Profimedia

Babica je sedela v senci na terasi, na mizi je imela velikanski kozarec, v njem pa nekaj strupeno zelenega. O, kaj pa je to, je zanimalo koruzniško snaho. Nekaj za hujšanje, se je nasmehnila. Konec meseca gre na morje in zadnji čas je, da odstrani tisto gubo, ki visi čez spodnji del kopalk. Sami vitamini, minerali in vlaknine, je pojasnila. »Če tole pogoltneš, ne boš imela ves dan potrebe po kakršnikoli hrani, predvsem pa se ti bodo zagnusile sladkarije,« je nakladala. Smrklja, ki je sicer suha kot trska, kar naprej žveči čokolado in bombone, očitno ima zelo hitro prebavo, da se ji nikjer ne pozna. Le kje je našla tisto gubo? A lahko poskusim, je vprašala koruzniška snaha. Seveda, seveda, ji je babica ponudila kozarec. Super je, je rekla koruzniška snaha, ko je spila nekaj požirkov. Pod nosom je imela zelene brke. Fuj!

Babica je opazila očiten gnus na mojem obrazu, zato je pohitela z obrazložitvijo. »Pa saj ni notri špinače, prisežem!« Moj želodec pravi drugače, sem se upirala degustaciji shujševalnega smutija. Daj no, zapri oči in pogoltni, me je vzpodbujala. Saj veš, da na vrtu nimamo špinače, je godrnjala. Kar je res, ampak na tržnici jo pa imajo.

Moj neprijetni odnos do špinače je dolg, sega v zgodnje otroštvo, ko sem hodila v vaški vrtec. Takratni higienski in podobni predpisi očitno niso bili ravno na visoki ravni, saj vrtec ni imel tekoče vode. Na dvorišču je bil vodnjak z velikansko železno črpalko, ki so jo celo vzgojiteljice težko obvladale, otroci pa sploh ne. Pri malici smo dobili majhen rdeč pločevinasti piskrček čaja, če smo bili žleht, pa še tistega ne. Da bomo vedeli za drugič, so nam grozile vzgojiteljice, očitno je bil že takrat problem s kadri in je to lahko bila vsaka, ki ni imela pametnejšega dela. Edino čistilka, ki nam je pripravljala malice in kuhala čaj, se nas je na skrivaj usmilila in nam dodelila še kakšno dodatno kapljo čaja.

Ko smo odhajali popoldne domov (do naše hiše sem imela kakšna dva kilometra in nikomur ni prišlo niti na misel, da bi hodil pome), smo bili še posebej v toplih mesecih žejni kot žabe. Sredi vasi je skozi železno cev tekla voda, speljana je bila iz potoka, vanj pa so neozaveščeni vaščani metali smeti, ampak voda je bila vseeno videti čista. V vrsti smo stali pred tisto cevjo in hlastno pili. Najbrž je bila prav ta voda vzrok, da je skoraj pol vrtca staknilo virusno zlatenico. Še zdaj se spomnim, da sem bila rumena kot rumenjak. Za tri tedne so nas zaprli v bolnišnico na infekcijski oddelek, obiskov nismo smeli imeti, staršem smo lahko le pomahali skozi okno. Ampak nič ni bilo tako  hudo kot hrana, ki smo jo dobivali. Mogoče se mi samo zdi, da smo trikrat na dan dobivali špinačo, gotovo pa je bila na jedilniku kar naprej. Nikoli prej je nisem jedla, doma je niso kuhali, v vrtcu pa smo takrat otepali predvsem kruh in namaze. Očitno je bil bolnišnični dietolog pod vplivom risank o Popaju, ki mu je špinača dajala moč, ampak meni se je ta reč zagnusila za vse življenje. Ker so zahtevali, da vse pojemo, sem krompir pogoltnila, špinačo pa spravljala v škatlo od keksov, ki sem jo skrila v nočno omarico. Ko je vse skupaj začelo zaudarjati, so jo seveda odkrili …

Čeprav jem vse in sem pripravljena pojesti tudi kobilice in črve, primerno pripravljene seveda, nisem mogla nikoli pogoltniti špinače v nobeni obliki. Babica mi jo je podtaknila celo v skutno torto in lagala, da je zelena od kivija, a sem takoj, med prvim grižljajem, začutila odvratni okus najbolj zdrave zelenjave na svetu. Bljak.In zdaj mi ponuja smuti brez špinače, ki je menda zelo učinkovit. Zbiram pogum, da ga pokusim.

Kolumna je objavljena v reviji Jana,št. 24, 17. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana