Shutterstock

Taki posegi so v Evropi zelo redki, izvajajo jih samo vrhunske univerzitetne ustanove in še te, največje, le okoli deset na leto. Naša največja bolnišnica se lahko na tem področju pohvali z vrhunskimi rezultati in vrhunskimi strokovnjaki. Dva od njih, doc. dr. Simon Hawlina in doc. dr. Jan Grosek, sta delila z nami svoje bogate izkušnje.

Nihče ne gre domov, ker je končal

Doc. dr. Jan Grosek, dr. med., s kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo Kirurške klinike v Ljubljani, in doc. dr. Simon Hawlina, dr. med., s kliničnega oddelka za urologijo te iste klinike, sta že uigrana ekipa. To je pri večorganskih operacijah velik plus, saj delo ni tako, da ko en konča, drugi začne. Vsaj ne vedno. »Od primera do primera se odločamo, kdo bo začel in kdo naredil drugi del operacije. Včasih se izmenjujemo, včasih zaključek naredi eden, včasih drug. V vsakem primeru smo do konca v operacijski sobi vsi,« pove dr. Grosek. Dr. Hawlina pa doda, da so operacije nepredvidljive, zapleti pa mogoči na vsakem koraku. »Pri taki operaciji vsekakor nisi zraven le nekaj ur, cel dan si vzameš.«

Usklajevanje in načrtovanje pa se začne že veliko prej. »Z vsakim takim bolnikom se temeljito pogovorimo, pregledamo slikovno diagnostiko ter naredimo načrt operacije in zdravljenja. Začne se že s tem, v kakšnem položaju bo bolnik, kje bomo naredili luknje, skozi katere bomo operirali, in vse do zadnjega šivanja,« razlaga dr. Grosek. Nekaj organizacijskih pogovorov vsaka operacija vsekakor terja.

Je pri takem delu pomembno, da se kirurga razumeta tudi osebno, zunaj operacijske dvorane? »Vsekakor pomaga,« pokima dr. Grosek. »Midva se že dolgo poznava in sva uigrana ekipa. Skupaj sva delala že na odprtih operacijah. Veva, kako drugi dela, kaj pričakuje.« »To je že avtomatizem,« dodaja dr. Hawlina. »Postaneš utečena in homogena ekipa, kjer delo teče gladko.« Seveda bi bilo vse narejeno, kot je treba, tudi če bi delala s kom, ki jima ni pretirano simpatičen, kirurg se pač osredotoča na delo, a imeti ob sebi kolega, s katerim se družiš tudi sicer, je pa še posebej prijetno.

Vedno je nekaj improvizacije

Navkljub načrtovanju in predpripravam pa je v kirurgiji prilagodljivost nepogrešljiva. Besede improvizacija v povezavi z medicino sicer ne slišimo prav radi, a kirurgi morajo vsaj malo improvizirati v večini primerov. »Pride do nekaj odstopanj od načrta,« pove dr. Grosek. »Ravno tu se poznajo znanje in izkušnje. 95 odstotkov stvari, ki jih počneš, imaš že zapisanih v malih možganih od vseh ponavljanj, od let treniranja. A tu je še tisti manjši delček, kjer se moraš znati odzvati na nepredvideno. Morda je boljša beseda kot improvizacija odzivnost.«

