Redke trajnice za vrt z značajem – lepotice, ki zahtevajo več
Med vsemi vrtnimi rastlinami so ravno trajnice najbolj raznovrstna skupina. Nekatere so tudi po vrtovih postale že čisto običajne, druge veljajo za posebne. Spoznajmo nekatere redke in posebne, ki si s svojim izjemnim značajem zaslužijo tudi malce več truda.
Ogromno vrst trajnic je že v naravi in najdemo jih povsod. Prilagodile so se najrazličnejšim življenjskim razmeram. Iz osnovnih naravnih vrst so vrtnarji razvili in vzgojili še skoraj nepregledno število sort. Zato je samo po sebi razumljivo, da se srečujemo tako z zelo razširjenimi kot tudi z zelo redkimi trajnicami. Nekatere so tudi po vrtovih postale že čisto običajne, druge veljajo za posebne. Nekatere je zelo preprosto gojiti, nekatere pa veljajo za zelo težavne, ker jim je pač težko zagotoviti tisto, kar potrebujejo, ali pa tega preprosto ne vemo in ne znamo.
PREBERITE TUDI:
A ni samo zelo veliko različnih trajnic, zelo se med seboj razlikujejo tudi tisti, ki trajnice cenijo, jih gojijo in ob njih uživajo na najrazličnejše načine. Tako poklicni kot ljubiteljski vrtnarji in vrtnarski poslovneži – trgovci si vsak zase izberejo svoj pristop do trajnic. Vsekakor pa se redkih, posebnih in težavnih povprečneži sploh ne lotijo. Te so rezervirane za posebno zagnane in seveda le tiste, ki se jim posebej posvetijo.
Močvirski zelnati hibiskus
Včasih bi kdo še hotel imeti kaj od tega tako mimogrede, ker se pojavlja v medijih, je morda modno in podprto v trgovskih reklamah, a se poskusi marsikdaj klavrno spremenijo v neuspeh, če jih ne spremlja dovolj znanja. Tipičen takšen primer je recimo močvirski zelnati hibiskus (Hibiscus). V resnici gre za celo skupino različnih zelnatih hibiskusov, njihovih križancev in sort. Reklame obljubljajo ogromne cvetove v različnih barvah vse poletje. In v resnici niti ne lažejo. Le da velika večina iskalcev te posebnosti med trajnicami ne zna izpolniti osnovnih potreb te rastline in se ne zaveda njenih posebnosti, zato rezultate iz reklam doseže le malokdo.
Velika večina najbolj atraktivnih sort namreč za naše podnebje ni dovolj odpornih proti mrazu in jih je torej bolj primerno gojiti kot posodovke ter jih varovati pred zimskim mrazom. Le nekateri prenašajo naše normalne zime na prostem. Treba je tudi vedeti, da je hibiskus v osnovi močvirska rastlina in zato zahteva ogromno vode. Če ji ne zagotovimo močvirskega rastišča, jo je treba stalno in zelo izdatno zalivati. Za tvorbo ogromnih cvetov, ki sicer vsak zase cveti le kak dan, a se v vročem letnem času razvijajo vedno novi in novi, potrebuje ogromno hranilnih snovi. Vedeti je tudi treba, da rastline spomladi zelo pozno začnejo odganjati in se na vrtu zbudijo šele proti koncu maja.
Drugače je seveda v rastlinjakih, kjer je njihovo cvetenje bolj zgodnje in od koder tudi pride večina sadik na naš trg. Veliko je torej prodanih močvirskih hibiskusov po naših vrtnih centrih, a po vrtovih je zelo malo cvetočih vse poletje, zelo malo je res velikih cvetov, zlasti pa le malokomu uspe dosegati lepe uspehe z njimi več let zaporedoma.
Alojzijeva lilija in srčki
Zelo redki sta po naših vrtovih tudi dve trajnici, ki sta bili nekoč veliko bolj pogosti. Razlog za to je njuno precej težko razmnoževanje in načini sodobnega trženja ter izguba vedenja o njunem poletnem počitku. To sta alojzijeva lilija (Lilium candidum) in srčki (Dicentra spectabilis). Ker spet začenjamo iskati tudi naše vrtnarske korenine, marsikdo želi na svojem vrtu imeti tudi ti dve trajnici, ki so ju gojile že naše babice.
Afriška lilija
Večna je med vrtnarji želja po gojenju eksotičnih rastlin, tudi tistih, ki so doma v mnogo toplejših delih zemeljske oble. Veliko večino teh gojimo kot lončnice ali posodovke. Vrtnarji pa skozi žlahtnjenje iščejo tudi različke in ustvarjajo sorte, ki so bolj odporne proti mrazu. Takšen je primer pri afriški liliji (Agapanthus). Pri tej rastlini, ki je v Afriki trajnica, naših zim pa navadno ne prenaša, so vrtnarji vzgojili sorte, ki so mnogo bolj odporne proti mrazu kot izvorne. Tako v ne najbolj mrzlih legah ali morda z nekaj preproste zimske zaščite s smrekovimi vejami danes lahko gojimo na vrtu med drugimi trajnicami sorto afriške lilije Agapanthus praecox 'Headbourne Blue'.
