Profimedia

Da bi se jim smejali. Da bi bili izključeni. Da bi se iz njih norčevali zaradi videza. Da edini ne bi bili povabljeni na zabavo. Da ne bi nihče hotel sedeti z njimi pri kosilu. Da bi postali žrtev potegavščine. Da bi se osramotili pred sošolci. To so največji socialni strahovi otrok in najstnikov. Že to, da se s temi strahovi neprestano srečujejo, je za mnoge velik stres. Nemalo pa jih točno to doživlja. Vsak dan. Znova in znova. Da, otroci so. Majhne probleme imajo v primerjavi z nami, mislijo številni odrasli. A verjetno ne bi razmišljali tako, če bi sami v službi vsak dan prenašali zasmehovanje in opazke, morda celo izsiljevanje in udarce. Ko to doživljajo odrasli, temu pravimo mobing. Kazniv je po zakonu. Ko to doživljajo otroci, je to pač nekaj, kar bodo otroci prerasli. Morda celo res. A pozabili ne bodo nikoli. Občutki manjvrednosti in zavračanja se bodo vgradili v njihovo osebnost. In mali otroški problemi bodo postali veliki, ko bodo odrasli.

Fant s problemi

Psihološki profil strelcev v šolah je skorajda enoznačen, vsi ga že poznamo. Praviloma gre za fante, stare med 14 in 18 let. V šoli so doživljali izključenost, zasramovanje in nasilje. Nekaterim so z dodatno porcijo tega postregli tudi doma. Depresivni so, nesamozavestni, tihi, umaknjeni. V svoji tišini pa sanjarijo o maščevanju in načrtujejo nekaj »velikega«, nekaj, po čemer si jih bo svet zapomnil. Povračilo za vse krivice, vsa ponižanja, vse zavrnitve. Iz žrtve se v svoji glavi prelevijo v komandosa, maščevalca, delivca pravice. Svojih namenov ponavadi niti ne skrivajo. Kar 76 odstotkov jih je pred incidentom objavilo grozeče vsebine na družbenih omrežjih ali o svojih namenih naglas govorilo. Še enkrat več jih nihče ni poslušal. Otroci pač. Majhni problemi. Analiza Secret Service NATC je pokazala, da bi večino napadov lahko preprečili. Če bi le kdo reagiral, dokler je bil še čas.

Otrok in mladih ne jemljemo dovolj resno

A kaj ko odrasli otroške stiske prepogosto minimalizirajo. Raziskava britanske organizacije See Me med 885 mladimi (15–25 let) je pokazala, da se jih le 37 odstotkov zaupa odraslim, kadar imajo težave čustvene narave. To so tisti, ki vsaj povejo. Večina predvideva, da jih odrasli ne bodo razumeli ali jih ne bodo jemali dovolj resno. Še slabše rezultate je pokazala raziskava Springtide Research Institute, v kateri je bila kar polovica mladih (16–25 let) prepričana, da starši njihovih duševnih težav ne jemljejo resno. Ob tem pa po anketah po covidu kar tri četrtine staršev opaža, da se je obnašanje njihovih otrok spremenilo. Kljub temu se z otroškimi stiskami ne ukvarjamo. Ni časa, ni znanja, ni kapacitet. Na otroškega psihologa oziroma psihiatra v Ljubljani je treba čakati tudi več kot eno leto. Prepogosto niti motivacije ni. 

Iz malega raste veliko

Statistika pa govori drugače. Med adolescenco skoraj šestim odstotkom najstnikov diagnosticirajo socialno anksiozno motnjo (SAD), da o blažjih oblikah tesnobnosti niti ne govorimo. Pri dekletih je ta za polovico pogostejša kot pri fantih. Glavni razlog za anksioznost sta občutek nesprejetosti in negativni odnos vrstnikov. Ko enkrat najstniki postanejo mladi odrasli, anksioznost ne izgine. Nasprotno. Adolescenca je kritično obdobje, saj se takrat oblikujejo osnovni vzorci mišljenja, čustvovanja in vedenja. Raziskave kažejo, da se lahko tesnobnost še poglobi. In prinaša posledice. Ti ljudje imajo manj prijateljev, ne znajdejo se med ljudmi in se družabnim situacijam raje izogibajo, bolj so nagnjeni k zlorabi alkohola in drog, izbirajo manj ambiciozne kariere, kot so jih sposobni, pogosteje so depresivni in samomorilni, trpijo za psihosomatskimi glavoboli, nespečnostjo, pogosteje razvijejo panično motnjo, nesamozavestni so in nagnjeni k temu, da se ljudi izogibajo ali pa jim poskušajo na vsak način ustreči.

