Zgodba o Sevničanki Jožici Ameršek, slikarki, ki trenutno razstavlja v prostorih Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja v Novem mestu, je vesela, polna barv, igrivosti. Ko človek invalidski voziček sprejme kot del življenja in se ne sprašuje, kaj bi, če bi, potem ne more biti drugačen kot srečen.

»Ko sem bila stara devet let in pol, je razsajala epidemija otroške paralize. Čez noč se je zgodilo. Začelo se je z glavobolom, zjutraj pa nisem več mogla stopiti na noge. Mama je takoj vedela, kaj je narobe, saj je brat že pred menoj dobil to bolezen. A v njegovem primeru se je izteklo tako, da je ozdravel,« je zgodbo o tem, zakaj je na invalidskem vozičku, začela Amerškova.

Povedala je, da so ravno tisto leto, ko je zbolela ona (1956), začeli vse otroke cepiti za otroško paralizo, ki je puščala hude posledice, nekateri so zaradi te bolezni celo umrli. A pri njej je že naredila škodo, čeprav so jo pri 11. letih cepili, saj so menili, da škoditi ne more. »Ko danes poslušam o tem, da starši nočejo cepiti svojih otrok, si mislim, da ga zelo lomijo,« je kritična.

Najprej so jo tri mesece zdravili v brežiški bolnišnici, sledili sta dve leti rehabilitacije v zdravilišču Laško. »Priznam, da smo se v Laškem imeli luštno. Ko smo se navadili, smo špičili vragolije, seveda smo hodili tudi na terapije, plavali. Domov sem hodila samo na počitnice. Toliko so me pozdravili, da sem lahko hodila s pomočjo bergel in opornih aparatov.«

Več o njenem življenju in ustvarjanju, ki se je začelo že v drugem razredu osnovne šole, pa v današnjem Dolenjskem listu.