Šimen Zupančič

Bodonci (prebivalstvo: 436 duš) je vas na Goričkem, v občini Puconci, ki na prvi pogled deluje kot eden tistih idiličnih žepov v prostoru in času, ki ostajajo varno skriti pred globalnimi ujmami. Največji izzivi, s katerimi se je majhna skupnost ubadala v zadnjih letih, so bili obnova evangeličanske cerkve, nakup novega gasilskega avtomobila in ureditev nogometnega igrišča. Tukaj je življenje počasno in mirno; čeprav razgled s hriba, na katerem stoji nekako 95 odstotkov vaške infrastrukture – že omenjena cerkev, podružnična šola, pošta, gasilski dom, trgovina, dve gostilni, cvetličarna in frizerski salon – nese daleč, pa se zdi, da so Ukrajina, Wall Street in še Ljubljana nedosegljivi pogledu in misli, ki preletavata idilično pokrajino. Toda vtis zavaja: tudi v Bodoncih se še kako zavedajo norosti sveta, ki mu pripadamo vsi skupaj. In zato so se njegovi ljudje, odprti in čuteči, odločili, da bodo po svojih močeh prispevali k temu, da bi bil ta svet malo manj nor. In malo bolj prijazen.

V dneh pred cvetno nedeljo je bila velika vaška cerkev tako že polna življenja. Med klopmi so se motali gradbeni delavci in obrtniki, prenašali lestve in orodje, odhajali v zakristijo po material, vsake toliko pa tudi na zaslužen cigaret; na koru je nekdo preizkušal orgle, po vsem sodeč povsem nove. Bolj kot svetega duha je bilo tedaj še čutiti duh po sveži barvi, firnežu in finem prahu – vonj gradbišča. Prekaljeni brkati mojster me je premeril s pogledom, nemara malce nejevoljen spričo kaotičnega elementa, ko sem s svojo prisotnostjo po nepotrebnem burkal delovno rutino in motil urnik. Ta je bil v tistem hipu zanj precej neizprosen, kajti do cvetne nedelje je morala biti 126-letna cerkev nared; njena zunanjost je bila obnovljena leta 2023, s prenovo notranjosti pa bo zaživela v polnem sijaju. To je velik dan za Bodonce, nemara največji v zadnjih nekaj desetletjih, zato so sklenili, da ga obeležijo na poseben način: z ogromnim velikonočnim jajcem, ki mu ne bo para daleč naokoli.

Šimen Zupančič

»Nihče še ni naredil česa takšnega«

Zamisel se je porodila direktorici Razvojnega zavoda občine Puconci Kseniji Flegar, ko je leta 2023 zasledila novico, da so se v švicarskem Zürichu vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov z največjim pirhom na svetu, narejenim iz 30.000 narcis. »Koncept mi je bil zelo všeč, le malo mi je bilo žal vseh rož, ki so jih natrgali. Zato sem se domislila, da bi ga lahko nadgradili, da bi bil bolj trajnostno naravnan.« Tako se je rodila ideja, da bi za svečano odprtje bodonske cerkve pripravili velikansko velikonočno jajce, sestavljeno iz trajnic, posajenih v cvetlične lončke. To bi bila priložnost, da se vasica izkaže pred vso državo, na svoj mali način pa tudi pred svetom, sicer zatopljenim v takšne in drugačne vojne, spore in delitve – z nečim lepim in edinstvenim. »Kolikor sem zasledila na spletu, ni še nihče naredil česa takšnega,« je povedala Flegar. In skupnost je takoj stopila skupaj, da uresniči njeno zamisel.

