revija Jana

Naš čas. Nori politiki, pohlep vseh sort, grožnje, oboroževanje. Bi dali za orožje 3, 5, 7 odstotkov? Orožarska industrija nazdravlja. Veliki so zaslutili svoj trenutek. Premikali bi meje, pobili odvečne sosede. Malo manjši kalkulirajo, kaj in kje bi oni, majhni pa … smo majhni. Prav res, dan brez novic je razkošje.

V nedeljo smo bili povabljeni na češnje. V idilično, odmaknjeno kraško vasico, v kateri ni več niti enega stalnega prebivalca. Pričakali so nas prijazni gostitelj in obložene veje. Ne le češnjeve. Polne so jablane, slive, fige, orehi … Drevje, kot se ga spomnim iz svojega otroštva v Prlekiji. Stare jablane so segale do nebes, sliv stari ata ni obrezoval, ker so se preveč obložene veje itak same odlomile. Stara drevesa so dala dovolj za ozimnico, jabolčnik in žganje. Vsako leto. Nekaj desetletij pozneje je bilo že drugače. Tu in tam kak sadež, orehe je napadla bolezen, niti tepk ni bilo več. Danes tudi v tistih krajih prevladujejo mladi nasadi. Strokovno obdelani, gnojeni, škropljeni. Pa so letine kljub vsemu loterija. Da ne omenjam najinega primestnega »sadovnjaka«. Na dveh češnjah so dozoreli štirje sadeži! Na preostalem drevju pa, pregrešno dragi eko-bio preventivi navkljub, krmežljavo listje, uši, munilija, bolezni vseh sort. Ja, gospa škropiti je treba, pravijo v kmetijski zadrugi.

In potem dan v omenjeni kraški vasi. Sadno drevje raste drugo prek drugega, veje iščejo svoj prostor pod soncem, pa vseeno pokajo od zdravja. Škropljene niso, obložene pa tako kot tiste iz mojega otroštva. Očitno so tudi v naši res majhni Sloveniji še konci, ki jih še nismo uspeli povsem uničiti. Strokovnjaki bodo vedeli, zakaj. In res je, tam ni tovarn, ni mest, ni avtocest. Ni intenzivnega kmetijstva, ni nasadov, ki jih je treba stalno škropiti. Tam je narava ostala sama svoja. Neokrnjena. Odporna. In ji niti podnebne spremembe ne morejo do živega. Za zdaj. Skratka, bil je dan za dušo in upanje.

Ker v dolini je vse drugače. So mediji. So strahovi. A ni  vse slabo. Izjemni posamezniki so bili in so. Recimo Svetlana Makarovič, Majda Sepe, Boris Cavazza, Jure Košir, Prevci ... A kaj ko našim današnjim izjemnežem ne sežejo niti do kolen. V mislih imam Znane Slovenke in Znane Slovence. Ene se slačijo, druge oblačijo, pa perejo, menjavajo plenice,  prodajajo že kaj – vsi pa so strašno znani. Že mogoče, da vas večina zanje še ni slišala, a sodeč po omembah v medijih in na vseh mogočih portalih, jim tisti z Borštnikovim prstanom, Prešernovo nagrado, kresnikom ali z mednarodno znanstveno kariero ne sežejo niti do kolen. Ni kaj, za vtis se je treba potruditi. Polde Bibič je že davno o Duši Počkaj zapisal: »Klinc pa taka diva, ki po vajah v teatru s polnimi cekarji hiti domov kuhat kosilo!«  Naši Znani in Znane ne hodijo na »plac«. Garajo, v potu svojega obraza nabirajo klike, temu rečejo delo in od tega živijo!  

Po drugi strani pa, zakaj pa ne, če gre. Živimo v času sprevrženosti in zlorab vseh sort. Vse je dovoljeno. V mojih novinarskih časih so namerno zavajane, prikrita reklama in podobno veljali za velik greh. Pranje glave je bilo » veličastno«. Danes pa je to vrlina, s katero nabiraš klike in pritegneš in nategn… bralce. In si dober. Etika, morala – dajte no! Saj ste verjetno tudi vi že kdaj v grozi zadržali dih, ko ste med čakanjem na koga od svojih prebrali ali slišali: strašna nesreča na avtocesti, trije mrtvi … Ko pa ste kliknili, ste ugotovili, da se je zgodilo nekje daleč stran že včeraj. Naš klik je njihova zmaga. In denar. Če vam bo strah za kak dan skrajšal življenje, pa vaš problem. Opravičilo Pavčku, ampak ta svet ni vedno pesmi vreden.

Kolumna je objavljena v reviji Jana,št. 24, 17. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana