Mateja J. Potocnik

Ene najlepših, najbolj priljubljenih in odličnih slovenskih igralk te dni ni lahko ujeti. A ne zato, ker bi bila tako posvečena pripravam na prihajajoče praznike, temveč ima povsem zapolnjen urnik s predstavami v gledališču in vajami za novo premiero Alarm telesa Barbare Zemljič. 

»Kljub vsem obveznostim pa skušam biti disciplinirana: dvakrat na teden obiskujem reformer pilates, vsako jutro pred vajo pa grem s psom na sprehod na Rožnik. Tako mi je laže, ko začne sonce prihajati iz zimskega v pomladno, ljudje pa začnemo lesti iz svojih lukenj. Gibanje mi pomaga, da pomladanske utrujenosti ne začutim toliko. Moja letošnja pomlad je namreč zelo delavna, v kratkem me čaka premiera, že zdaj pa se veselim prvomajskih počitnic,« razlaga Iva, ki jo po vročem poletju čakata še dve premieri filmov – Belo se pere na devetdeset in Elvis Škorc, genialni štor.

Mateja J. Potocnik

Za praznike zadiham v svojem ritmu

Za Ivo pa je pomlad tudi čas praznikov, ki jih ima zelo rada. »Zdi se mi, da kot igralka pogosto živim v različnih zgodbah, prazniki pa so dragocen čas, ko zadiham s svojim ritmom, se posvetim družini in si vzamem čas za vračanje k sebi, k temu, kar je resnično. Velikonočni prazniki so v lepem pomladnem času. Narava se je letos lepo razbohotila in velika noč me spomni na neko upanje, začetek in svetlobo po sivih zimskih dneh,« je poetična igralka, ki velikonočne praznike z možem Aljošo in hčerko Sofijo preživlja bodisi pri svojih starših na Ptuju bodisi pri moževih v Prekmurju.

»Velika noč v meni budi spomine na vonj čebulnih olupkov, s katerimi smo barvali pirhe. Ko to počneva skupaj s hčerko, iščeva stik s tradicijo. Skušam ji pokazati, kako se to dela čim bolj naravno, da se za nekaj potrudiš, ne pa preprosto samo kupiš. Še zdaj mi je lepo ob spominu, kako smo jajca zavezovali v najlonke in jih potopili v lonec s čebulo. Ko so bila pripravljeni, pa smo jih skupaj z drugim, kot veleva tradicija, nesli k žegnu.«

Mateja J. Potocnik

Iva se zaveda posebne vloge hrane v teh dneh, vendar se ji poseganje po klasičnih jedeh ne zdi nujno. Njeni starši za veliko noč pripravljajo meso iz tünke, ki je prava specialiteta. A ker ima Iva takoj po praznikih premiero, s hrano ne bo pretiravala. Letošnja velika noč pa bo pri Krajnčevih sovpadla še z enim praznovanjem – ravno na velikonočno nedeljo bo praznovala rojstni dan njena mama.

»Tako bomo združili oboje. Seveda pa bomo vse to prilagodili mojemu bratu Cirilu, ki je oseba z motnjo v duševnem razvoju in zato človek s posebnimi potrebami. Brat, imam ga zelo rada, je vesel, da smo vsi skupaj, pa se že imamo fino. Da prazniki niso samo obred in nagrada, temveč prostor v času, ko si dovolimo poslušati druge. Da samo smo. To je moč tega praznika, da nas poveže z notranjo pomladjo, da mogoče zacveti v vsakem od nas.

Za nas je bolj bistveno, da smo skupaj, kot pa da delamo pomp.

Z veseljem pa opazujem tudi, kako se praznovanje razlikuje po slovenskih pokrajinah. Pri Aljoši v Prekmurju so ob teh priložnostih še bolj širokogrudni. Morda zato, ker so Prekmurci takšni, morda pa zato, ker imajo oštarijo in je zato vse malo bolj širokogrudno.«