Masayah: Najbolj se borim s tem, da sploh lahko preživim.
Na slovenski glasbeni sceni se redko zgodi, da nekdo že s prvencem tako prepričljivo zareže v prostor, da ga ni več mogoče prezreti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Masayah je to naredila brez kompromisov. S svojim debitantskim albumom Zavedno je leta 2023 razprodala Katedralo Kina Šiška in kot komaj 21-letna umetnica odprla vrata novemu, drznejšemu ženskemu glasu v domačem rapu. Ni le opozorila nase, temveč je premaknila meje, kaj vse lahko pomeni iskrenost v glasbi.
Danes, pri 24 letih, stoji na pragu novega poglavja. Sedmega maja bo v Kinu Šiška ekskluzivno predstavila svoj drugi solo album, in to na način, kot ga pri nas še nismo videli. Z glasbenimi gosti, plesalci, instrumentalisti in največjo odrsko produkcijo svoje kariere napoveduje koncert, ki ne bo le promocija plošče, temveč celostna izkušnja. Intimna, surova in hkrati spektakularna.
A za imenom Masayah še vedno stoji Mia. Mlada ženska, ki skozi glasbo razpira lastne plasti, brez olepševanja, brez filtrov, z izjemno zmožnostjo, da osebno prevede v univerzalno. V tem pogovoru razmišlja o identiteti, pritiskih generacije, iskrenosti, ki lahko boli, in glasbi, ki zdravi. Pred nami je umetnica, ki ne išče bližnjic, temveč gradi svoj svet … verz za verzom, komad za komadom.
Kje se po vašem mnenju konča Mia in začne Masayah? Ali se doživljate kot dve ločeni identiteti ali kot en sam, prepleten svet?
V bistvu eno brez drugega ne gre. Izkušnje in vse, iz česar črpam, izhajajo iz mojega zasebnega življenja. A brez izražanja in ljubezni do glasbe Masayah ne bi bilo. Povsem iskreno je razlog, da delam to, kar delam, prav ta neizmerna ljubezen. Na neki način je to prepleten svet, saj sploh ne vidim možnosti, da bi eno obstajalo brez drugega. Se pa trudim ločiti, kdaj je čas za eno in kdaj za drugo – to je tudi ravnovesje, ki ga umetniki v katerikoli obliki umetnosti potrebujemo.
Je Masayah za vas predvsem zaščitni mehanizem pred zunanjim svetom ali pravzaprav najbolj iskrena, surova verzija Mie?
Gre za mešanico obojega, saj so moja besedila tako izpovedna, da lahko stvari tako surovo in iskreno povem le na papir, ko jih spravim iz glave. Vendar ne bi rekla, da je to zaščitni mehanizem – to je način, da povem svojo plat, svoj pogled. To je moja resnica. Medtem ko Mia včasih preveč »overthinka«, je Masayah tista, ki to zaokroži in spremeni v umetnost. Pokaže neko pot, ko je Mia še ne vidi.
Imate občutek, da vas ljudje kot umetnico zares poznajo ali bolj poznajo podobo, ki si jo o vas ustvarijo?
Podobo o človeku si vsak dan nekdo ustvari – jaz, ti, vsi. Dostikrat smo obsojani po platnici. Ampak moji feni in poslušalci se najdejo v moji glasbi. Poznajo moja besedila, tudi tista globlje na albumih, ki niso singli, ampak so tam zato, da me bolje spoznajo. Tisti me še najbolje poznajo. Imam občutek, da me moji feni poznajo najbolje, gotovo bolje kot mimoidoči ljudje. To, kar slišijo v mojih komadih, je najbolj iskrena in surova verzija mene.
Glasba pri vas deluje izjemno osebno. Ali jo kdaj zavestno uporabljate kot obliko terapije ali se to zgodi spontano?
Mislim, da se to vedno porodi spontano, ampak na koncu se konča kot terapija. Hočeš ali nočeš. To je spontana terapija. Ljubezen do glasbe me je našla že pri desetih letih. Najprej ustvarjaš, ker v tem uživaš, potem pa ugotoviš, da je to tvoja terapija. Zato oboje, ampak primarno spontano. Nikoli ne vem, katera podlaga me bo prevzela in kaj bo prišlo ven. Ravno zato je tako terapevtsko, ker ne veš, kaj ti leži na duši, dokler ne pride na dan.
