MPA/Mateja Jordović Potočnik

UTD je brezpogojen (nevezan na naše finančno stanje ali prihodke) in univerzalen dohodek za vsakega državljana – bodisi od rojstva bodisi od polnoletnosti naprej. Doslej ga v taki obliki ni uvedla še nobena država, so ga pa poskusno že prejemale skupine v posameznih državah (na Irskem umetniki, na Finskem brezposelni, v Walesu mladi iz rejniških družin); do leta 2014 je bilo v več kot 20 državah izvedenih vsaj 150 eksperimentov – samo v ZDA več kot sto.

Da ideja o UTD nikakor ni pozabljena, temveč v mednarodnih raziskavah še kako živa, poudarja mag. Jasmina Jerant, ki jo ta ukrep fascinira že dvajset let in sodi k njenemu zavzemanju za boljšo, pravičnejšo družbo.

»Ideja izhaja iz socialističnih podlag in večina premožnih oziroma privilegiranih v Sloveniji danes ni za njegovo uvedbo, pri čemer pozabljajo, da so dosegli izobrazbo in privilegiran status ravno v prejšnjem sistemu. Večinoma po UTD udrihajo te skupine, kar samo dokazuje strah pred množico. Še vedno sem idealist in menim, da ima na neki točki množica moč, da spreminja stvari. Svoj mladostni idealizem o tem, da je za svetovni preobrat nujna revolucija, sem sicer omilila; svet se ne bo preobrnil naenkrat. A na tem lahko delamo skupaj in sčasoma se bo premaknilo na bolje. Pravice, ki se nam danes zdijo samoumevne, so posledica preteklih gibanj, niso se zgodile same od sebe.«

Tako je povsem mogoče, da bomo na UTD čakali še nadaljnjih 20 ali 50 let. Vsako gibanje sestavlja košček mozaika, prinaša spremembe, a ne z danes na jutri, pravi Jerant. »Upam, da se nam ne bo treba do konca pobiti, da bi spet lahko postavili boljše temelje, tako kot smo jih po drugi svetovni vojni. In smo prišli do deklaracije človekovih pravic, ki danes nič več ne velja. Upam, da ne bomo spet tako naivni in se pustili zmanipulirati elitam ter se poklali med sabo.«

Predvolilni bonbonček

Za popularizacijo UTD so pri nas izjemno veliko storili dr. Igor Pribac, dr. Valerija Korošec in dr. Srečo Dragoš, sicer pa je Slovenija pri raziskovanju UTD precej zadaj, razloži Jerant. »Debata o UTD pri nas vznikne pred volitvami, tudi v času covida je, sicer pa upade. A ko smo 2017. zbirali podpise za evropsko pobudo uveljavitve UTD na evropski ravni, smo bili po številu zbranih podpisov druga država v Evropi.« Zanimanje in podpora pri nas torej sta. Tudi zato ga bodo stranke privlekle na plano v predvolilni kampanji in uporabile kot volilni bonbonček, napoveduje Jerant. »Spomladi leta 2026 bo pri nas videti, kot da lahko UTD uvedemo v pol leta.«

Mar niso vsi ti družbeni poskusi pokazali že vsega pomembnega, vseh dobrobiti, da bi lahko UTD že začeli postopoma uvajati? »Res imajo eksperimenti povsod, kjer so se izvajali, v glavnem zelo pozitivne rezultate – UTD dobro vpliva na zdravje, zabeležili so manj hospitalizacij, boljše splošno počutje, povečano zanimanje za izobraževanje, izboljšala se je socialna varnost; 19 študij je tudi pokazalo, da UTD ne vpliva na višjo porabo tobaka, alkohola, drog.«

Nekateri so namreč pričakovali, češ, ljudje ne bodo delali, denar jim bo tako rekoč padel z neba, in se bodo predajali užitkom. Sploh ne – pokazalo se je ravno nasprotno! »Ko imajo ljudje več finančne varnosti, manj pijejo in kadijo. Zaradi dobrega počutja se usmerijo v druge dejavnosti, ne v omamljanje. Tudi strah nekaterih, da ljudje po uvedbi UTD ne bi več želeli delati, se je izkazal za neupravičenega. V resnici si ljudje potem iščejo možnosti, kje bi se lahko zaposlili. Dokler imaš socialno pomoč, se držiš nazaj, ker se bojiš, da boš s kakršnimkoli delom oziroma zaslužkom presegel prag in izgubil socialna sredstva ter tisto minimalno varnost, medtem ko ti UTD pomeni varovalko, zato se ljudje lažje odločijo tudi za manj plačane zaposlitve.«

Pri tem pa je treba paziti, da ne bi ravno zaradi UTD delodajalci znižali plač. »To, da ne bi prišlo do izkoriščanja oziroma okoriščanja delodajalcev na račun UTD, bi bila gotovo ena od napisanih varovalk. Ker sicer spet nismo nič dosegli,« opozarja Jerant.

