Kako poteka proces zdravljenja čustvenih ran iz otroštva
Kako poteka proces čustvenega zdravljenja otroških ran? Spoznajte, zakaj se vzorci iz otroštva aktivirajo v odraslosti in kako poteka notranje okrevanje.
O otroštvu pogosto govorimo kot o nečem, kar je za nami. Kot o obdobju, ki nas je zaznamovalo, a naj bi z odraslostjo izgubilo svoj vpliv. V resnici pa se način, kako smo bili kot otroci slišani, pomirjeni, prezrti ali prepuščeni sami sebi, ne zaključi z leti. Nadaljuje se v odnosih, v telesnih odzivih, v notranjih dialogih, ki se aktivirajo vsakič, ko se srečamo s situacijami, ki zbudijo naše otroško doživljanje.
Dejstvo je, da nihče od nas ni imel povsem popolnega otroštva, takega, ki ne bi pustilo niti ene čustvene sledi. Kot otroci namreč svet dojemamo po svoje in nismo vedno usklajeni z čustvovanjem odraslih, zato tudi v primerih, ko starši naredijo vse prav, včasih pride do napačnega dojemanja. Poleg tega imajo tudi odrasli lastne omejitve, nepredelane izkušnje in načine regulacije čustev, zato se ne morejo odzvati vedno povsem idealno.
PREBERITE TUDI:
Kako se začne proces zdravljenja čustvenih ran iz otroštva
Čustvene rane, ki se v otroštvu zapišejo v naš čustveni in telesni spomin in jih odnesemo s seboj v odraslost, so tako praktično neizogibne. To ne pomeni, da vsi v sebi nosimo velike travme, pomeni pa, da so nekatere naše odločitve močno zaznamovane z aktiviranimi notranjimi čustvi, ki niso vedno racionalna in optimalna za situacije v našem odraslem obdobju. Prehitra jeza, slaba samopodoba, izbira vedno napačnih partnerjev, ujetost v pretiran strah, perfekcionizem, pretirano ugajanje drugim … Vse to so vzorci, ki pogosto izvirajo iz čustvenih ran iz otroštva in nas v odraslosti na tak ali drugačen način omejujejo.
Seveda se za delo z notranjimi vzorci iz otroštva ne odloči vsak. To v resnici tudi ni pogoj za dobro in funkcionalno življenje. Nekateri živijo povsem zadovoljno tudi, če se nikoli zavestno ne poglobijo v svojo notranjost. Najdejo druge poti, kako živeti s tem, kar nosijo v sebi.
Nekateri pa v določenem trenutku vseeno začutimo, da nas čustvene rane omejujejo preveč. Najpogosteje se to zgodi takrat, ko opazimo, da se določene težave v odnosih, čustvenem doživljanju ali samopodobi ponavljajo, ne glede na trud, zrelost ali razumsko razumevanje. In takrat izberemo bolj aktivno pot, ki ji bomo tukaj poenostavljeno rekli zdravljenje čustvenih ran.
Ob tem ne mislimo na zdravljenje v medicinskem smislu, temveč na proces, v katerem postopno razumemo, integriramo in drugače doživljamo izkušnje, ki so v otroštvu ostale nepredelane. Ta se navadno razvija v štirih fazah, ki jih predstavljamo v nadaljevanju. Je pa ob tem treba omeniti, da predstavljene faze niso recept in niso zaporedje, ki bi ga bilo treba »oddelati«, temveč orientacija v procesu, ki je pri vsakem posamezniku nekoliko drugačen.
Zakaj se otroške rane pogosto aktivirajo šele v odraslosti
Otroške izkušnje niso shranjene le kot spomini, temveč kot telesni in čustveni zapisi. V njih se zapiše, kaj je varno in kaj ogrožajoče, kaj približuje in kaj oddaljuje, kakšen odziv povečuje možnost, da ostanemo v odnosu. Ko smo majhni, nimamo izbire in prilagajamo se iz nuje.
V odraslosti se te rane praviloma ne oglasijo neposredno. Aktivirajo se skozi sprožilce, ki imajo z nekdanjimi izkušnjami skupno predvsem čustveno noto. Nekdo se umakne, ne odgovori, kritizira ali zahteva več, kot zmoremo dati, in v nas se sproži odziv, ki je močnejši, kot bi ga zahtevala trenutna situacija. Takrat pogosto ne reagira odrasli del nas, temveč tisti del, ki se je nekoč moral prilagoditi, umakniti ali otrpniti, da je lahko ohranil občutek varnosti v odnosu.
Dokler tega ne prepoznamo, skušamo situacije reševati na ravni vedenja. Menjamo odnose, postavljamo strožja pravila, se umikamo ali še bolj trudimo. A ker ne naslovimo izvora odziva, se občutek notranje napetosti vrača v različnih oblikah.
Veliko ljudi lahko pomembne dele procesa čustvenega okrevanja opravi samostojno. Ko pa gre za učenje globljega občutka varnosti, se pogosto izkaže, da telo potrebuje podporo drugega, saj proces temelji na novi izkušnji odnosa.
