Šimen Zupančič

Danes so reševalci na motorjih nekaj povsem običajnega na Obali, v Mariboru in  Ljubljani – Ljubljana je bila zadnja trdnjava, ki je padla, tam so se jim najdlje upirali, »in potem so Mariborčani pokazali Ljubljani, kako se dela. Koliko primerov še poznate, da je Maribor z razvojem štiri leta pred Ljubljano?«

A bitka še ni povsem končana: »Ali veste, zakaj samo tam? Zato, ker se drugje ‘ne splača’. V oddaljene težko dostopne kraje se pošilja helikopter, ta je pa za odtenek ali dva dražji.« Njegov humor je oster. Bridek. Sarkastičen. »Jezik me tepe,« prizna.

Na kolesih od rojstva

Zakaj počne, kar počne? Zakaj kljub vsem zavrnitvam ali neprebojnemu molku odgovornih še kar poskuša pomagati? Nič nima od tega, ničesar ne prodaja, ne jemlje provizije, poudarja. Zakaj torej? »Ne delam nič mega zahtevnega, težko razumljivega. Stvari so preproste. Gre za načelo, da če imaš možnost pomagati – ne bom rekel, da moram ravno ne vem koliko garati za to, ampak če imaš možnost s svojim znanjem pomagati … zakaj ne bi pomagal?« Že, ampak kako to, da mu vse te zavrnitve niso vzele poguma? »Ker imam prav! Ego.«

Nekoč se je ukvarjal z umetnostnim kotalkanjem. »Osemnajst let sem tako drsal kot kotalkal. Poanta zgodbe je, da sem na kolesih od začetka. Najprej te v porodnišnici dajo na voziček na kolesih, potem kotalke, nato motorji za reševanje, motorji za gasilce. Prizadeval sem si tudi, da RS pošlje nekaj motornih koles za zdravstveno oskrbo v Afriko.«

Smo že omenili, da je motorist?

Svoje prve epske bitke – takrat še ni vedel, da bo epska – uvedbe reševanja na motorju, se je lotil iz ne povsem tipičnega razloga: »Zaradi reklame za študentski servis Študent. Rekli smo, če že delamo reklamo, naredimo koristno reklamo.« In reševanje življenj je nekaj, kar vsakomur seže do srca, pa so sklenili narediti reklamo tako, da se skrajša čas dostopa reševalca. Razlika med časom prihoda reševalcev na motorju ali v rešilcu je lahko tudi štirideset minut in več. Ob dogodkih, kjer šteje vsaka minuta. Slovenski reševalci na motorjih so dokazano rešili na desetine življenj.

Ni interesa

Njegov osnovni poklic nima nič z motorji. Ali z reševanjem. Je industrijski oblikovalec, ukvarjal se je tudi z grafičnim oblikovanjem. Ogenj mu je uničil podjetje in zdaj že štiri leta neuspešno išče službo. Živi od prihrankov. Ki jih zmanjkuje. Po pogovoru mi prepošlje odgovor na svojo zadnjo prijavo, ki ima še čisto svež vonj po zavrnitvi. Očitno menijo, da ni primeren za šolskega hišnika.

Bil je prvi, ki je med covidom začel opozarjati na pomembnost izmenjave zraka v zaprtih prostorih, več vidnih imen ga je podprlo, a tedanja Janševa vlada ni hotela nikogar slišati. Potem so ljudje sicer začeli na široko odpirati okna, ker je to pač ceneje kot rekuperacija zraka, a so s tem povzročili veliko pljučnic, ker so bolnike pozabili pokriti, pravi Vilar. Njegov oče je v UKC Ljubljana umrl za pljučnico. »Odgovor na vprašanje, kaj je gonilo vsega, kar počnem, je preprost: boj proti človeški neumnosti.«

Njegove ideje segajo na vsa področja

Ob priliki povem nekaj stvari glede uporabe ekspresno postavljenih bivalnih kontejnerjev za nastanitev študentov in dijakov, obljubi. Ima idejo, kako pri sečnji dreves z oklepom iz kevlarja ali epoksija zavarovati gozdarje. Ali kako z ustrezno semaforizacijo ublažiti prometno gnečo na ljubljanskih ulicah. Pa glede osebnih izkaznic, kako bi lahko različne službe s čitalniki prišle do zanje relevantnih podatkov. Še luknjico bi morale imeti, da se skoznjo napelje vrvica, tako bi osebno izkaznico lahko pripeli na bolnika in ne bi bilo več zmešnjav z identiteto. Že dolgo (neuspešno, itak) skuša doseči vpeljavo bliskavk na lokomotivah, da bi bile bolj vidne in bi bilo manj nesreč na tirih.