MPA/S. R.

Fantastični rezultati niso dovolj

UTD ni sprejet zaradi pomanjkanja politične volje. »Ljudje imajo še vedno zadržke pred tem, da bi se kar vsem ljudem – ne da bi karkoli prispevali – dala določena vsota denarja. Takoj se pojavijo pripombe, češ naj gredo delat in si zaslužit ... A po vseh raziskavah sodeč, je v družbi zelo malo ljudi, ki resnično izkoriščajo sistem. Tudi velika mednarodna raziskava revščine iz 2014 je tako v državah v razvoju kot tistih razvitih, z visokimi dohodki, pokazala, da ima revščina povsod enak obraz: sram, stigma – včasih najrevnejši niti ne pridejo do socialne pomoči, ker jih birokratski aparat tako ponižuje. To lahko potrdim iz prve roke: sem prekarna delavka, trenutno zaradi bolezni brezposelna, z visoko izobrazbo, z dvema magisterijema, delam doktorat, napisala sem knjigo o Anhovem, ki jo bom pretvorila v naslednjo doktorsko nalogo ..., a se tudi sama pri postopkih in obrazcih zavoda za zaposlovanje nisem vedno znašla! Ti spravljajo ljudi v stisko in se počutijo neumne. Pa čeprav so na zavodih, v mojem primeru v Novi Gorici, zelo prijazni in ti pomagajo. Jasno je, kako ta sistem v osnovi deluje: revni so stigmatizirani in se jih dojema kot tiste, ki ne znajo ali nočejo. To je družbeni predsodek, politika pa predsodkom rada sledi, saj tako dobi volilne glasove.«

Ni denarja

To je najpogostejši očitek oziroma prepreka za uvedbo UTD. Denarja je več kot dovolj, je prepričana Jerant. »Če smo na svetu zmožni sproducirati toliko denarja, ki neporabljen stoji nekje samo zaradi ega nekoga pomembnega, medtem ko se velik del sveta komaj prebija skozi življenje in je vedno slabše, je denarja očitno dovolj. Ni pa politične in družbene volje. Se pa kot družba pri takih premikih zelo počasi razvijamo. Spomnimo, da smo od egipčanskih piramid in suženjstva potrebovali več tisoč let, da smo prišli do plačanih bolniških in porodniških dopustov (pa v ZDA sploh še niso tam) in pokojnin; te je začel Bismarck uveljavljati šele v 19. stoletju. Tisoče let smo potrebovali do sem! Tako ne moremo pričakovati, da bo UTD uveden zgolj po 40 letih intenzivnih razprav in raziskav, čeprav je bila ideja prvič omenjena že v 16. stoletju.«

Pogosto ji ljudje na to danes odvrnejo, da smo tudi sedaj (spet) v suženjstvu. »Res je, delavci v Amazonovih skladiščih so sužnji, ki morajo biti srečni, da dobijo vsaj drobtinico zaslužka. Ampak če daješ nekomu plačilo zgolj za prenočišče in hrano, je prav vseeno, če ga na svojem vrtu namestiš v leseno uto, mu daš jesti in ga pošiljaš na bombažna polja. Ob tem pa govoriš, da ima dovolj. Gre za sodobno suženjstvo. A po drugi strani ne smemo prezreti dobrobiti socialne države: bolniških, porodniških, dopusta, družbenih in ekonomskih pravic – na tem moramo graditi. Tudi UTD se ne bo zgodil z danes na jutri, sem pa prepričana, da se naposled bo!«

Za vse – tudi za bogate

Ker je UTD brezpogojen, se večine socialnih transferjev ne bi smelo ukiniti, prav tako ne bi imeli omejitve zaslužka, prejemali bi ga vsi državljani ne glede na višino plače in premoženje. Torej tudi najpremožnejši. »To ljudje največkrat zelo težko sprejmejo, češ, bogataši ga pa res ne potrebujejo. Če bi na primer danes vsi prejemali 500 evrov UTD, za bogate to ničesar ne spremeni, za tiste, ki nimajo ali imajo dosti manj, pa veliko. In brez skrbi, bogati ne bi imeli še več, saj bi z davkom na premoženje črpali za UTD.«

Ker se Jerantova ukvarja tudi z okoljevarstvom, navrže še primer z majske okrogle mize o onesnaževanju zraka v Novi Gorici, ko je nekdo iz občinstva ob vseh trenutnih grozljivih napovedih za prihodnost pripomnil, da očitno nimamo rešitve za izboljšanje stanja. »Ni res, takoj jo lahko povem: primerno obdavčiti bogate in ta denar porabiti za izboljšanje. V resnici odstotek svetovnega prebivalstva, tisti najpremožnejši, veliko bolj onesnažuje svet kot revni. In ta silovita neenakost nas pelje še globlje od tod, kjer smo trenutno – ko se preganja revne, zato da lahko bogati še bolj bogatijo.«

Profimedia

Ukinitve socialnih transferjev ne smemo dopustiti!

