revija Jana

Ob vsem tem vrtenju in plesu s smrtjo včasih pozabim na banalne zadeve vsakdanjika. Ki sem jih sicer sposobna dolgo ignorirati, a prej ali slej me doletijo. Prva ugotovitev današnjega dneva – in ta me je prav pretresla –  je: vsaka roka, s katero sem se kdaj rokovala, se je že dotikala moškega spolnega organa. Drugo današnje spoznanje pa je: živim s serijskim morilcem. In to ni mačji kašelj. Dobesedno. No, skoraj dobesedno. Ampak o tem kasneje.                                                                          

Več kot pol leta delim svoj dom z Roccom in priznam, da je življenje z njim vse prej kot dolgočasno. Je strasten, predan in neverjetno … tih. Kar je pri serijskem morilcu precejšnja prednost, moram priznati. Ne rjove o svojih frustracijah, ne pušča umazane posode v koritu in nikoli me ne sprašuje, kaj sem počela včeraj. Čista idila, razen enega majhnega, a precej krvavega detajla. Rocco ima namreč hobi. Hobi, ki ga izvaja z neverjetno predanostjo in natančnostjo. Lahko bi celo rekla, da je v tem pravi perfekcionist. Njegove »žrtve« so vedno izbrane skrbno, ugrabitve so tihe in učinkovite, umori pa ... no, naj se izrazim diplomatsko, puščajo sledi. Sledi, ki jih potem seveda najdem jaz. Pod preprogo, za kavčem, včasih celo v copatu. Enkrat sem ga zasačila, ko je z izjemno koncentracijo poskušal enega od svojih »projektov« skriti pod blazino na mojem naslanjaču. Z očmi, ki so kričale: »Ne glej, sem sredi pomembnega dela!« Pomislila sem: »O moj bog, pa saj ni ubil sosedovega psa?« Ampak potem sem videla, da je ta kepa dlake imela majhen nos. In dolg rep. In bila je, hvala bogu, precej manjša od sosedovega pitbula.                                                                    

Zdaj vsako jutro vstajam s strahom, v trebuhu me črviči, kaj vse me čaka v kuhinji namesto sveže skuhane kave. Mrtve miši po tleh, razkosane siničke, prepolovljeni martinčki morda? Gnus. Danes zjutraj me je med balkonskimi vrati pričakala obglavljena miš. Na parketu so se svetile posušene kaplje krvi. Glave nisem našla. Šla sem bruhat.    

Priznam, da me je na začetku malo skrbelo. Pomislila sem: »Živim s psihopatom! Kdo bo naslednja žrtev ... jaz?« Ampak Rocco je do mene vedno izjemno mil. Včasih me nežno poboža z mehko tačko, preden se odpravi na svoj nočni lov. Ko se vrne, se mi z zadovoljnim izrazom in včasih kakšnim »darilom« v gobčku podrgne ob noge. Kot da bi rekel: »Poglej, kaj sem ti prinesel! Čisto sveže!«   

Najhuje pa je, ko se odloči, da mi bo pokazal celoten proces. Takrat sedi pred mano, z nekakšnim zmagoslavnim sijajem v očeh, in znova in znova »napada« svoj plen. Nežno, ampak odločno. In takrat vem, da je ponosen. Ponosen na svoje delo. In jaz? Skušam zadržati zajemanje zraka in ne bruhati. Ker, saj veste, dober sostanovalec spoštuje hobije drugega. Tudi če so ... malo bolj morbidni.     

A ko Rocco postane lačen, se milost in razumevanje razblinita kot jutranja meglica. Tista nežna tačka, ki me je prej božala, se spremeni v ostro orodje, ki me udarja po obrazu, dokler se ne prebudim. Tihost izgine in nadomesti jo rjovenje, ki bi prestrašilo tudi dolgo skrite in pozabljene demone. Nekakšno predzgodovinsko tuljenje, ki se dviguje iz globin njegovih pljuč, dokler se ne premaknem iz postelje. Potem sledi neskončno prepletanje med mojimi nogami, s tveganjem, da si bom na poti do kuhinje zlomila vrat. In seveda obvezno sedenje pred hladilnikom, z intenzivnim strmenjem, ki jasno sporoča: »Hrana. Zdaj. Ali pa boš naslednja žrtev mojega stradajočega stanja.« Takrat vem, da je edini način za preživetje nahraniti prisotno zver. Da bo spet sita. In mila. Do naslednjega obroka. Potem se cel cikel ponovi. In tako živiva, moj serijski mačji morilec in jaz, v popolni harmoniji, dokler se ne oglasi njegov lačni želodec. Takrat se spet začne boj za preživetje.   

Me je pa Rocco, navkljub svojemu bizarno naravnemu hobiju, to moram priznati, naučil veliko modrost. Mačke imajo zelo rade ribe, kajne? Ampak zaradi njih ne skačejo v vodo. No, vsaj moj maček ne. Nauk sebi: naj ljubezen in želja ne zaslepita tvojega razuma. Ni se ti treba utopiti, da bi dokazala, koliko ti nekaj pomeni. Včasih je modrost v tem, da poznaš svoje meje, da očuvaš svoj mir in dušo, dokler čakaš na tisto, kar ti je usojeno.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 25, 24. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana