Jaka Koren

Predstojnica Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Eva Boštjančič je tudi vodja katedre za psihologijo dela in organizacije. Ukvarja se z motivacijo zaposlenih, delovno zavzetostjo in preprečevanjem stresa, preučevala je osebnostne značilnosti uspešnih menedžerjev in več kot deset let delala kot svetovalka za delo z ljudmi v organizacijah.

Kako naporno je biti ministrova žena? Ali so vas večkrat – ne samo ob imenovanju v svet ljubljanske Drame – sodili po tem, s kom ste poročeni, ne pa po vaši strokovni usposobljenosti?

Nisem več ministrova žena, ker sva se z možem sporazumno ločila aprila letos. In bi medije že vnaprej prosila, da naju pustijo na miru ter spoštujejo najino zasebnost. A kljub temu lahko govorim o preteklem obdobju. Biti žena politika je zelo zahtevno, nepričakovano, ima nekaj prednosti, hkrati pa veliko slabosti. Kot psihologinja sem opazila, da gre za posebno branžo, kjer zakoni iz gospodarstva in poslovnega sveta ne veljajo. Kjer etika, poštenost, iskrenost ne pomenijo nič. Kjer obljuba ne drži.

Hkrati pa biti politik ni samo poklic, temveč je v to vpletena vsa družina. Skupaj z bivšim možem smo bili izpostavljeni mi vsi: jaz kot žena in tudi najini otroci. Po navadi mediji in ljudje – anonimneži na forumih – iščejo predvsem stvari, ki bi te spodnesle in politika oslabile. Vedo pa, da so politiki najbolj ranljivi prav pri družini oziroma svojem zasebnem življenju. Če nič takega ne najdejo, pač ustvarijo – in to grozno boli. Brati o sebi laži je brutalno, grozljivo.

Jaka Koren

In na to ne moreš biti pripravljen – tudi če si psiholog?

Nikakor. V tem obdobju sem se zaščitila tako, da sem nehala spremljati vse medije in sem brala samo osnovne informacije. Tako lahko preživiš. Boli pa, ker sem po naravi poštena, etična, iskrena, delavna, rada živim, rada delim informacije z drugimi ljudmi, rada pomagam širši družbi – taka je tudi moja funkcija v SNG Drama. To počnem z veseljem, predano in z navdušenjem.

Čeprav niste več ministrova žena, boste pod drobnogledom še eno leto. Kaj to pomeni?

Vsakdo, ki je na izpostavljenem položaju, dobi oznako PIO – politično izpostavljena oseba. Odvisno od zahtevnosti položaja enega od družinskih članov, so v to izpostavljenost vključeni tudi preostali člani družine. Hkrati z ministrom so torej izpostavljene osebe njegov partner in njegovi otroci, celo partnerji otrok in ministrovi starši. In politično izpostavljena oseba ostaneš tudi eno leto po tem, ko njemu ali njej poteče mandat. To pomeni, da letno poročamo bankam o spremembi premoženja, vsaka naša transakcija je bolj pod drobnogledom.

Da javno poveste »ločila sva se«, me na neki način preseneča, tega pri nas nismo ravno vajeni. Bolj se vedemo v smislu: bom skrival, dokler gre. Ste tako pogumni ali tako zelo odkrita oseba, ki se raje da na pladenj, kot da jo morebitno blato zagrne nepripravljeno?

Po naravi sem zelo iskrena, tako sem bila naučena – tako v zasebnem kot poslovnem življenju – in taka bi rada bila tudi do javnosti. Ob tem me seveda boli, ampak zdi se mi, da če sem iskrena, nimam kaj izgubiti. Če pa skrivam, se kot psihologinja zavedam učinka govoric. Te so v Sloveniji predvsem negativne in ne moreš jih nadzorovati. Iskrenost je pomembna, v politiki pa to ni vrlina.

