Miklavž nekoč in danes: Od skromnih jabolk do sodobnih paketov želja
Miklavževanje je eden najstarejših decembrskih običajev na Slovenskem, preplet tisočletnih poganskih obredov, krščanskih zgodb in ljudskega izročila.
December je bil od nekdaj čas, ko se dolge noči napolnijo z zgodbami o boju svetlobe proti temi, ko starodavni rituali dobivajo nove oblike in ko v domove vstopi čarobnost, ki jo otroci in odrasli prepoznamo kot začetek prazničnega časa.
Prav v tem okviru izstopa sveti Miklavž, lik, ki združuje dobroto, skromnost in sočutje ter ostaja pomemben del decembrske tradicije že stoletja. Čeprav se darila spreminjajo, duh praznika – dobrota, skromnost in pomoč drugim – ostaja enak.
Miklavževanje je starodaven preplet poganskih obredov zimskega solsticija in krščanskega izročila, ki je na Slovenskem zakoreninjen že več kot tisoč let.
Kje se je vse začelo
Pred krščanstvom so narodi ob zimskem solsticiju praznovali rojstvo božanstev in zmago svetlobe nad temo. Na Slovenskem so poganski obredi slavili ponovno rojstvo sonca, 25. decembra pa so v čast boga Mitre darovali in prižigali svetlobo. Ko je Cerkev v 4. stoletju okrepila vpliv, je stare običaje postopoma vključila v krščansko simboliko. Leta 350 je papež Julij I. razglasil 25. december za Jezusov rojstni dan, številni predkrščanski elementi pa so se prenesli v praznovanja, ki jih poznamo še danes.
Miklavž, prvi izmed dobrih mož, ki decembra obiščejo slovenske otroke, ima korenine v realni zgodovinski osebnosti. Sveti Nikolaj iz Mire, škof, ki je živel v 4. stoletju v današnji Turčiji, je postal simbol dobrodelnosti in zaščitnik otrok. Legenda pripoveduje, da je skrivoma pomagal revnim družinam, ponoči delil darove in skrbel za najšibkejše. Prav ta zgodba je pozneje postala temelj miklavževanja.
Njegovo čaščenje se je iz vzhodnih krajev hitro širilo po vsej Evropi. V srednjem veku so ga slavili najprej v samostanih in cerkvah, nato pa med običajnimi ljudmi, ki so v njem prepoznali zaščitnika družin in otrok. Na Slovenskem se Miklavž omenja že v 12. stoletju, v času habsburške monarhije pa je postal eden najpomembnejših zimskih svetnikov.
Takrat so se pojavili tudi prvi cerkveni sprevodi, igre in angelčki, ki so spremljali škofa. Danes je svetemu Miklavžu posvečenih skoraj dvesto cerkva po vsej Sloveniji – dokaz, kako globoko je zasidran v našem kulturnem prostoru.Kljub stoletnim spremembam ostaja bistvo miklavževanja nespremenjeno: sporočilo dobrodelnosti, skromnosti in upanja v času, ko se zdi tema najdaljša, a je svetloba tik pred vrnitvijo.
Miklavževi obhodi nekoč
Kljub verskemu ozadju je bil Miklavž v ljudski kulturi predvsem varuh otrok in prinašalec skromnih darov. V času, ko sladkarije niso bile del vsakdana, je bila miklavževa vrečica zelo preprosta: jabolko, orehi, suho sadje, morda pomaranča, ki je veljala za pravo dragocenost. Otroci so se darila veselili že zaradi same pozornosti, ne zaradi količine.
Miklavž ni nikoli prihajal sam. V ljudskem izročilu sta ga spremljala angel, simbol dobrote, in parkelj, temačna figura, ki je predstavljala nasprotje svetlobi, ki jo je prinašal škof.
Od škofa do zaščitnika otrok
Sveti Nikolaj iz Mire, znan po skrivni dobrodelnosti, je v srednjem veku postal eden najpomembnejših zimskih svetnikov.
Parkelj je bil opomin, da je treba skozi vse leto ravnati pošteno in spoštljivo, saj je s svojim hrupom, rožljanjem verig in strašljivim videzom preverjal, ali so otroci res »pridni«. A parklji niso zgolj dodatek krščanskemu prazniku – njihova zgodovina je mnogo starejša.