Ali obstajajo teme in izkušnje, o katerih še niste pripravljeni javno govoriti, pa vseeno čutite, da bodo nekoč našle pot v vašo glasbo?
Da, zagotovo. Ogromno je še stvari, o katerih nisem spregovorila, a zato je tu glasba. Vedno je samo vprašanje časa – kdaj, na kakšen način, na kakšno podlago. Je to surov rap ali nekaj bolj melodičnega. Veselim se prihodnosti in tega, kar me še čaka. Zaljubljena sem v proces ustvarjanja in vem, da vam imam še ogromno povedati. Želim si, da glasba vedno govori zase.
Večkrat ste omenili, da vaša generacija hrepeni po uporu. Proti čemu se vi osebno najbolj borite?
Jaz se najbolj borim s tem, da sploh lahko preživim. Svet je naravnan tako, da si kot mlada oseba prisiljen razmišljati, kako in kdaj boš imel streho nad glavo. Kako združiti nekaj, kar imaš rad, in še vedno preživeti. To je vprašanje celotne generacije. Zelo težko je za mlade. Delo zahteva stoodstotno odrekanje, ampak pravi balans je, da imaš tudi prosti čas. Moja generacija je tukaj zelo potisnjena v kot. Nimamo prostora, da bi zares živeli brez stalnega razmišljanja o delu. Ekonomija je težka. Jaz sem imela srečo, da sem vedela, kaj želim delati, ampak tudi če ne veš, še vedno moraš preživeti. In ni preprosto.
Se vam zdi, da je današnji upor pogosto le navidezna poza, bolj »Instagram« ali »TikTok« kot pa resnično stališče?
Zakaj pa naj bi veljalo, da Instagram ali TikTok ne moreta biti iskrena? Danes smo pogosto prisiljeni živeti bolj med štirimi stenami, zato se povezujemo drugače. Ne vidim nič spornega v tem, da ljudje javno izrazijo svoje mnenje ali delijo svoje hobije. Za to je potreben pogum. Ne bi rekla, da je to negativno. Ravno zaradi tega zna naša generacija stopiti skupaj, ko je treba. Mene so denimo zelo inspirirali Srbija in protesti – kako se ljudje povežejo, kako pridejo do informacij. To je čas, v katerem živimo. To moramo razvijati v nekaj pozitivnega, ne pa kritizirati.
Kaj vas v današnji družbi najbolj zmoti, razjezi ali prizadene?
Najbolj me moti to, da nimamo »momenta«, da bi se zavedali, da moramo več časa preživeti skupaj. Najbolj me prizadene primerjanje, ker smo potisnjeni v kapitalističen svet individualizma, namesto da bi delovali kot družba. Namesto da bi si ploskali, se ljudje raje kritizirajo. To me res moti. Prisiljeni smo živeti individualizem, potem pa smo kritizirani, da nismo povezani. Mi smo novi val in se moramo povezati. Gre nam dobro, ampak nismo še tam. In težko je, ker so »vajeti« v rokah sistemov, algoritmov, institucij. Včasih sploh ne dojemamo, na kakšni šahovnici smo in da so nekatere poteze odločene že vnaprej.
Kako zahtevno je bilo za vas javno spregovoriti o svoji identiteti in biti popolnoma iskreni pred širšo javnostjo?
Čisto zares mi ni bilo težko, ker se mi to ne zdi nič takega. To sem jaz. Ne bom jokala, ne bom žrtev sama sebi. Če sam pri sebi veš, da nekaj ni tabu, potem to ni tabu. Zame je bilo to preprosto, kot da si oblečem hlače ali krilo. Moraš živeti svojo resnico stoodstotno. Če veš, kaj so tvoje vrednote, potem ni težko. Samo ne smeš iskati pozornosti zaradi tega – to je tvoje življenje in to je to.
Vaša besedila so zelo neposredna in osebna. Kje postavite mejo med iskrenostjo in tem, da morda razkrijete preveč?
Ne, ne postavljam si mej, okvirjev ali predalov. Ko bom nekega dne umrla, bo to ostalo za mano – pa naj mi takrat kdo sodi.
Ste kdaj obžalovali, da ste v kakšni pesmi razgalili preveč sebe?