Verjetno se strinjamo, da to niso več majhni problemi. Svoj izvor pa imajo vse prepogosto prav v šolskem obdobju, ko so otroške duše najnežnejše in najbolj gnetljive. In ne, večina jih nikoli ne bo posegla po orožju in se znesla nad tistimi, ki so jih nekoč maltretirali ali odrivali. In upanje ostaja, da jih bo večina nekoč res preprosto prerasla ta občutja ter razvila trdno in samozavestno odraslo osebnost. (Naval na psihologe in terapevte sicer kaže drugače, prav tako količine predpisanih antidepresivov, lahko pa se tolažimo, da je vse to posledica velikih, odraslih problemov). Obenem pa se moramo zavedati, da mnoga izmed naših meril po sistemu »ko sem bil jaz majhen ...« preprosto ne vzdržijo več. Ti otroci odraščajo drugače. Ne po svoji krivdi in le delno po naši. Velika večina nima več svoje čredice prijateljev, s katerimi bi se cele popoldneve podili naokoli in ob tem učili socialnih veščin, dajanja in sprejemanja, solidarnosti ter empatije. Tudi če želijo, težko delijo odraščanje z vrstniki na način, kot smo ga mi, ki smo odrasle komaj opazili, z generacijo pa ustvarjali globoke vezi, ko smo bili skupaj v dobrem in slabem, ko smo se drug na drugega zanesli, ko so se nam stvari dogajale skupaj.

Danes so druženja omejena na kako uro po šoli sem ter tja, morda kak vikend s prijateljem med počitnicami ter seveda na omrežje Snapchat in druge družabne medije. Otroci so veliko več in veliko bolj sami, kot smo bili mi. To pa jih dela čustveno manj odporne, bolj ranljive. Šola je, na žalost, za marsikaterega edini prostor, kjer sploh pride v stik z vrstniki. In ne, problemi v njej niso majhni. In niso brez posledic.

Sašo Bizjak

---

Resnična pošast iz omare so vrstniki

Raziskava, ki jo je naročila blagovna znamka Monster High v sodelovanju z organizacijo Anti-Bullying Alliance, je pokazala, kako zgodaj in kako zelo že majhni otroci čutijo socialne pritiske. Anketa, v kateri je sodelovalo tisoč otrok, starih od šest do 11 let, je pokazala, da se 29 odstotkov otrok boji, da bi se kdo norčeval iz njih zaradi oblačil, ki jih nosijo, 26 odstotkov jih skrbi, da bodo edini v razredu, ki ne bodo povabljeni na zabavo, 47 odstotkov otrok se je že znašlo v položaju, ko niso vedeli, ali se prijatelji šalijo ali so nesramni; 37 odstotkov otrok je že doživelo neko obliko nasilja vrstnikov, 60 odstotkov pa jih je bilo priča takšnemu vedenju do drugih sošolcev; 39 odstotkov otrok je bilo že nervoznih pred odhodom v šolo, ker jih je bilo strah, da se bodo norčevali iz njih, 38 odstotkov otrok je postalo negotovih glede svojega videza po zlobnem komentarju, 14 odstotkov otrok pa je celo odklonilo obiskovanje šole zaradi nasilja.

Kaj pravijo naši osnovnošolci?

»Počutim se ogroženo in prestrašeno, saj se je to zgodilo v sosednji državi. Zdi se mi, da so popularni otroci v manjši stiski kot nepopularni, ki jih velikokrat zmerjajo in se gotovo želijo maščevati 'bulijem'.« (Brin)

»Ni me strah, se mi pa zdi čudno in narobe. Ni ravno prijetno, če te v šoli ne marajo oziroma ne sprejmejo. Počutiš se manj vrednega in bednega, začenjaš sovražiti stvari na sebi, ki si jih prej oboževal. Mislim, da šola vpliva na tvoje prihodnje življenje, saj imaš lahko več ali manj prijateljev. Če si v šoli popularen, pomeni, da znaš z ljudmi in o tebi širijo dobre stvari, če nisi, pa ravno obratno.« (Frida)

»Če doživljaš sprejemanje in odobravanje že v osnovni in srednji šoli, si tudi kot odrasel prepričan vase in se upaš lotevati stvari, ki si jih želiš. Brez tega, da sam verjameš v svoj uspeh, ti ne more uspeti.« (Isa)

»Prepričana sem, da so streljanja na šolah posledica zastraševanja in zasmehovanja, ki so jih ti ljudje doživljali od vrstnikov. Trpinčenje med vrstniki je velik problem z velikimi posledicami.« (Eva)