Izvirajo iz predkrščanske mitologije, iz časa, ko so naši predniki verjeli v duhove zime, ki jih je bilo treba ob najdaljših nočeh odganjati s hrupom, maskami in ognjem. Beseda »parkelj« naj bi izvirala iz nemške besede Bartl – brada – kar nakazuje na povezavo z germanskimi demoni, ki so poosebljali mraz, temo in divjo naravo. V tem obdobju so se ljudje našemili v zveri, duhove ali predniške sence in s procesijami hodili od hiše do hiše, da bi odgnali zlo in priklicali svetlobo.
Parklji – od zlih duhov do moralnega opomina
Izvor parkljev sega v predkrščanske obrede odganjanja zimskih demonov, pozneje pa so postali spremljevalci Miklavža in simbol ločevanja med dobrim in slabim.
December je bil tudi čas, ko naj bi se duše umrlih vračale na zemljo. Meja med svetom živih in mrtvih naj bi bila takrat najtanjša, zato so obhodi z maskami imeli dvojno vlogo: zaščitno in blagoslovno. Ljudje, našemljeni v duhove ali živalske podobe, naj bi prinašali blagoslov domovom, odganjali nesrečo in varovali družino pred temnimi silami zime.
Ko se je krščanstvo širilo, teh običajev ni moglo izkoreniniti – bili so preveč zakoreninjeni v življenju ljudi. Zato jih je prevzelo, preoblikovalo in vključilo v novo simboliko. Tako je parkelj postal spremljevalec svetega Miklavža, ne več demon zime, temveč moralni opomin. Duše prednikov so se v ljudskem razumevanju preoblikovale v figure, ki spremljajo škofa in mu pomagajo ločevati dobro od slabega. Miklavž je prevzel vlogo posrednika med svetlobo in temo, med dobrim in zlim, med zimskim strahom in praznično toplino.
Različni običaji
V številnih vaseh so se ohranili čudovito raznoliki miklavževi običaji, ki odražajo bogato kulturno dediščino različnih pokrajin. Na Koroškem so otroci pred vrata polagali očiščene čevlje ali škornje in se zjutraj zbudili v upanju, da jih je Miklavž napolnil z jabolki, orehi ali suhim sadjem. Čevlji so bili simbol pripravljenosti in skromnosti – otrok je moral najprej poskrbeti za red in čistočo, da je dokazal, da si darila zasluži.
Na Gorenjskem so verjeli, da Miklavž prihaja tiho in neopazno, zato je večkrat puščal drobna darilca kar na okenskih policah, kamor so otroci nastavljali košarice ali majhne peharje. Ta običaj je izhajal iz prepričanja, da je Miklavž popotnik, ki v noči svetih mož hodi od hiše do hiše kot prinašalec svetlobe.
V Prekmurju pa so imele glavno vlogo gospodinje, ki so peko majhnih »Miklavževih kruhcev« razumele kot izraz hvaležnosti in prošnjo za blagoslov doma. Kruhci – pogosto narejeni iz kvašenega testa in oblikovani kot figurice svetnikov, ptic ali angelčkov – so bili simbol rodovitnosti, zaščite pred zlim in dobrih želja za prihajajočo zimo. Ti kruhci so v preteklosti služili tudi kot okras na domačih policah in so spremljali družino celo v božičnem času.
Kako obdarovanje izgleda danes
Današnji Miklavž je nekoliko drugačen. Namesto oreščkov in suhega sadja se v vrečkah najdejo čokoladice, figurice, drobne igrače, knjige in ustvarjalni kompleti. V nekaterih družinah Miklavž prinese le manjše presenečenje, v drugih pa že precej obsežnejša darila, ki so bolj podobna tistim, ki jih tradicionalno prinaša Božiček.
Obdarovanje se je spreminjalo skozi stoletja
Nekoč so otroci prejemali jabolka, orehe in kruhce, danes pa so v Miklavževih vrečkah čokoladice, knjige in igračke, čeprav še vedno številne družine ohranjajo skromnost.