Ne, ponosna sem, da znam sebe izluščiti, kot čebulo. Ljudje smo večplastni in moramo si upati priti do jedra. Če mi to uspe, sem vesela. In potem pride nova plast – vedno znova moraš do jedra, drugače živiš površinsko. Želim si, da so moji doma ponosni in da smo srečni. Če se soočiš tudi z najtežjimi deli sebe, lahko iz tega pride nekaj pozitivnega. To je cikel. Zato smo umetniki tukaj, da se razgalimo.
Katera pesem, ki ste jo napisali, je bila za vas čustveno najtežja in zakaj?
Osmi komad na mojem prvem albumu – Poznam. Ne bom razlagala, raje bi, da ga poslušate. V tem komadu jočem. Posnet je bil v enem »takeu«, sama s sabo v domačem studiu. Med snemanjem sem začela klicati številko pokojnega očeta in zaslišala: »Ta številka ne obstaja.« Ne, da ni dosegljiva – da ne obstaja. In takrat sem se zlomila in povedala vse, kar sem imela za povedati. Na novem albumu pa je en tak komad pod številko sedem.
Vas mika tudi resen preboj zunaj slovenskega prostora ali želite najprej utrditi svojo zgodbo doma?
Definitivno mi je pomembna domača scena, materni jezik. Ne nameravam se prebijati v tujino, dokler imam občutek, da je tukaj še ogromno stvari, ki vam jih imam povedati. Če se bom nekega dne prebila v tujino – kar po moje bom –, ne bom nikoli nehala ustvarjati v slovenščini in nikoli ne bom obrnila hrbta svojemu maternemu jeziku. Ker ga obožujem. Slovenščina je zelo zapleten jezik; tako zahtevno je najti pravo ritmiko znotraj šumnikov, zlogov, besed in dvojine, da mislim, da je prav zaradi tega moja največja strast. Na besedila gledam kot na tetris, rebus, ki ga moram sama rešiti – in to mi slovenščina res omogoča.
Kaj vam pomeni uspeh – so to številke, prepoznavnost ali vpliv, ki ga imate na ljudi?
Nič od tega. Še najbolj mogoče vpliv, ampak niti ne bi rekla, da gre za vpliv. Vedno sem si želela, da če se že samo en človek najde v mojih besedilih in mu pomagajo, sem kot umetnica dosegla nekaj, dosegla svoje. Primarno pa trenutno gledam na to, da dam sama sebi to, kar potrebujem. Moj največji uspeh v vsem tem je, da lahko pri 24 letih rečem, da sem samozaložnica, da imam ogromno znanja in da lahko živim od tega, kar ljubim. Spomnim se, da ko sem bila majhna in sem rekla, da hočem biti raperka, umetnica, glasbenica, so ljudje vedno rekli, da se od tega v Sloveniji ne da živeti. In očitno sem bila dovolj prepričana, da se da, dovolj »delusional«, ker sem vedno gledala na to: zakaj ne? Kje je meja, če se sam ne znaš potisniti iz okvirja? Rekla bi, da je to moj uspeh, da se potisnem iz okvirja in da sem vesela, da delam to, kar delam. Da je moja glasba razširila meje tega, kar je pričakovano, in da sama sebi znova dokazujem, kaj zmorem. Niti ena številka niti predvajanje na radiu ne pretehta tega, da na tvoj koncert nekdo pride in ti reče: »Hvala za pesem Obraz, ker sem tudi jaz izgubil starše.« Ali pa da ti nekdo reče, da mu je tvoja glasba pomagala rešiti življenje. To je največji uspeh in nič se ne more primerjati s tem. Tudi meni so moji poslušalci rešili življenje. »I love them« – do konca življenja, za vedno.
Kaj želite, da poslušalec začuti, ko posluša vašo glasbo?
Nekaj, karkoli. Ljudje imajo pravico do subjektivnosti in želim si, da moja glasba v njih sproži vsaj nekaj – naj bo to pozitivno ali negativno. Sama si najbolj želim, da čutimo.
Kaj se je pri vas kot umetnici in kot osebi najbolj spremenilo med prvim in drugim albumom?
Postala sem podjetnica, ogromno znanja sem pridobila tudi na tem področju. Nisem vedela, kako to je, dokler se nisem vrgla v to. In veš, kako je v življenju: vržeš se v nekaj novega in potem bodisi splavaš bodisi utoneš, zato je treba plavati. Vedno se spomnim zgodbe o dveh žabah v kozarcu mleka: ena obupa, neha čofotati in utone, druga pa iz mleka naredi skuto in spleza ven. Čutim, da sem sposobna ustvariti skuto.