Zakaj se nobena od njegovih številnih idej ne uresniči? Odgovor je vsakokrat enak: ni interesa, skomigne. Pošilja nešteta pisma in dopise: ministrstvom, varuhom tega ali onega, predsedniku vlade, predsednici republike, medijem. Ni interesa. »Na ministrstvih in v vladi boste opazili, da je najbolj pošteno razdeljena stvar med poslanci, ministri in drugimi ljudmi tam – pamet. Vsak misli, da je ima največ.«

Vmes so tudi male zmage, na primer nedavno sporočilo, da se v EU nekaj premika glede njegovega predloga, da se v vsa letala namestijo negorljive škatle – v primeru, da se na letalu nekomu vname telefon, bi ga lahko nepredušno zaprli v tako škatlo in ne bi bilo treba zasilno pristati. To bi stalo, ocenjuje Mitja Vilar, 120–150 evrov  – in še manj, če bi škatle izdelovali serijsko.

Ampak veliko več je zavrnitev ali preprosto molka. Ne odgovarjanja. Ali pa ga pošljejo naprej h komu drugemu. Ali odgovorijo, ne da se, zakon ne dopušča … Od Poncija do Pilata. Od ministrstva do ministrstva. Od predsednika vlade do predsednice republike. Kljub temu pa ne razmišlja, da bi odnehal: »Ne, saj ne morem reči, da je to kakšno trpljenje. To je pač pogovor, ministru sem napisal glejte, spoštovani, zadeva je taka in taka … Ne morem reči, da trpim zaradi tega, moti me samo to, da gre denar, ki bi ga lahko ohranili in namenili za ljudi, drugam.« Govori o konkretnih ljudeh z imeni in priimki. Kdo ga blokira, kdo ne ukrepa, čeprav bi moral. Govori o provizijah. O korupciji.

En glas proti! 

Njegova največja aktualna bitka – no, ena od njih – je vpeljava gasilcev na motorjih. »Na Krasu ob progi Divača–Koper so od leta 1953 požari. Od 22 km proge je 9 km kritičnih, drugje ne gori. A se zadeve lahko sanirajo zelo preprosto: na sredino devetkilometrskega pasu, kjer gori, daš dva gasilca na dveh motorjih, dve rezervni skladišči za vodo, da imaš tam 2000 litrov vode. Ko pride do požara, ne gredo tja najprej koprski gasilci, ki potrebujejo pol ure, temveč tista dva gasilca, ki potrebujeta maksimalno pet minut. Gasilci sami pravijo, da če začneš gasiti požar v začetni fazi, ga je mogoče pogasiti. Pri tistem velikem požaru na Krasu so začeli gasiti prepozno, potem so gasili s premalo ljudmi, ko se je požar razširil, so pa angažirali 3200 gasilskih avtomobilov, od katerih noben ne more v gozd, samo po poteh vozijo. Gasilci in Uprava RS za zaščito in reševanje so pa potem dosegli, da je šlo 24 milijonov evrov za nabavo letal za gašenje, pa še 36 milijonov za gasilske tovornjake. Tako imamo zdaj letala za gašenje, ne dovoli pa se testiranja motorjev za gasilce. Meni je zavarovalnica Triglav pred petimi leti ponudila, oni namreč vedo, da imajo korist od reševalnih motorjev, da bi pokrili stroške. Ti so res zanemarljivi: dva motorja pa oprema za gasilce, ljudje so že tam, prostori so, vse to je že na Obali, ampak direktor gasilske brigade Koper je proti, da se to testira.«

Začne se doma

»Mi smo pripravili stvar tako, da se gasilce z motorjem dejansko uporablja bistveno več, kot je prvotni namen: motorji za gasilce namreč niso primarno namenjeni gašenju, temveč reševanju ljudi iz prostorov, kjer dihanje ni mogoče: goreča vozila, goreči objekti, zmečkana vozila, težko dostopni kraji, nesreče v gozdu, nesreče na polju, vedno, kjer se čaka gasilce, ker nihče drug nima te opreme. Problem je ogljikov monoksid, ta se pri požarih na kri veže 230-krat hitreje kot kisik in ljudje se običajno zadušijo, še preden zgorijo. Gasilski kamioni in gasilski motorji se odpravijo hkrati, ampak z motorji pač toliko prej pridejo in začnejo delati. To je tako kot pri reševalcih na motorjih, tudi ti ne gredo sami, vedno štartajo vsi in potem pač kdor prej pride, prej pomaga. Tisto, česar pa svet nima, je uporaba gasilskih motorjev za reševanje po potresih ali v vojnah. Na motor, ki sem ga testiral, sem dal hidravlično črpalko, kar pomeni, da lahko na motor priklopim hidravlična orodja. Eno od teh so škarje za rezanje zmečkanih vozil. Težke so 9,7 kilograma, stanejo 5700 evrov plus DDV. Primeš in začneš rezati v enajstih sekundah. In ni pomembno, ali je predor ... prideš zraven, si v zaščitnem kombinezonu, imaš jeklenko z zrakom na hrbtu, lahko greš kamorkoli, si samostojen in začneš delati takoj. Ker sta pa vedno najmanj dva gasilca na dveh motorjih, lahko eden ta čas gasi. Samo 'kufre' natakneš na motor – ker gasilski tovornjak je bolšji trg na kolesih, zato ima pač od 24 do 30 ton, motor ima 450 kg. Kamion je širok dva metra in pol, motor pa 80 cm. Imaš, recimo, sedem ali pa osem kovčkov kompletov. Okrog 10 do 12 sekund je treba, da naložiš prave kovčke in pičiš.

