Na Banovi domačiji v Artičah literarna sekcija KUD Oton Župančič pripravlja literarne večere. S svojo poezijo se je sinoči v prijetnem poletnem ambientu – na dvorišču stare kmečke hiše predstavila domačinska Ernestina Rožman iz Arnovega sela. Mnogi jo sicer poznajo skozi »pisma bralcev« v različnih časopisih in revijah, v katerih je kritična družbe in dogajanja v njej, ne vedo pa, da tako kot je teče pisana beseda, plete tudi verze. Njena poezija se dotakne vsakogar, ki mu je dano, da ji prisluhne, iz njih izžarevajo sreča, veselje, ljubezen do njenih dragih, do narave in njene vasi, za katero je napisala celo himno. Pesmi so nastajale tudi, ko je kot asistentka in kasneje prostovoljka delala z mladimi v Varstveno-delovnem centru v Brežicah. Čutiti pa je tudi bolečino ob težkih trenutkih, ki jih je Ernestina doživela, ob izgubi otroka pred mnogimi leti in nazadnje pred pol leta, ko se je morala za vedno posloviti od moža. Prav on ji je večkrat rekel: »Poezija je slabo plačana obrt.«

Njene mape, zveščiči, listki, ki jih je res veliko, bodo nekoč morda zagledali luč sveta tudi v knjigi – sama se je pošalila, da jih je toliko, da bi bila knjiga debela, kot je Valvasorjeva »Slava Vojvodine Kranjske«.