Jaka Koren

Urejeno zasebno življenje je strašno pomembno, da zmoremo napore v službi in v življenju nasploh. Ločitev gotovo zamaje človeka. Kako zelo je vas? Se morda s tem spoprijemate bolje, kot ste mislili?

Po neki psihološki lestvici je ločitev eden najbolj stresnih dogodkov v življenju. Po navadi se to zgodi ali nikoli ali zelo redko, zato si nepripravljen, ne veš, kako boš odreagiral ti in kako okolica. Pri ločitvi gre za končanje nekega obdobja, hkrati pa se podajaš v neznano, ne veš, kaj te čaka. Podobno sem doživljala sama, gre za proces žalovanja, zaključevanja, analiziranja, bolj intenzivne komunikacije, ampak hkrati tudi nekega pogleda v prihodnost – kaj me čaka, na kakšen način, kdo so prijatelji, ki mi nudijo oporo tudi v najtežjih trenutkih.

In jaz sem optimistična. Biti žena pomembne osebe je včasih pomenilo zelo veliko, danes pa smo ženske samostojne, neodvisne in vem, da za svojim poklicem, delom, rezultati, otroki, prijatelji igram še veliko vlog v življenju in nisem samo žena. Te druge vloge so zame izpopolnjujoče, me bogatijo, radostijo.

Spomnim se, da ste nekoč omenili, da pri izražanju stisk pomaga tudi to, da jih človek napiše na papir. Ali morda pišete dnevnik?

Ne boste verjeli, danes je tretji dan, ko prvič v življenju pišem dnevnik! Spodbudil me je izziv zdravnice in psihoterapevtke Tine Bončina na družbenem omrežju: 30 dni prostega pisanja zjutraj na tri strani A4. Danes zjutraj sem tretji dan zapored zapisala vse, kar mi je tisti hip rojilo po glavi. Zanimivo, kakšna je bila moja pisava prvi dan – ne znam več pisati, saj za to večinoma uporabljam računalnik, in je bila moja pisava zelo okorna, v palcu sem začutila krč.

Zanimivo, kaj vse pride na dan ob tem pisanju, in ko naredim na tretji strani poslednjo piko, čutim olajšanje, očiščenje. Danes ne razmišljam, kaj bom napisala jutri, temveč misli tečejo prosto: od tega, kaj naredi obleka človeku, kako je bilo čudovito nekaj zanimivega skuhati, do tega, da obožujem dež.

Ste strokovnjakinja za psihologijo dela, delali ste v delovnih organizacijah, ukvarjate se z motivacijo zaposlenih, delovno zavzetostjo in preprečevanjem stresa. Ampak tudi vi imate osebno izkušnjo izgorelosti.

Kovačeva kobila je pač bosa. (smeh) A če se vrnem malo nazaj: taki pretresi vplivajo tudi na delovno okolje. Verjamem v to, da človek na delovnem mestu vsak dan osebnostno in strokovno raste. Rastemo ne samo z delavnicami, novimi delovnimi nalogami in svetovanjem, temveč tudi tako, da osebnostno zorimo. Zorenje se tudi v odraslosti nikoli ne neha. In vsaka stiska ali konflikt ter milijon nepredvidljivih situacij na delovnem mestu nam v resnici dajejo izziv, kako priti bolj konstruktivno do rešitev.

Tudi negativne izkušnje nas bogatijo in hkrati delajo občutljivejše – bolj ko si senzibilen, ranljiv, bolj si zrel, in ne takrat, ko si čvrst, trden in odporen. Ker se te takrat stvari ne dotaknejo. Višja stopnja zrelosti pomeni, da čutim stvari, jih razumem, analiziram in imam potem možnost izbrati način reagiranja. Zrelost je proces, ki traja. In niso tisti, ki so najtrdnejši, najboljši vodje ali zaposleni. Na taki stopnji zrelosti je danes 20 odstotkov populacije.