Kakšen je novi album? Katere zgodbe ali občutke ste si tokrat dovolili povedati, ki jih prej morda niste mogli ali želeli?
Ogromno stvari je na novem albumu, za katere prej nikoli nisem vedela, ali si bom upala o njih spregovoriti, ali si bom upala biti toliko konceptualna, toliko ustvarjalna, dobesedna in nedobesedna. Ne bi rekla, da je album konceptualen, ampak je res nadgradnja tega, kar sem do zdaj delala. Je melodično, glasbeno, producentsko in tekstopisno zelo razvit, raznolik in razgiban. Prav vsak komad te vrže v nekaj novega, v svet sam zase, in to je rdeča nit plošče: da imaš svet sam zase, kot nek vulkan. Najprej se v čustvih pojavijo razpoke, nato to izbruhne in zagori; vse je temno, temačno, potem pa pridemo v obdobje izbruha vulkana, ko samo teče lava, seva vročina in vse postane toplo. Od takih stvari, kot jih povem denimo v sedmi ali četrti skladbi, do tistih v trinajsti ali dvanajsti. Zelo sem ponosna, da je ta album tako raznolik, da je plesna plošča, hkrati pa se lahko samo usedeš in poslušaš. Definitivno je nadgradnja, moj najboljši projekt do zdaj.
Vaša glasba odpira tudi težke in boleče teme. Kako ob vsem tem ohranjate notranje ravnotežje?
To je moja terapija. Ko to enkrat spišem, se mi kamen odvali od srca. Se pa potem znova pojavi – in to je čar ustvarjanja.
Imate trenutke, ko bi najraje vse ustavili in se umaknili?
Od česa? Na to vprašanje lahko odpremo veliko tem. Od sveta? Od pričakovanj? Od glasbe? Od glasbe zagotovo ne, glasba je tista, v katero se zatečem, ko imam vsega preveč.
Kaj vam pomaga, ko padete; kaj vas znova pobere?
Pisanje besedil. Obrazložitev tega je, da ko pišem – ko pišeš besedila, te to v bistvu znova pobere, z vsako črko, vejico in piko.
Kaj lahko občinstvo pričakuje od vašega koncerta v Kinu Šiška, kakšno energijo in zgodbo?
Energija bo taka, kot je zgodba tega vulkana. Koncert bo zelo razvit, čustveno nabit, energetsko brutalen in goreč. Mislim, da bo to nekaj, česar si še nikoli nisem upala delati, nova meja te razigranosti, več koreografij. Nikoli v življenju nisem imela toliko plesnih točk, kot jih bom imela na tem koncertu. Nikoli v življenju nisem imela niti toliko komadov. Nikoli se nisem spuščala v projekt tudi s produkcijo – tokrat se v to spuščam z mojim režiserjem Markom Pircem iz Studia 7, ki je izjemen. Če ste videli videospota Comme Ci Comme Ca in Design, govorita zase – kako brutalna je ta produkcija in koliko se v njej najdem. Zgodba bo konceptualna in bo potekala od izbruha do teme, do lave, jeze, ljubezni, pepela in novega rojstva.
Kdo je Masayah danes v primerjavi s tisto na začetku?
Še vedno ista, svojeglava, »smotana«, malo »odpiljena« punca. Mlada punca, ki ljubi to, kar dela, ki ljubi glasbo in to, kar dela. Vse ve o umetnosti, ampak primarno ljubi pisati besedila – in to se ne bo spremenilo. Za to živim.
Hitro, brez filtra
- Film ali serija? Film
- Kava ali čaj? Kava
- Jutro ali noč? Noč
- Ljubljana ali Obala? Obala
- Studio ali oder? Oboje, ker ne gre eno brez drugega.
- Akustika ali beat? Beat
- Ljubezen ali svoboda? Kaj ni to isto?
- Intuicija ali razum? Intuicija s kančkom razuma
- Besedila ali melodija? Besedila
- Instagram ali resnično življenje? Resnično življenje
- Slava ali mir? Mir
- Vinil ali streaming? Streaming
E-novice · Estrada