Medtem ko so delavci zaključevali obnovo cerkve, se je cvetličarska ekipa pridno motala po velikem elipsastem ogrodju, postavljenem sredi prostora; kovinska konstrukcija bodonskega mega pirha je visoka tri metre in ima dva metra obsega. Pripeljali so jo iz hrvaškega Pulja, kjer jo je po naročilu zvaril tamkajšnji obrtnik, v Slovenijo pa so jo po kosih prepeljali lokalni prevozniki. Rože je prispeval florist Andrej Hriberšek; kot mi je razložil ob mojem obisku med poslednjimi pripravami, gre predvsem za hojhere, netresk in repnjak. Prav Hriberšek je s svojo partnerko Natašo Kučan in cvetličarko Marijo Lončar opravil levji delež urejanja umetnine. »Dela je nekje za osem ur na dan, tri dni skupaj,« mi je s prijaznim nasmehom povedala Nataša Kučan, ko je sestopila s konstrukcije in si otrla potno čelo. Vsak lonček je šel na točno določeno mesto; na ta način so sestavili umetelne vzorce v barvnih odtenkih, ki se skladajo z notranjostjo prenovljene cerkve.

Veličina velike noči

Spektakularni pirh bo na ogled vse do maja, nakar bodo lončke pospravili za naslednje leto, rože pa zasadili po različnih lokacijah v občini Puconci, vse v skladu z zavezo o trajnosti. »Želimo si, da bi projekt postal tradicionalen. In kdo ve, nemara se bodo nekoč tudi Bodonci vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov,« upa Ksenija Flegar. Pri vsej zgodbi pa gre še za bistveno več kot za preprosto željo preprostih ljudi, da bi bili končno opaženi. Cvetlično jajce bo namreč simbolično še dodatno povezalo vernike in vernice vseh treh veroizpovedi, ki z ramo ob rami živijo v občini Puconci: evangeličanske, katoliške in binkoštne. Tako bo krožilo med verskimi skupnostmi in vsako leto gostovalo v drugi cerkvi ter s tem opozarjalo na pristne medčloveške odnose, ki lahko vladajo le med dobrimi ljudmi, ki resnično spoštujejo svetost, četudi vsak na svoj način.

»Tukajšnji ljudje že od nekdaj sobivajo v sožitju in radi rečejo, da je bog eden in isti, vsak človek pa si po svoje prizadeva, da bi delal dobro,« mi je na tisti svetli dan, dišeč po pomladnem klitju in barvi, nemara pa vseeno tudi po nečem višjem, dejal bodonski župnik Simon Sever. Tehtno sporočilo je to – tako tehtno, da bi bilo za vse dobro, če bi do maja v Bodonce poromali vsi dežurni zdraharji, od Donalda Trumpa do podalpskih demagogov, padli na kolena pred pirhom sožitja in se v solzah pokesali za svojo nespamet. A tudi brez tega bo v vasici na Goričkem veselo, saj je skupnost z obnovo cerkve še okrepila središče, okoli katerega je pravzaprav zrasla, projekt velikonočnega jajca pa ji je dal dodatnega zagona. Kajti četudi se zdi življenje v teh krajih idilično, je življenje v tem času polno izzivov, človek pa potrebuje nekaj, da ga prebudi iz apatije in spravi v vsaj malo boljšo voljo.

V času, ko je velika noč v preveliki meri le še ena orgija potrošništva, ki police trgovin že februarja preplavi s čokoladnimi jajci in plišastimi zajci, bodo vaščani in vaščanke Bodoncev, pa tudi drugje po občini Puconci, na ta praznik s posebnim veseljem in hvaležnostjo sedli k obloženim mizam. Ljudje, kot so Nataša Kučan, Andrej Hriberšek, Marija Lončar, Ksenija Flegar in Simon Sever, bodo po dobro opravljenem delu preteklih dni v nedeljo posegli po hrenu, domači potici in pirhih ter pogledali po zbranih družinskih članih, sorodnikih in prijateljih – prav tako ljudeh, ki živijo svetost, četudi vsak po svoje in nihče idealno. »Nov začetek, nov korak k nečemu dobremu. Pozabiti, kar je bilo slabega, odpustiti in skupaj pristopiti h gradnji boljše prihodnosti.« Tako me je o sporočilu velike noči, kot ga razumejo v Bodoncih, ob slovesu podučil župnik Sever.