Velik del miklavževanja danes predstavljajo mestni sprevodi. Ljubljana, Maribor, Kranj, Celje in številna manjša mesta decembra organizirajo Miklavževe povorke s skupinami angelov, parkeljni in seveda škofom. Dogodek pritegne na tisoče družin, za mnoge otroke pa je to prvi »uradni« stik z decembrsko praznično čarobnostjo.
Kljub modernizaciji se je ohranila misel, da Miklavž prinaša predvsem simbolične darove, ne razkošja. Številni starši se tudi zavestno odločajo, da v ospredje postavijo vrednote in ne materialnih želja: dobrota, pomoč, toplina in sodelovanje – to so teme, ki jih želijo predati otrokom.
Zanimivosti iz zgodovine svetega Miklavža
O sv. Nikolaju – Miklavžu – obstaja ogromno zanimivih legend. Ena najbolj znanih govori o tem, kako je trem dekletom, ki so bile preveč revne za poroko, ponoči skozi okno vrgel tri vrečice zlatnikov, da bi jim omogočil dostojno življenje. Prav ta legenda je neposredno vplivala na razvoj običaja skrivnega obdarovanja. V številnih evropskih mestih – tudi v nekaterih slovenskih krajih – so v srednjem veku uvajali tako imenovana »sodiška obdarovanja«. Gre za tradicijo, v kateri je mestna oblast ali cerkvena skupnost poskrbela, da so na god svetega Miklavža darila prejeli otroci iz najrevnejših družin, sirote ali tisti, ki so bili pod zaščito župnijskih »sodišč«. Tako je Miklavž postal simbol pravičnosti in zaščitnik tistih, ki so v družbi najbolj ranljivi.
Iz tega se je razvilo tudi izročilo skrivnih darov. Ker je Miklavž pomagal anonimno, brez pričakovanj in brez hvalisanja, so ljudje ta vzorec posnemali tako, da so darila puščali na okenskih policah ali pri vratih, ne da bi razkrili svojo identiteto. S tem so želeli poudariti, da je bistvo obdarovanja dobrota, ne pa vidnost dejanja. V mnogih družinah se ta tradicija ohranja še danes – otroci zjutraj najdejo darila, ne da bi videli samega Miklavža, kar ohranja čarobnost in skrivnost, ki je vedno bila del tega praznika.
V nekaterih evropskih državah, predvsem na Nizozemskem, se je ime svetega Nikolaja preoblikovalo v Sinterklaas, lik, ki ga častijo še danes. Sinterklaas prihaja 5. decembra na ladji iz Španije, ohranja škofovsko podobo, visi s starodavnim krščanskim izročilom in ima spremstvo temnih likov, ki skrbijo za red in disciplino. Ko so nizozemski priseljenci v 17. stoletju prišli v Severno Ameriko, so s sabo prinesli tudi lik Sinterklaasa, ki se je postopoma preoblikoval v Santa Clausa.
A čeprav imata Santa Claus in Miklavž skupne korenine, danes ne predstavljata istega lika. Miklavž ostaja škof, zavetnik otrok, ki obdaruje skromno, v skladu s krščansko tradicijo dobrodelnosti. Santa Claus, ki je svojo priljubljeno podobo dobil v 19. stoletju – kasneje pa tudi v komercialnih podobah – je postal globalni simbol božičnega obdarovanja, vesel mož v rdečem, ki prihaja na božični večer in prinaša pogosto precej večja darila. Tako se danes v svetu prepletata dve tradiciji: korenine so skupne, sporočila in načini obdarovanja pa različni.
Zakaj praznik ostaja živ
Miklavž je v slovenskem prostoru nekaj posebnega prav zato, ker združuje religiozni, družinski in skupnostni vidik. Je praznik začetka, uvod v advent, spomin na dobroto in humanost. V času, ko je december pogosto preplavljen z nakupi, Miklavž opominja na nekaj bolj preprostega in pristnega.
Miklavž ne odpira le sezone daril, ampak tudi srca – in prav zato ostaja eden najlepših decembrskih običajev, ki ga radi ohranjamo iz generacije v generacijo.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
