Rozmari Petek

Ste kdaj brali tisto čudovito, duhovito pravljico Zgodba o Ferdinandu? Leta 1936 jo je napisal Američan, a dogaja se v Španiji in pripoveduje o bikcu Ferdinandu, ki je veliko raje sedel v senci pod plutovcem in vohal rožice, kot da bi se bojeval na bikoborbah. Tisto leto so prodali več izvodov Zgodbe o Ferdinandu kot pa romana V vrtincu. Risanka, ki so jo dve leti po knjigi  posneli pri Disneyju, je dobila oskarja. Ampak mi bi vam radi povedali zgodbo o slovenskem bikcu, ki bržkone nikoli ne bo dobil oskarja, bo pamorda  z nemalo sreče končno dobil hlev. Njegova dramatična zgodba  je še veliko bolj filmska od Ferdinandove.

Gomzi, tako je bikcu ime, ni tako mogočen, kot je bil Ferdinand, je pa tako kot on nežna duša in neskončno crkljiv. Samo mesec dni je bil star, ko je doživel tragedijo – kmetijo Fale v Lučah, kjer se  je rodil, so avgusta 2023 prizadele najprej poplave, takoj zatem pa še plaz, ta je zasul osem krav, teliček pa je, čeprav tudi zasut, trmasto preživel. Taka izkušnja bi pretresla tudi bika, kaj šele telička, a Gomzi se ni dal. Lastnika Marjeta in Dani Fale, ki sta stvari spravila v hlev, da bi jih rešila pred poplavo, sta izgubila vse. A ni bilo časa za žalovanje, Gomzi je še dneve izpod plazu dajal vedeti, da je še vedno živ. Lastnika sta mrzlično iskala rešitev. Sredi tragedije, ko so vsi reševali ljudi in njihove domove, so se nazadnje vendarle našli ljudje, ki so menili, da je tudi tele vredno pomoči, in Gomzija pomagali odkopati. Šest dni po plazu so ga rešili. O njegovem čudežnem preživetju so pisali časopisi.

Rozmari Petek

Srečen konec? Ne še. Različna društva so se ponujala, da Gomzija posvojijo, a lastnika se nista hotela ločiti od njega. Bil je zadnje, kar ju je še vezalo na čase pred tragedijo, vse drugo so vzeli podivjane vode in zemeljski plaz. Toda kam z njim? Starega hleva ni bilo več, novega ni bilo kje postaviti. Tako sta našla začasno rešitev, Gomzija je v rejo vzela sorodnica in odlično skrbela zanj. Zakonca Fale sta medtem letala od Poncija do Pilata, a dovoljenja za nov hlev jima ni uspelo dobiti. Vsakič, ko je že kazalo, da se bodo stvari rešile, so se znova zapletle. Tako zdaj Gomzi, ki je medtem iz bikca odrastel v bika in prišel spet domov, še vedno spi v zasilni uti, ki sta mu jo postavila zakonca. Ljudje so zakoncema veliko pomagali, počasi se postavljata na noge, problem pa je nova, varna lokacija za hlev, o kateri se z državo nikakor ne morejo sporazumeti.

Za Ferdinanda se je lepo končalo: »In kolikor mi je znano, še zmerom sedi tam pod svojim najljubšim plutovcem in prav mirno duha cvetice. Zelo srečen je.«

Tak razplet – minus plutovec – si želimo tudi za Gomzija. Pa hlevček za pošteno zavetje in kakšno kravico za družbo.

Tekst: K.M.

Objavljeno v reviji Jana, št. 24, 17. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana