišč, vojašnic in večjih naselij, kjer so zaradi odpadkov večinskega naroda v težkih časih lažje preživeli. 

To je bil tisti čas, ko je bila njihova govorica še skrivnosten jezik in ko se romščina še ni pisala in smo njihovi govorici rekli ciganščina. Zelo malo Slovencev je razumelo njihovo nerazumljivo govorjenje, ki ga je največkrat spremljala nekakšna govorica rok, čudnih glasov in veliko prirejenih slovenskih besed. Človek, ki ni imel stikov z Romi, je takšno govorjenje težko razumel. V tistem obdobju sem poznal le nekaj besed, zato je bilo vsako komuniciranje sila težavno in manj uspešno. Že takrat sem si srčno želel, da bi razumel njihov jezik. 

Jeseni leta 1977 sem spoznal Rajka Brajdiča – Šajnoviča: tihega, mirnega in bistrega mladeniča, ki je oral ledino na področju romske kulture. Ne glede na to, da ni imel ustrezne izobrazbe – končal je le dva razreda osnovne šole, je že takrat zelo zavzeto zbiral romske besede in razmišljal o tem, da bi izdal romsko- slovenski slovar. Rajko je bil prvi dolenjski Rom, ki se je začel ukvarjati s pisanjem: pisal je otroške pravljice, pesmi z različno tematiko in beležil številne romske običaje. Pri svojem delu je bil brez ustreznega mentorja, ki bi mu pomagal, da bi njegovi pisni izdelki, ki pa jih ni bilo malo, zagledali svetlo luč in bi bili tako dostopni širši javnosti.  

Leto 2006 je bilo za Rome eno težjih let. Iz dneva v dan so se nizali konflikti s civilno družbo, čedalje več Slovencev je bilo jeznih in nezadovoljnih zaradi sosedstva z Romi. Prihajalo je do nestrpnosti, grobih obračunavanj in do čedalje bolj odločnih zahtev večinskega prebivalstva, da se Rome razseli, odstrani v nekakšne rezervate. V tem obdobju so se odvijali dogodki v zvezi z romsko družino Strojan iz Ambrusa, bombni napad v Šentjerneju, nestrpne reakcije med občani in Romi v Bučni vasi in še kaj. Ti dogodki so v meni zanetili potrebo, da slovenskemu človeku pokažem še drugo plat romskega življenja. V aprilu leta 2007 sem izdal pesniško zbirko Romov krik, ki je bila nekakšen odziv na izkušnje z moje poklicne dejavnosti. S to pesniško zbirko sem skušal  predvsem Slovencem prikazati tudi drugo stran romskega življenja, ki je ljudje največkrat nočejo videti. Romov krik je bil moj poskus sprave, tiha želja, da si z Romi podamo roke in da na ravni enakopravnega dialoga najdemo skupno pot. 

Romov krik je bil tudi »krivec«, da sem se ponovno srečal z Rajkom in da sva začela pospešeno sodelovati na področju kulture. Romov krik je tako postal tudi Romano čingadibe: vse vsebine je namreč Rajko prevedel v romščino in tako je nastala dvojezična knjiga.  

Preberite še ...

Trendi · Oglas

NEO novosti, Telekom Slovenije navdušuje z novimi funkcionalnostmi

Najino sodelovanje pripeljalo do tega, da mi je Rajko pokazal tudi svoje pesmi – velik kup papirja z nešteto izpisanimi pesmimi. Pesmi so bile zapisane v romskem jeziku in prevedene v slovenščino. Prevod je bil na ravni  Rajkovega znanja slovenskega jezika. Takoj sem ugotovil, da so vsebine posameznih pesmi zanimive in da izražajo resnično romsko življenje, a so potrebne temeljite obdelave, da bi bile primerne za objavo. Branje prvotnih pesmi je jasno pokazalo, da avtor nima potrebnega znanja s področja podajanja snovi, logike in oblike zapisovanja verzov. Opazil sem, da je Rajko zelo občutljiv ustvarjalec, ki skozi čustveno pripoved izgubi stik z zastavljenim ciljem, tako da nastala vsebina nima jasnega sporočila – le ta je največkrat skrita v obilju besed in v ponavljajočih se miselnih prispodobah. Že takrat sem spoznal, da je Rajko občutljiv pripovednik in tudi lirik, ki svet okoli sebe zaznava kot skupek krivic in nepoštenja. Opazil sem, da ga njegova osebna spoznanja spravljajo v obup in ga toliko slepijo, da največkrat ne vidi izhoda iz tega labirinta. Je večni iskalec sreče, ljubezni, pravice, četudi sluti, da te vrednote zanj niso dosegljive.

Na podlagi pogovora in Rajkove želje sem se odločil, da vse skupaj odnesem domov in iz tega nekaj naredim. Vse pesmi sem velikokrat prebral, razmišljal sem o vsebinah in v njih iskal sporočila. Prišel sem do spoznanja, da moram pesmim postaviti nove temelje, jih nadgraditi z besedami Rajkovega besednega zaklada in da moram pri nastajanju nove pesmi upoštevati Rajkov pogled na svet – njegova življenjska spoznanja in njegov način izražanja. In tako se je zgodilo, da sem iz Rajkovih pesmi naredil svoje pesmi, ki sem jih z vso iskrenostjo (predanostjo) oplemenitil z besedami (znamenji), ki identificirajo Rajkov način izražanja. S takšnim pristopom k pesnjenju sem ustvaril NAJINE PESMI, ki jih je Rajko prevedel v romski jezik. Tako je nastala pesniška zbirka RAJKOVE PESMI.  

RAJKOVE PESMI bodo popestrile romski kulturni prostor, zato jim za popotnico želim uspešen in klen korak v zakladnico poezije. Tudi preprosta pesem in preproste besede so lahko del človekovega bogatenja. 

To sem zapisal zato, da sem s pisano besedo obeležil romski praznik in da ljudem pokažem, da tudi jaz tega dne praznujem. Moj prijatelj Rajko je v nekem uvodu zapisal: »Vedno sem hotel ostati človek in na človečnosti še danes gradim svoje življenje.« To je tisto, ki ti daje ceno. Ostani takšen in vsi te bomo spoštovali. Eni te že, drugi pa te še bodo.

*Kaj naj storim? (dolenjska romščina)