Prva faza: opazovanje vzorcev brez samoobtoževanja
Proces čustvenega zdravljenja se pogosto začne z občutkom utrujenosti. Z notranjim spoznanjem, da se nekatere zgodbe ponavljajo. Da nas določene situacije vedno znova iztirijo. Da se v odnosih znajdemo v podobnih vlogah, čeprav smo prepričani, da smo že marsikaj predelali.
V tej fazi si človek začne dopuščati opazovanje. Ne z namenom, da bi se takoj spremenil, temveč da bi razumel. Opazuje svoje odzive, notranje dialoge, telesne signale. Ključno pri tem je, da se opazovanje ne spremeni v samoobtoževanje. Namen ni ugotoviti, kaj je z nami narobe, temveč prepoznati, kaj se v nas aktivira in zakaj.
Ko začnemo videti, da so naši odzivi nekoč imeli svojo funkcijo, saj so nam pomagali preživeti čustveno zahtevne okoliščine, se odnos do sebe začne mehčati. In prav ta premik, iz sodbe v razumevanje, pogosto predstavlja prvi resnični korak v procesu zdravljenja.
Druga faza: ločevanje preteklosti od sedanjosti
Eden ključnih premikov v procesu čustvenega zdravljenja je zmožnost razlikovanja med tem, kar se dogaja zdaj, in tem, kar se je nekoč dogajalo. Čustva se še vedno pojavijo, a niso več edini filter realnosti. Človek začne zaznavati, kdaj se odziva iz starega zapisa in kdaj iz aktualne situacije.
V tej fazi postopno prevzema večjo vlogo odrasli del osebnosti. Ta del zna preverjati dejstva, postavljati meje, regulirati intenzivnost odzivov in skrbeti za notranjo in zunanjo varnost. Otroške rane se ne izbrišejo, a izgubijo svojo avtomatsko moč vodenja vedenja.
Namesto občutka, da nas preplavljajo čustva, se pojavi občutek izbire. Ne vedno takoj, pogosto z zamikom, a dovolj jasno, da se odnos do sebe in drugih začne spreminjati.
Tretja faza: stik s čustvi, ki so bila nekoč preveč
Ko se obrambni mehanizmi nekoliko umirijo, se začne odpirati prostor za čustva, ki so bila dolgo potisnjena na rob. Ne gre nujno za dramatične izbruhe, temveč za tihe, a vztrajne občutke osamljenosti, sramu, strahu ali notranje praznine. To so čustva, ki v otroštvu niso imela dovolj varnega prostora, da bi bila sprejeta.
V tej fazi je pomembno, da čustev ne silimo na plano in jih ne skušamo na silo razložiti. Gre za učenje regulacije. Za sposobnost biti z občutkom dovolj dolgo, da nas ne preplavi, a tudi ne izgine v umik ali otopelost. To zahteva potrpežljivost in pogosto tudi podporo, najprej v obliki varnega odnosa, v katerem je čustvo lahko sprejeto, včasih pa tudi strokovnega spremstva, saj se telo šele uči, da je stik s čustvom lahko varen.
Za mnoge je to faza, v kateri prvič izkusijo, da zmorejo biti ob sebi tudi takrat, ko ni prijetno. Da ni treba pobegniti, se zapreti ali preglasiti notranjega dogajanja. Ta izkušnja postopno ustvarja novo notranjo osnovo varnosti.
Četrta faza: oblikovanje sočutnega notranjega odnosa
Proces čustvenega zdravljenja se ne zaključi z razumevanjem, temveč z odnosom do sebe. Z notranjim odzivanjem, ki je drugačno od tistega, ki smo ga bili vajeni. To pomeni več sprejemanja in manj kritike. Več poslušanja in manj priganjanja. Več dopuščanja človeškosti.
Ko se ta notranji odnos začne utrjevati, se spremeni tudi občutek stabilnosti. Ne zato, ker bi življenje postalo enostavno ali brez izzivov, temveč zato, ker se v stiski ne zapuščamo več sami. Ta notranja zanesljivost se postopno odraža tudi v zunanjih odnosih, in sicer v jasnejših mejah, bolj pristnem stiku in manj potrebe po prilagajanju na lastno škodo.
Proces brez jasne končne točke
Čustveno zdravljenje otroških ran nima jasnega zaključka. Ne pomeni, da se nič več ne sproži, temveč da sprožilci ne pomenijo več izgube stika s seboj. Proces sčasoma postane bolj nežen, manj dramatičen in bolj vpet v vsakdanje življenje.
Morda je pri vsem skupaj najpomembnejše spoznanje prav to, da čustveno zdravljenje ni popravljanje nečesa, kar je narobe, temveč poglabljanje odnosa do sebe. In da se zanj odločimo takrat, ko začutimo, da želimo živeti z več notranje širine – ne nujno zato, ker bi bilo z nami kaj narobe, temveč zato, ker želimo biti bolj v stiku s sabo.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
