##IMAGE-2220913##

V Slovenskem mladinskem gledališču se bo kot gledališki režiser, scenarist oziroma pisec dramske predloge prvič predstavil priznani in večkrat nagrajeni filmski režiser, krški rojak Damjan Kozole. Predstava Noč ali Klic v stiski bo premierno uprizorjena jutri ob 19. uri.

Kozoletov prvi 'scenarij' za gledališko predstavo je črna komedija, polna grenkega, a izvirnega situacijskega humorja, napisana tudi pod vplivom dejstva, da sodi Slovenija v svetovni vrh po številu samomorov. Kozole izpostavi na videz preprosto, a vse prevečkrat pozabljeno resnico: včasih potrebujemo tako malo, da preživimo - enega samega pozornega poslušalca. Pa še tega ni prav lahko najti.

V vlogi osamljenega, depresivnega in v slovenski zgodbi o uspehu izgubljenega Martina bo nastopil Ivan Godnič, v vlogi študentke Tine, polne življenjskega optimizma, se bo predstavila mlada Vesna Vončina, v vlogi Tininega fanta pa Boris Kos. V predstavi bodo nastopili še Pavle Ravnohrib, Robert Prebil, Uroš Maček, Romana Šalehar, Olga Grad in Marinka Štern.

Slovensko mladinsko gledališče je iz sveta filma torej "uvozilo" Damjana Kozoleta, je bilo slišati na včerajšnji novinarski konferenci. Ta v teater ni prišel le režirat, s seboj je prinesel tudi dramsko besedilo o nadvse aktualnih temah za današnji čas - samoti, depresiji, samomoru. Predstava temelji na resničnih izkušnjah.

Kozoletovo dramsko besedilo bi lahko bilo tudi scenarij za film, vendar ga je preoblikoval tako, da je dobil vse značilnosti dramskega prvenca, je povedala direktorica gledališča Uršula Cetinski. Tako kot pri njegovem filmu Za vedno, ki ga pravkar prikazujejo na ljubljanskem filmskem festivalu LIFFe, ima tudi v predstavi veliko vlogo noč, v kateri se dogajajo velike drame malih ljudi.

Preberite še ...

· Zaposlitev

Obiskali smo učilnico, kjer vlada sproščena energija

Protagonist predstave je 45-letni Martin (Ivo Godnič), ki se v enajstem nadstropju stolpnice ne more odločiti ne za življenje ne za smrt, nato pa se, osamljen in depresiven, odloči za klic v stiski. Na drugi strani telefonske linije je študentka psihologije Tina, ki mu, polna življenjskega optimizma, povsem naivno želi pomagati. Tu je še Tinin fant v podobi Borisa Kosa, ki poskuša pomagati pri komunikaciji z glavnim junakom.

Režiser je želel "narediti teater takšen, kakršnega želi gledati" in predstaviti temo, s katero se lahko identificira vsak. Tako scenarij za film kot besedilo za predstavo sta nastajala skoraj istočasno. To je bilo, kot je dejal, obdobje, ko se je ukvarjal "z nekimi urbanimi strahovi, ki jih verjetno vsi nosimo v sebi, ko pa jih le malo potenciraš, zelo hitro zdrsneš v patologijo". Pri filmu ga je zanimalo, kje je meja med ljubeznijo in posesivnostjo, psihičnim nasiljem, v predstavi pa, kje je meja med stisko in osamljenostjo, ali gre v resnici za samomor ali samo za klic na pomoč.

Predstava je po njegovih besedah nastala v sodelovanju s psihiatrično stroko - psihiatrom Slavkom Ziherlom in psihologinjo Onjo Grad, uporabili so besede, ki so jih po telefonu povedali samomorilci. Temelji torej na resničnih izkušnjah, vseeno pa je skušal "narediti dramski odmik in v predstavo vnesti neke komične elemente, često v nepričakovanih trenutkih". Na koncu prevlada optimizem.