Šimen Zupančič

Ste imeli kdaj težave s tem, da so vas moški videli bolj kot dekoracijo in jih ni zanimalo, kaj razmišljate?

Verjetno se je tudi to kdaj dogajalo. Težko je biti mlada igralka. Tistih, ki so mlade in še lepe po vrhu, nihče ne obravnava kot misleča bitja. Proti temu se je treba boriti, se dokazovati in delati na sebi. Treba si je izboriti mesto kot resna oseba. Pri meni je to šlo hitro, saj sem že na akademiji in takoj po njej dobivala dobre vloge in najvišje nagrade. Bila sem zasuta z njimi! Hkrati so bili zame postavljeni drugačni vatli kot za kolege. Kljub nagradam v Pulju, pa Sterijevim nagradam so kritiki še vedno pisali, da sem »obetavna«, ne pa kot danes, ko nekdo pošlje slike z dopusta, in je že »genialen«. Na odru se ne da blefirati. Zahteve so bile velike, vedno se je pričakovalo, da bom izumila nekaj novega, ampak vsakič ne moreš odkrivati tople vode.

Imeli ste res raznolike vloge in veliko snemali. Dejstvo pa je, da Slovenci nimamo filmov, kot so hollywoodski spektakli. Ste kdaj hrepeneli po tem, da bi bili recimo Kleopatra? Da bi snemali bolj glamurozno vlogo?

Nisem. Imela sem ponudbe iz tujine, ampak sem res imela srečo z vlogami, ki so mi jih ponujali doma. Bila sem zadovoljna.

Nisem pričakovala, da bo šlo vse v maloro, da bo enkrat vsa kultura v Sloveniji postala nepomembna in nevredna prave podpore.

Če delaš v tujini, se jezika lahko vsaj približno naučiš, a vlogo ustvarjaš v glavi in to v svojem jeziku. Lahko je biti Brad Pitt, ampak v predstavi Moj ata socialistični kulak pa nikoli tako izjemen, kot je bil Polde Bibič. Fino je snemati drugje zaradi novih poznanstev, novih profesionalnih znanj, ampak svojega okolja ne bi zamenjala nikoli.

Sašo Radej

Imate kaj upanja za naše mlade igralce, da se bodo lahko dokazali?

Trenutno so taki časi, da se bojim, da ne bo kaj bolje. Včasih so bili igralci bolj resno obravnavani, zdaj so zadnja luknja na piščali ...

Intervju z Mileno Zupančič preberite v reviji Obrazi 04/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.