Šimen Zupančič

Valovi zibljejo ladje nekje v daljavi. Velikanske tankerje. Že tedne čepijo kot nasedle race. Izgubljeni sredi morja, ne vedo ne kod ne kam. Pot, ki jo poznajo, je zaprta. Včasih malce odprta, a vedno nepredvidljiva, nevarna. Enkrat Hormuško ožino zapre Iran, spet drugič sam ameriški predsednik. En konvoj srečno prečka pomorsko pot, na drugega streljajo. Kdo ve, kje so mine, kakšne volje so vojaki in politiki. Se gredo potapljat ladjic? Deset kvadratov vodoravno in deset navpično. Vsak ima po eno letalonosilko, bojno ladjo, križarko. Morda kako podmornico, gotovo tanker ali dva in še kak čoln.

Tako nekako se igrajo. Z ladjami, mornarji, življenji. Z naftnim trgom, gospodarstvom, cenami bencina in jajc. Še liter mleka je dražji zaradi tiste igrice tam doli, v neki ožini, kjer se dva prerekata. Eden izmed njiju je ameriški predsednik, za drugega ne vemo točno, kako mu je ime. Prvi grozi drugemu, da bo uničil njegovo civilizacijo. Pet tisočletij zgodovine. Perzija; od umetnosti do algebre, medicine, prava, sladoleda. Vse to so nam prinesli. Da ne pozabimo na šah, ki so ga Perzijci dodobra izpilili, preden se je razširil v Evropo. In še nekaj zadev, na katere so potomci slavne civilizacije pozabili. Človekove pravice. Kirov valj. Ta glineni artefakt iz leta 539 pr. n. št. ni zgolj relikt zmage Kira Velikega nad Babilonom, temveč vizionarski manifest, ki je že pred dvema tisočletjema in pol zapovedal versko strpnost, odpravo suženjstva in pravico do samoodločbe narodov. Korenine človekovega dostojanstva segajo globoko v srce starodavne Perzije. A od tega dostojanstva ni ostalo prav veliko. Pretepanje, bičanje, ubijanje drugače mislečih. Režim, ki se otepa lastne civilizacije, vlada Iranu. Kar jim še vedno pride prav, je uprava; uvedba tako imenovanih satrapij, lahko bi rekli provinc, ki so jih vodili guvernerji. To je omogočalo nadzor nad ogromnim ozemljem. Danes pokrajine nadzira revolucionarna garda, posamezne enote, ki vedo, kako se boriti proti sovražniku, tujemu in domačemu tudi, če iz prestolnice ne dobijo nobenih navodil. Obvladujejo teren in prebivalstvo, zagotavljajo nadzor, ohranjajo oblast. Ta je šibka, a obenem nepremagljiva. Režim, ki zna preživeti z malo ali nič. Nasprotnik je razvajen. Kričav. Ima veliko, hoče več. Nima potrpljenja. A prav slednjega ima Iran na pretek. Že Kir Veliki je verjel, da hitra in impulzivna dejanja vodijo v propad imperija. Vzdržljivost, potrpljenje je orodje diplomacije. »Sabr« – beseda arabskega izvora, ki je v perzijščini dobila globok kulturni pomen. Ključ, ki »preobrazi baker v zlato«. Čakanje na pravi trenutek. Rumi, znameniti perzijski pesnik, je zapisal: »Potrpljenje … je gledanje v trn in videnje vrtnice, gledanje v noč in videnje zore.« Iranska diplomacija je kot tkanje perzijske preproge. Vsak vozel je molitev, vsaka črta dokaz, da je čas vedno bil zaveznik Perzijcev. Je orodje za izčrpavanje nasprotnika. Pitje kave je obred vzpostavljanja zaupanja. Prvi požirek je tisti prvi vozel na preprogi. Če želiš v njej začutiti žafran ali kardamom, jo moraš piti počasi. Kdor prvi pogleda na uro, izgubi. Hormuška ožina ni več le pomorska pot na zemljevidu, temveč je strateško grlo, skozi katero teče potrpljenje sveta. Dihalna pot. Kdor nadzoruje ožino, nadzoruje čas. Perzijska strategija ni v tem, da bi jo nenehno zapirali, temveč da svetu pokažejo, da lahko to storijo. Sporočajo: mi imamo čas. Mi znamo tkati preproge tisoč let. Vi potrebujete nafto danes. Tu se sreča hitrost Zahoda s potrpljenjem Vzhoda. Da ožina odpira vrata v novi pisani svet, so že pred stoletji vedeli Portugalci. Otok Hormuz je bil vozlišče za trgovino z začimbami, svilo in konji med Indijo, Kitajsko in Evropo. Ožino so nadzorovali več kot stoletje, dokler jih ni leta 1622 izpodrinil perzijski šah Abas Veliki skupaj z angleško Vzhodnoindijsko družbo.

Ožina poželenja, otok bogastva. »Če bi bil svet zlat prstan, bi bil Hormuz dragulj v njem,« je starodavni pregovor, ki tudi danes ni daleč od resnice.