Rdeči koren
Prava posebnost zbirateljskih vrtov je tudi rdeči koren (Sanguinaria canadensis). Ta ima v zemlji odebeljeno koreniko, ki na prerezu »zakrvavi«, torej izloči rdeč izcedek. Zacveti zelo zgodaj spomladi, nato odžene liste in se od poletja do naslednje pomladi spet popolnoma »potuhne« v zemljo. Seme kali samo, če pride v zemljo, preden popolnoma dozori, in potem tam v vlažnih razmerah počaka na kalitev v naslednjem letu. Rastlina je doma v severni Ameriki, je strupena, a pod določenimi pogoji od nekdaj velja za zdravilno. Običajen nepozoren vrtičkar bi jo lahko hitro uničil, saj je na vrtu opazna le v spomladanskih mesecih za kratek čas.
Ramonda
Nekaj posebnega je seveda tudi ramonda (Ramonda). V naravi raste le nekaj vrst. Ena tudi po skalovju v goratih klisurah južne Srbije. Mraz ji sicer ne pride do živega, zato so jo posvojili tudi zbiratelji redkih trajnic Evrope. Rada ima skale, a ne preveč žgočega sonca. Njeno nežno modro cvetje, zelo redko je tudi belo ali rožnato, se pojavi ob koncu pomladi, listne rozete pa ostanejo zelene tudi pozimi. Razvije ogromno število kot prah drobnega semena, ki pa je za kaljenje in še bolj za vzgojo mladih rastlinic zelo zahtevno. Zato so sadike na trgu le zelo redko in le pri posebnih specialistih.
Gredljasti luk
Redke so po zbirateljskih vrtovih tudi mnoge divje trajnice, ki počasi prodirajo na vrtove iz narave, zlasti med tistimi ljubitelji vrtne umetnosti, ki želijo delček narave preseliti v svojo neposredno bližino, na svoje vrtove. Med takimi so prav posebni luki, ki sicer rastejo v naši naravi. Eden ne preveč zahtevnih, poleti cvetočih in pozimi počivajočih je gredljasti luk (Allium carinatum). Njegova posebnost je razvoj zarodnih čebulic v cvetni glavici. Ko te čebulice padejo na tla, se ukoreninijo in razvije se prava kolonija novih rastlinic.
Vrtne ciklame
Vrtne ciklame veljajo med trajnicami za posebnosti, ki jih cenijo vrtnarski sladokusci. Že naša navadna, tudi pri nas v naravi rastoča ciklama (Cyclamen eropaeum) je s svojim dišečim cvetjem in pisanim listjem prava vrtna poslastica, zlasti za podrast pod listopadnim drevjem in grmovjem. Pa tudi vse druge vrtne ciklame imajo rade polsenčno lego.
Bršljanovolistna ciklama (Cyclamen hederifolium) velja za nekoliko bolj občutljivo za mraz in jo je pri nas mogoče gojiti le v toplejših vinogradniških legah. Obstaja serija različkov, ki se med seboj razlikujejo po obliki in barvi listja, od zelenega, pisanega do srebrno sivega. Cvetje je lahko rožnato ali belo. Posebnost te ciklame pa je, da ima listje zeleno vso zimo. Spomladi listje odmre in rastlina čez poletje popolnoma počiva. Ob koncu poletja iz gomoljev najprej razvije cvetje in šele precej pozneje listje.
Spomladanska ciklama (Cyclamen coum) zacveti zelo zgodaj. Popke oblikuje že na jesen in potem se cvetje včasih razvije že ob taljenju snega. Po tem listje odvrže in vse poletje počiva. Za vse ciklame velja, da imajo rade zavetje listopadnih dreves in grmov, a zelo debela plast odpadlega listja vsaj tistim najbolj nežnim lahko tudi škoduje in jo je včasih zgodaj spomladi dobro nekoliko »stanjšati«, če za to niso poskrbeli že zima in vetrovi.
Botanične potonike
Botanične potonike imajo med ljubitelji trajnic prav posebno mesto. To so izvorne vrste, ki so predniki vsega neznansko bogatega izbora sodobnih sort, torej tiste, ki rastejo v naravi kjerkoli na svetu že, a jih je človek že davno prenesel tudi na vrtove. Največje bogastvo vrst najdemo v južni Evropi, Turčiji, Mali Aziji in na Daljnem vzhodu. Pri nas v naravi raste recimo navadna potonika (Paeonia officinalis). Zlasti atraktivna je recimo po zaraščajočih se kraških gmajnah in traviščih. A raste tudi drugje po Sloveniji.
Na naše vrtove takšne potonike zaidejo sicer bolj redko, a so zapostavljene prav po nepotrebnem, saj jih v resnici sploh ni težko gojiti. Težje delo seveda opravijo že prej vrtnarji, ki jih morajo namnožiti, kar seveda ni preprosto. V naravi jih je seveda kot zavarovano rastlinsko vrsto prepovedano izkopavati, a to delo tudi sicer sploh ne bi bilo lahko, saj običajno rastejo na kamnitem terenu in razvijejo korenike v globino. Kdor bi jih poskušal izkopavati v naravi, torej lahko naredi veliko škode, uspeh presajanja pa bi bil zelo vprašljiv.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
