Jure Klobučar

Pevka, glasbenica, igralka, voditeljica in producentka na odru nastopa v petih dimenzijah in s svojo karizmo očara vsakogar. To je zgodba o nadarjeni deklici, ki si je želela le, da bi lahko s svetom delila talente, ki so brbotali v njej.

Ne le okras, mašina, ki poganja kolesje

Astrid Ana Kljun ni bila le lep okras na odru prireditve Slovenka leta, poleg vloge voditeljice in performerke je v okviru podjetja DAF Production izvedla tudi kreativno produkcijo dogodka. Moja prva misel? Kako lahko pleše kankan, hkrati prepeva in z vokalom pusti vse odprtih ust, v naslednjem hipu pa nadaljuje z vodenjem programa, kot bi poprej izvedla meditativne dihalne vaje, ne pa vokalno-gibalni rokenrol.

Na klepet je 29-letnica prihitela široko nasmejana, z nalezljivo vedrino, ter navdušeno pripovedovala o svojih ljubeznih in strasteh, ki jo polnijo z energijo. Človek dobi vtis, kot da je od nekdaj neustrašna ženska, ki jasno in glasno izraža svoja stališča ter poskrbi, da je videna, slišana. Pa sem se motila, ima tudi drugo, ranljivejšo plat.

Miha Skrt

Na odru zvezda, zasebno stara, modra duša

Kakšna je torej Astrid zasebno? »Zelo sem radovedna, rada se pogovarjam, zlasti o umetnosti in  psihologiji odnosov, hkrati pa imam rada mir. V družbi se najbolje počutim ob odprtih  ljudeh, ki ne obsojajo. Zelo sem namreč dojemljiva za energije, ki obdajajo ljudi, in ker jih kar prehitro preberem, se mi pogosto zgodi, da zmrznem in predse postavim zid. Ko se to zgodi, se rada umaknem v svoj svet. Ljubo mi je, denimo, branje in gledanje filmov, celo v kino grem rada kar sama ali pa v restavracijo na dober obrok. Pomirjajo me tudi živali, ekstremno jih imam rada. V resnici sem bolj introvertirana oseba, kot bi kdorkoli sploh pomislil. Rekla bi, da je to moj primarni karakter, ki se je skozi leta zgradil v meni, morda kot odziv na življenje v družbi, ki ni razumela nekoga, ki poka po šivih od talenta,« zamišljeno pove in v mislih prime za dlan deklico nemirnega duha.

Miha Skrt

»Že takrat sem bila drugačna. Ekstrovertirana, izjemno živahna in radovedna, vse me je zanimalo in starša sta mi pri tem skušala slediti. Vpisala sta me v vse dejavnosti, za katere sem izrazila željo: ples, karate, petje, zbor, drsanje, klavir, harfa … Podpirala sta me pri klasični glasbi in si prizadevala, da obstanem na začrtani poti, kar pa je mojo kreativno naravo predvsem omejevalo.«
Astrid je oboževala odkrivanje svojih talentov, a bila hkrati omejena pri razvoju, saj ni bilo posluha za vse, kar se je rojevalo znotraj nje in kričalo, da pljuskne na plan. Neskončno je hrepenela po razumevanju svoje širine, zato jo je gibanje znotraj zidov klasične glasbe napolnjevalo s še večjo željo po tem, da jih poruši.

V nadaljevanju si med drugim preberite, kako se je iz bolečine rodil njen osupljiv glas, kje se je iskala, kdo jo brezpogojno ljubi in kako se je ne dolgo tega oblikovala močna ženska, ki verjame vase ... Navdihujoča zgodba je objavljena v reviji Jana, št. 12, 25. marec 2025. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.