revija Jana

Sogovornik je oseba v razmerju do druge osebe, s katero se pogovarja, razpravlja, pravi slovar. Dober sogovornik pa ni samo tisti, ki odgovarja na naša vprašanja ali komentira, potrjuje, zanika, spodbija tisto, kar mi povemo, ampak zna tudi poslušati, ali ne?

O tem sem premišljevala po tem, ko sva bila ta teden na otvoritvi prelepe razstave v mestni hiši. Na  črno-belih fotografijah so obrazi ljudi s posebnimi potrebami, takšni, kot jih je na ta svet poslala narava. In vse, kar naredi narava, je prelepo, ali ne? Razstavo je organiziral Zavod za razvijanje in izvajanje podpornih storitev za samostojno življenje. Prireditev je bila tako … sveža, pomladna, se mi je zazdelo. Tako sijoča in cvetoča, topla in človeška, kot je  lahko le še pomladni klic matere narave, ko prikliče topel vetrič in iz zemlje raznobarvne, čeprav skromne, a neznansko trdožive pomladne cvetlice.

In zazdelo se mi je, da ravno v ta prostor in ta čas spadajo tudi vse zaposlene v tem zavodu. Kot da je bil ta prelepi zgodnjepomladanski dan tisti pravi, ko sem srečala sogovornice, ki natančno vedo, o čem govorijo, za kaj in za koga je vredno izkoriščati svojo življenjsko energijo, znanje, čas, za kaj se je vredno boriti. Vsaka njihova beseda je bila na mestu, vsak njihov korak in gesta so bili polni človeškega razumevanja in zavedanja, da je vsak človek – vreden.
Besedo so dobile osebe s posebnimi potrebami in lahko mi verjamete, da so bile odlični sogovorniki. In tudi starši. In tudi ljubljanska občina, ki podpira zavod. Vsi smo bili pri besedi, ki imamo kaj povedati.

Potem pomislim na svojega največjega sogovornika, Janeka. Ki res ne pove veliko z besedami. Zato pa na mnoge druge načine. Na prireditvi je ves ponosen sedel v prvi vrsti, zraven podžupana. Tu in tam je malo pomahal z rokami in zamigal z glavo, kar pomeni, da je zadovoljen in vesel, pa obenem tudi pomirja svoja velika čustva. Ko pa sem jaz odšla k mikrofonu, se je čisto umiril in me opazoval. Tu in tam je narahlo pokimal in se nasmehnil. V trenutku me je prešinilo! Tako je sedel doma na kavču in me opazoval v kuhinjo, kjer sem naglas vadila svoj govor!

Vem, da ni razumel veliko tega, o čemer sem govorila. Vem pa tudi, da je razumel ali pa čutil, da govorim tudi o njem. Same lepe reči! Ker slabih sploh ni! In morda je pričakoval, da bo naslednji trenutek padel iz mojih ust še Mišmaš, hehe. No, tudi brez tega je bil čisto zadovoljen. In ko je po ogledu razstave zagledal mizo s sokovi in pecivom, se je malo prerinil mimo mene. Obrnil se je in rekel: »Pardon!«

Ker jaz ne uporabljam te besede in je tudi Janek še nikoli ni izrekel, me je prav začudilo, od kod se je vzela. Morda jo je kdaj slišal v kakšni podobni situaciji in jo zdaj spontano uporabil. Prav vesela sem bila!

Danes sem zbrala vse misli in lepe občutke, ki so se mi nekaj dni kotalili po glavi. Zunaj je že tema, minil je še en lep pomladni dan. Janek še gleda svojo petkovo oddajo na televiziji. Potem me bo moj ljubi sogovornik pričakal brez besed z Mišmašem v rokah, vmes bo slišati samo veliko njegovega smeha …

Imela pa sem tudi opravke na upravni enoti v Tolminu. Pred zgradbo sem srečala dve prijetni gospe in smo poklepetale. In v uradih sem srečala tri strašno prijazne sogovornice, potrpežljivo so mi razlagale ne prav preproste postopke nekaterih opravil v naši državi. V tej državi, kjer mi neko ministrstvo odreka pravico, da sem kot mati otroka s posebnimi potrebami njihov sogovornik. Kot da ne živim triintrideset let z njim, kot da ne vem, kaj potrebuje, kot da je moja pravica, da skrbim zanj, pa če zmorem ali ne. No, če ne zmorem, sem pač slaba mati.

Njihov sogovornik so menda organizacije, ki usposabljajo otroke s posebnimi potrebami, pravijo. Moje besede so nepomembne in nepotrebne, vsi drugi pač očitno vedo več od mene! Ali pa: jaz nisem pomembna, pa tudi moj sin ne. Jaz sem nepotreben sogovornik, moj sin pa sploh ni sogovornik. Ker ni sposoben povedati.

In sem dobila dve ideji, hehe. Kaj če bi enkrat zamenjali ljudi na raznih ministrstvih s takšnimi, kot sem jih srečala danes na upravni enoti in pred njo? Ali pa s takšnimi, kot so na zavodu, ki je pripravil razstavo, in se z vsem, kar je človeškega v človeku, trudijo pomagati šibkejšim?
No,  druga ideja, če je sploh ideja, pa ni tako brezupna in utopična kot prva. Vem, da bodo tisti na ministrstvih v bližnji prihodnosti hoteli imeti tudi mene in Janeka za sogovornika. Imeti najina glasova! Črno na belem, na glasovnicah.

Ampak takrat bodo vse njihove besede (berite: obljube) zame nepomembne in nepotrebne, takrat tudi oni ne bodo več moj sogovornik.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 12, 25. marec 2025. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana