Ignac Holzapfel, duhovnik, pisatelj
Rojen 15. julija 1799 v Tržiču, umrl 21. januarja 1868 v Ribnici

V Ljubljani je obiskoval gimnazijo in licej in bil takrat sošolec pozneje številnih znanih Slovencev (sošolec v leto nižjem razredu je tudi France Prešeren). Šolanje nadaljuje na semenišču v Ljubljani – tukaj sošolec poznejšemu škofu Frideriku Baragi in leto pred Jurijem Grabrijanom, s katerim v krogu istomislečih izdajajo na roke pisan list Slavinja. Semeniščniki se tu vadijo v pisanju v slovenščini in nadaljujejo delo, ki ga je pričel že Valentin Vodnik. Smole takrat piše Juriju Čopu na Dunaj: »Štedentje zméram Kranske pésem kujejo, pa sem zdi, de neč pravga vkupej ne spravjo«. Prizadevanja so vseeno rodila nek sad, saj so številni pomembno vplivali na razvoj slovenske besede in dvig narodne zavesti. Denimo Grabrijanova »Kranjska Slovenija« je že postala pomemben glasnik narodnega prebujanja. Ignac si je zelo prizadeval, da bi delo tajnega krožka legalizirali in se predstavili širši javnosti, zato je navezal stik s civilnimi oblastmi. Gubernij je izdajo lista, ki bi izhajal vsak torek kot priloga »Laibacher Zeitunga« odobril in določil je tudi cenzorja - kanonika Pavška. A višji policijski in cenzurni urad na Dunaju izida Slavinje ni dovolil, tako, da je celoten projekt propadel. Za izid prve številke je Ignac nameraval prispevati sedem pesmi, ki so pozneje nekatere izšle v »Kranjski Čbelci«.

France Prešeren, ki je velikokrat brez taktiziranja pikro izražal svoje mnenje je tudi o Ignacu Holzapfelu napisal bodico:

»Lesničniku in Levičniku

Kako bi neki sladke pisal Lesničnik!

Kako bi neki prave pel Levičnik!«

Ignac se je sam zavedal, da posebnega daru za pesništvo nima in je svoje občasno pisanje pesmi komentiral: »ktero, pa sem včasih le za kratek čas zakrožil.”

Nekatere njegove pesmi:

Spomlad,

Na posipu hudiga grada,

Preberite še ...

Tehnologija · Oglas

Mojster akcijske fotografije razkriva trike s pomočjo umetne inteligence enega najboljših telefonov na trgu

Pod slapam v povodnji,

Vetricu na vertnici,

Prevod latinske pesmi »Qui mundum probe noscit«;

Molitvenik: »Venic nedolžnosti ali molitve in nauki mlajšim kristjanom potrebni«.

Kot kaplan je služboval v Kamniku, Mengšu in pri Sv. Jakobu v Ljubljani. V Beli krajini pa je pustil pečat v času ko je bil v letih 1834 – 1848 župnik v Črnomlju (v tem obdobju tudi izide molitvenik Venec nedolžnosti, 1838). Od tu odide v Ribnico kjer je bil do smrti leta 1868 dekan.

Pomembno je bilo tudi njegovo delo z gluhimi in v oporoki je zapustil Ljubljanski ustanovi za gluhoneme 50.000 goldinarjev.