Eno in drugo pa zahteva stalno izobraževanje ter nadgradnjo znanja. Operiranja z robotom se kirurgi učijo že pri proizvajalcu. Najprej imaš »suhi trening«, razlaga dr. Grosek. »Robota je treba znati pripraviti. Izjemno prilagodljiv je. Poleg tega, da amortizira tresavico rok, lahko nastaviš tudi razmerje, v katerem pomanjša tvoje gibe. Lahko bi delal velike gibe, on pa jih opravi v desetini dolžine.« Po suhem treningu sledijo vaje na simulatorju, pa živalih in na koncu delo pod budnim očesom mentorja oziroma proktorja, izkušenega profesorja, ki prenaša svoje znanje v praksi. Pri 20., 40. posegu potrebuješ še kakšen nasvet, med stotim in tristotim pa postaneš veteran, se pošali dr. Grosek. A učenje se s tem ne neha, kongrese in priznane klinike, kjer pridobivajo najnovejša znanja, obiskujejo redno. »Meni je bilo lažje,« pove dr. Grosek. »Imel sem podporo dr. Hawline, ki me je spremljal pri prvih samostojnih posegih.« Dr. Hawlina je prvi v UKC Ljubljana operiral z robotom in je eden najzaslužnejših, da je ustanova dobila prvega robota, da kmalu pričakuje drugega in se vsaj pogovarja tudi o tretjem. »Najprej sem si predstavljal, da je robotska operacija le nadgradnja laparoskopije,« se spominja. »Če znam laparoskopirati, se bom z robotom samo presedel iz juga v mercedes. A v resnici je to čisto nova veja kirurgije. Na začetku je bilo težko in nemalokrat sem se vprašal, ali nisem s tem robotom zafrknil cele Slovenije. Po nekaj deset primerih pa sem dobil pravi občutek in se naučil tipati z očmi. Ker to je tista največja razlika – da ni otipa. Naučiti se moraš, da vidiš tisto, kar bi sicer otipal – po tem, kako se vdaja tkivo, na primer. Kajti pogled je res vrhunski. Kot bi delal pod mikroskopom, zaradi česar si lahko izjemno natančen.«

Odprte operacije bodo ostale 

Tudi če bi imeli dovolj robotov, da bi z njimi lahko operirali vse bolnike, pa bodo ostale tako odprte kot laparoskopske in endoskopske operacije, pravita oba kirurga. »Včasih je potreben tako velik rez, da robot niti nima smisla,« pojasnjuje dr. Hawlina. »Pri poškodbah je  že tako ali tako 'luknja'. Lahko je tumor tako velik, da zahteva odprto operacijo, lahko so razmere nejasne, lahko gre za močno krvavitev. Pa tudi vsa možna znanja potrebujejo kirurgi. Ta se morajo širiti, ne ožiti. V tujini je že kje problem, ker imajo mlajši kirurgi premalo znanja.« Tudi pri robotski operaciji se zgodi, da jo morajo prekiniti in narediti, kot to imenujejo, konverzijo, preklop na odprto operacijo.

Sašo Švigelj

A dvoma, da se robotske operacije splačajo, ni. Ne le bolnikom, tudi zdravstveni zavarovalnici, je odločen dr. Hawlina. »V ZDA najprej vse zračunajo, potem pa uvedejo. In stroški za robota se še kako pokrijejo. Morda je zaradi njega operacija nekaj tisoč evrov dražja, a ta človek se dva, tri mesece prej vrne na delo. Že to pri večini pomeni prihranek, ker država izplača manj bolniške. Poleg tega vsak dan intenzivnega oddelka pri nas stane 2.000 evrov, robotska operacija pa ga skrajša vsaj za en dan.« Ljudje pa si jih tudi želijo. »Veliko jih pride prav s to željo, mnogi imajo celo že izbranega kirurga, tako da glas se je očitno razširil. Sem ter tja pa pride tudi kdo, ki si predstavlja, da mi pritisnemo na gumb in pijemo kavo, medtem ko robot vse opravi sam,« se posmeji dr. Hawlina.

Kaj pa če se robot sredi operacije pokvari? »Tudi to se zgodi,« pove dr. Hawlina. »Sicer je takih zapletov manj kot tri odstotke. Tudi nam se je zgodil manjši, a smo lahko operirali do konca. Se pa je zgodilo v Avstraliji, da so morali operacijo prekiniti in ima bolnik zdaj težave z erekcijo, zaradi česar toži bolnišnico. Z bolnikom se moramo zato že vnaprej dogovoriti tudi o tem, kaj naj naredimo v primeru, da se robot pokvari. Naj naredimo odprto operacijo ali naj potegnemo robota ven in prestavimo operacijo za nekaj časa?« Seveda če je to mogoče brez posledic za zdravje. Pri poškodbi velikih žil, kjer vsaka minuta pomeni liter izgubljene krvi, dileme ne bi bilo, operirati bi bilo treba takoj.

