Pexels

V preteklih dnevih so kresovi svetili po vsej Sloveniji in marsikdo še danes v sebi nosi občutek ognja, ki ga je doživel ob prvomajskem kresovanju. S tem ne mislimo vonja po dimu v oblačilih, ampak tisto nekoliko težje opisljivo toplino, ki jo v nas zbudi opazovanje plamenov. Nekaj pomirjujočega je v tem, ko gori nekaj starega, ko se razkraja, ko izginja.

Pomlad tudi sicer povezujemo z novimi začetki, z rastjo, z zagonom. A brez preprostega notranjega »čiščenja« se hitro zgodi, da v novo obdobje prinesemo vse staro – iste vzorce, iste odzive, iste utrujenosti. Ogenj, ki smo ga morda gledali ob kresu, pa lahko postane nekaj več kot le lep prizor, lahko je spodbuda, ki nas povabi, da si dovolimo nekaj odložiti.

Če smo v teh dneh stali ob ognju, je občutek verjetno še svež. In prav zato je zdaj primeren trenutek, da ga uporabimo kot oporo za preprost, zelo prizemljen notranji premik.

Pexels

Majhen ritual, ki ima lahko velik učinek

Ni treba veliko. Ne potrebujemo posebnega prostora ali posebnega časa. Dovolj je, da si vzamemo nekaj miru, morda kratek sprehod, morda nekaj minut brez telefona. Pomembno je le, da se telo malo umiri in da misli niso več razpršene na vse strani.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Kako postati magnet za pozitivne stvari v življenju

Osebna rast

Jutranje afirmacije za več samozavesti in boljši dan

Ko se ritem nekoliko upočasni, si lahko pomagamo z nekaj preprostimi vprašanji. Ob tem ne iščemo popolnih odgovorom, ampak si le dovolimo videti svoje trenutno življenje bolj celostno.

Najprej pogled na tisto, kar običajno hitro spregledamo: za kaj smo lahko hvaležni? Kaj se je zgodilo, pa tega nismo zares opazili kot nekaj dobrega?

Odgovore zapišemo. Brez urejanja, brez cenzure.

Nato pa še drugi del, ki je pogosto malo težji, a hkrati najbolj razbremenjujoč:

Kaj nas je v zadnjem času obremenjevalo?
Kaj smo ponavljali, pa vemo, da nam ne koristi?
Kje smo reagirali drugače, kot bi si želeli?
Kaj bi danes naredili drugače? In kaj bi nam pri tem dejansko pomagalo?

Tudi tukaj gre za zapis. Ne za analizo, ne za iskanje krivde, ampak za prepoznavanje.

Zakaj ravno ogenj

Ko je papir enkrat popisan, pride tisti del, ki ga marsikdo podceni, a ima zelo konkreten učinek. Papir zažgemo.

Ogenj ima preprosto lastnost, da ne pušča odprtih stvari. Kar vanj damo, se konča. Ni več prostora za premlevanje, za vračanje na isto točko, za še eno razlago. Zato je smiselno, da ta trenutek naredimo zavestno. Ne kot predstavo, ampak kot notranjo odločitev: tega ne nosimo več naprej na enak način.

Papir lahko zažgemo v varni, negoreči posodi, na balkonu, na vrtu ali kjer koli, kjer je to mogoče. Ni pomembna popolnost izvedbe, pomemben je občutek zaključka.

Ko plameni ugasnejo, običajno ostane tišina. In prav ta tišina je tisti del, ki ga pogosto preskočimo. A ravno tam se zgodi največ, saj tisto nekaj neha »delati v ozadju«.

Ne gre za popoln nov začetek

Takšna vaja ne pomeni, da bomo od naslednjega dne živeli popolnoma drugače. Tega ne naredi noben ritual. Naredi pa nekaj drugega: zmanjša notranjo težo, ki jo nosimo brez potrebe. Ko nekaj jasno poimenujemo in zaključimo, se naš način odzivanja začne počasi premikati. Ne dramatično, ne naenkrat, ampak dovolj, da opazimo razliko.

Pexels

Pomaga pa, če si ob tem vzamemo še en majhen korak naprej. Ne v smislu velikih odločitev, ampak v obliki ene konkretne stvari, ki jo bomo v prihodnjih dneh naredili drugače. Morda en pogovor, ki ga ne bomo več odlagali. Morda trenutek, ko se bomo ustavili, namesto da reagiramo po starem. Morda preprosto to, da nekaj, kar smo zapisali, res vzamemo resno. Prav ti majhni premiki so tisti, ki počasi potrdijo, da sprememba ni ostala le pri misli.

Če smo letos stali ob kresu, smo že bili v stiku z ognjem. Vprašanje je samo, ali bomo ta stik pustili kot lep spomin, ali pa ga bomo uporabili kot začetek nečesa, kar bo ostalo še dlje.