»Ravno zato se izvaja toliko raziskav – da pridemo do končne oblike UTD, ki bi bila najboljša in se ne bi izkoriščala. Obstaja pa utemeljen strah, da bi neke neoliberalne opcije uvedle UTD zato, ker bi potem ukinile vse socialne transferje. In tega ne smemo dopustiti. V primarni ideji o UTD je izbris socialnih prejemkov nedopusten, ker bi lahko potem izpostavili ljudi še večji revščini. In v takem primeru bi bil lahko UTD res trojanski konj. Ampak kadar leva politična opcija trdi, da gre pri UTD za trojanskega konja, to pomeni samo eno: da UTD ne pozna dovolj dobro.«

Mag. Jasmina Jerant raziskuje UTD pod mentorstvom drugega najpomembnejšega raziskovalca UTD na svetu, dr. Jurgena De Wispelaera, soavtorja znanega finskega eksperimenta, obiskala pa je raziskovalni center za temeljni dohodek na Univerzi Stanford, ustanovljen leta 2017 na eni od treh najboljših univerz na svetu. Prav zanimanje tovrstnih institucij priča o tem, kako zelo živo, poglobljeno in podprto je raziskovanje UTD po svetu.

Zakaj bi lenuhi prejemali denar? 

Pri nas je ob omembi UTD prva reakcija mnogih: zakaj bi lenuhi dobivali denar kar tako? »V družbi bodo vedno obstajali ljudje, ki bodo poskušali prevarati sistem tako ali drugače. Tako je na vseh področjih življenja, tudi v službi se kdo bolj trudi kot drugi. Ampak ali bomo zaradi nekega odstotka ljudi prizadeli vse preostale? Ta mali odstotek prevarantov politika zavestno (populistično) uporablja kot argument, da ji ni treba sprejemati dobrih politik oziroma ukrepov. Elita si nikoli ne želi, da bi ljudje res dobro živeli, ker je prikrajšane lažje upravljati,« meni mag. Jasmina Jerant.

MPA/S.R.

Revni ne hodijo na proteste

Raziskave so pokazale, da UTD vpliva na večje politično udejstvovanje revnejših slojev. Več denarja pomeni več volje in upanja za prihodnost. Revni namreč ne hodijo na proteste – kako bi, ko pa so nenehno v strahu in utrujeni od neskončnega boja s položnicami.

Primer negovalke v domu za starostnike

Če bi na primer negovalka v lokalnem domu za starostnike prejemala UTD v višini 600 evrov, bi gotovo lažje ostala v tej službi in se ji zaradi višje plače ne bi bilo treba premestiti na delo k, na primer, diskontnemu trgovcu – ob predpostavki, da jo to delo veseli in se v kolektivu dobro počuti. Univerzalni temeljni dohodek namreč omogoča, da si dovoliš »luksuz« dela, ki te res veseli, v nasprotnem primeru pa razkošje menjave službe.

Ker imaš varnost UTD, si lahko privoščiš tudi manj plačano delovno mesto, ki ga opravljaš z navdušenjem. Predvsem pa je poanta UTD, da ljudem omogoča pogajalsko moč za izboljšanje delovnih razmer in dohodka, še dodaja Jerant.

Kdo bo še delal? 

»Vse raziskave, vsi eksperimenti so pokazali nasprotno – da se ljudje ne manj, ampak bolj udeležujejo na trgu dela. Ker imajo več možnosti, več moči. Ogromno svari o tem, kako ljudje delujejo, kako se obnašajo v primeru pomanjkanja ali če dobijo nekaj, česar si niso prislužili, je povezano s tem, kako nas je elita prepričala o našem delovanju – da smo v izhodišču pokvarjeni, da bomo manipulirali s sistemom. Ampak v resnici so to trditve ljudi, ki to v resnici počno! Svoja dejanja projicirajo na nas, navadne ljudi, in predvsem na revne. Tako preobračajo pozornost – kdo je zdaj tu resnični krivec in prevarant?«