Potrebovali bi jih vsi večji centri

Kirurgi si seveda želijo še več robotskih operacij, saj bolnikom prinesejo ogromno koristi. »Pet bi jih moral imeti že samo UKC Ljubljana,« je prepričan dr. Hawlina. »Potrebujejo pa jih tudi drugje. Vsaj Onkološki inštitut, UKC Maribor ter bolnišnici Slovenj Gradec in Izola bi jih morali vsekakor imeti. Robotika v medicini že dolgo ni več nadstandard, ampak normala, do katere bi morali imeti dostop vsi.« Sosednja Hrvaška ima, na primer, že zdaj tri robote. Robot v UKC Ljubljana je v polnosti izkoriščen in dela od ponedeljka do četrtka od jutra do večera ter v petek osem ur. Z njim naredijo okoli 400 posegov na leto, medtem ko v primerljivih centrih en tak sistem opravi 200 operacij. Trenutno z njim operirajo na urologiji, ginekologiji in abdominalni kirurgiji, kmalu se jim bodo pridružili torakalni kirurgi. Želijo pa si ga vpeljati tudi pri otorinolaringoloških in vaskularnih posegih.

Dobil sem dve diagnozi, ena operacija je rešila obe

V UKC Ljubljana so z večorganskimi robotskimi operacijami začeli v letu 2020 in jih doslej opravili 20, v povprečju pet na leto. Pri teh posegih sodeluje tim kirurgov, ki bolnikom z boleznimi na različnih organih (denimo tumor na ledvici in trebušni slinavki, jetrih in črevesju ali prostati in črevesju) v eni operaciji opravijo poseg na obeh organih. Pred tem je bil bolnik operiran dvakrat, med posegoma pa je moral okrevati, da je bil pripravljen za novo operacijo. Na UKC zdaj čakajo še enega robota, ki bo bolnikom pomembno povečal možnosti uspešnega zdravljenja.

Kaj to v praksi pomeni, je na tiskovni konferenci prejšnji teden opisala Suzana Šega, glavna medicinska sestra kliničnega oddelka za urologijo na kirurški kliniki. »Robotska kirurgija prinaša pomembno korist tako za bolnike kot za zdravstveni sistem, še posebej v času, ko se srečujemo s pomanjkanjem kadra v zdravstveni negi. Za bolnike je to manj invaziven in bolj natančen poseg, s katerim se zmanjša tudi tveganje za zaplete.« Bolnika le enkrat režejo, le enkrat se celi. Manj časa je v bolnišnici, manj intenzivne oskrbe potrebuje. Manj ga boli, lažje se premika.

Kaj je to pomenilo zanj, je razložil Anton Jost, ki ima za sabo takšno operacijo. »Kaj pomeni beseda rak za človeka, mi ni treba razlagati. A nisem imel prav dosti časa razmišljati o prvem, ko so mi postavili diagnozo drugega. Pričakoval sem dve operaciji, ampak sem imel srečo, operirali so mi oba tumorja naenkrat. Nekaj dni sem preživel na intenzivni negi, a že drugi dan sem lahko opravil svojo jutranjo toaleto ob pomoči sestre, nato odšel na oddelek, kjer sem že bil dosti pri močeh, da sem si sam postregel s hrano in skrbel za svojo higieno. Po dveh tednih sem zapustil bolnišnico v tako dobrem stanju, da sem lahko sam skrbel zase in opravljal lažja kuhinjska opravila. Po dveh, treh mesecih pa sem se že lahko lotil vsega, kar upokojenci delajo – vrtnaril in slikal.«