Hidravlične škarje dajo izjemno moč, najmanjše imajo 42 ton strižne sile. Da odstraniš streho avta, potrebuješ, recimo, minuto in pol, potem daš noter samo razteznik in lahko raztegneš avto. Res ekstremno hitro. Stvar pa lahko uporabiš tudi pri potresu ali vojnih aktivnostih, ko se rešuje ljudi iz ruševin. V osnovi so to gasilski motorji za izredne razmere, lahko jih ima tudi vojska, z njimi se lahko vozi med ruševinami in lahko začne reševati bistveno hitreje. Ampak nič od tega ne gre skozi – Evropska komisija, tako je povedal Janez Lenarčič, ki je bil evropski komisar za krizno upravljanje, je trikrat povedala, da je dogovor članic Evropske unije, da vse novosti najprej preskusi država sama, in če delujejo, potem to uporabi EU, ker imamo vsi enake probleme.« Torej je treba vsako idejo najprej testirati v Sloveniji. In to ne gre," bridko ugotavlja.

No, mogoče mu bo nazadnje pomagala doktrina groba. Ta pravi, da se stvari začnejo premikati, ko umre dovolj ljudi. Ko bo torej nekoč prišlo do res hude nesreče z veliko mrtvimi, napoveduje Mitja, bodo politiki stali v vrsti, da bi ogorčeno izjavili, kako je pa res treba nekaj narediti!

Vam damo v razmislek: ali ne bi bilo bolje, če bi njegovim idejam prisluhnili že pred tem?

Električno polnilnico v vsak slovenski gozd!

»Vojska je pred letom in pol nabavila električne motorje za svojo specialno enoto. Ta se bori za našo varnost, zato so ji kupili električne motorje, ti pa delujejo dve uri. So petkrat dražji od bencinskih in po dveh urah morajo operacijo ustaviti, ker jim zmanjka elektrike. Kaj bo naslednji korak, slovenske gozdove napolniti z električnimi polnilnicami za motorje? Za vsak motor so dali30.000 evrov. Kaj naj rečem? To so moji sogovorniki. Največji problem je, da ljudje, ki odločajo o teh stvareh, nimajo interesa.«

Naj pride gora k Mohamedu

Še ena poceni, izvedljiva in povsem neupoštevana ideja: zobozdravniške ordinacije na kolesih za nepokretne starostnike. Takole pravi Mitja, vrhunsko vzdrževane rešilne avtomobile je treba po določeni kilometrini odpisati. Kaj če bi jih reciklirali v mobilne zobozdravstvene enote? Cena takega odpisanega rešilca je okrog 2000 evrov, je ugotovil, čeprav jih prodajajo tudi po šest, sedem tisoč evrov. Zdravstvo bi jih lahko pravzaprav podarilo, saj so jih itak dolžni zavreči. Narejeni so tako, da jih je mogoče dobro razkužiti, kar je pri starostnikih z mnogimi diagnozami zelo pomembno. V kombije (lahko pa bi uporabili tudi Adrijine prikolice, dodaja) se namesti zobozdravniški steber, zadaj pa klančina za invalidske vozičke. Posteljo z nepokretnim bolnikom bi preprosto pripeljali noter in zobozdravnik bi opravil svoje delo. Večinoma gre za preproste stvari, za puljenje zob, kajti pri ljudeh v osemdesetih in devetdesetih letih ni več veliko popravljanja zob. Tako mobilno zobozdravstveno enoto si lahko deli več DSO-jev, po urniku bi krožila od enega do drugega. Ideja sploh ni nova, pravi, ravno zadnjič sem srečal gospoda, ki je delal v nekem koprskem podjetju, delali so take kombije za vojsko, pa za Turčijo in Grčijo – pred 40 leti!