Zelo pomembno je, da človek najprej pozna sebe, da vidi svoje ovire, vrline, na čem lahko gradi. Bolje ko se poznaš, bolj odprt si in ne potrebuješ maske ne močnega ličenja. Komuniciraš lahko z iskrenostjo, pristnostjo, avtentičnostjo.

Dobesedno mislite ličenje? Ker vi ste naličeni res zelo minimalno.

Tako je. Zelo malo se ličim, tega ne želim. Ljudje naj me sprejmejo táko, kot sem – takšno, kot sem doma, me srečate tudi na delovnem mestu ali sprehodu s psom.

Tudi to se mi zdi neke vrste pogum v današnjem času. Če se ozremo okoli sebe, nam ženskam tega zelo manjka.

Danes je svet zelo krut. Zelo ocenjujemo, zelo si želimo biti idealni in v resnici smo ženske izgubile to, za kar so se v preteklosti ženske borile. V 50., 60. letih so se borile za neodvisnost, samostojnost, svobodo na vseh področjih – da lahko ženska svobodno diha, tako kot so moški. In v tej borbi se mi zdi, da se danes izgubljamo in podrejamo družbenim idealom, sledimo ljudem na družbenih omrežjih, ki morajo biti všečni, saj prodajajo izdelke in tako služijo denar.

Jaka Koren

Ženske smo izgubile sebe v tem, da se ne poslušamo, ne upoštevamo svojega naravnega ritma. Prihajam v obdobje menopavze in normalno je, da imam včasih malo energije, da sem včasih slabše razpoložena, ampak to ni družbeno zaželeno. Normalno je, da se mi okoli pasu nabirajo kilogrami, ampak to se ne spodobi. Ker ljudje govorijo: poglej, kakšna je, se je zanemarila, je vzkipljiva, starejša ženska!

In v Sloveniji nas zelo skrbi, kaj pravijo drugi. Ko sem odraščala, smo se primerjali s sosedom, danes pa se z ljudmi na družbenih omrežjih. Ta pričakovanja so zelo visoka, zato sem se tudi sama v procesu ločevanja spraševala: ali je res pomembno, kaj menijo drugi? Morda sem v ta intervju privolila tudi zato, ker to, kaj mislijo drugi, ni pomembno.

Tudi sama sem se v procesu ločevanja spraševala: ali je res pomembno, kaj menijo drugi? Morda sem v ta intervju privolila tudi zato, ker to, kaj mislijo drugi, ni pomembno.

Brala sem knjigo Mel Robbins, ki ima teorijo »let them« – pusti jih. Pusti jih, naj govorijo, pusti jih, naj živijo, naj mislijo o tebi dobro ali slabo. Ampak s tem se meni ni treba ukvarjati. Ženski možgani delujejo tako, da mi v tem trenutku med pogovorom z vami skozi misli šviga marsikaj: ali bova naredili dober intervju, vam je všeč čaj, kdaj bom peljala psa na sprehod, odgovoriti moram na elektronsko pošto ...

In to je dolgoročno izčrpavajoče, zato se mi zdi, da pogosto postanemo izčrpani zaradi negativnih misli. Razmišljamo o tem, kaj vse je narobe, kaj si bodo drugi mislili, kaj vse nam želijo slabega. Ampak ali bom zaradi tega drugače živela, bom zaradi tega drugačna Eva? Ne bom. Zato pustim drugim, da lahko sodijo, ampak kdo najbolj pozna moje življenje in vpliva nanj? Jaz sama.

O izgorelosti danes kar naprej govorimo, v resnici smo je že malce siti. Je pa zanimivo, kar ste zapisali, da do izgorelosti po navadi pride zaradi čustvenega konflikta.

Danes je res že skorajda moderno biti izgorel in vsi smo izgoreli tik pred dopustom. Mislim, da je ta beseda zlorabljena, da to ni modna muha, ampak je to res težko zdravstveno stanje. To ne nastane od preveč dela – če smo na delu zadovoljni, če dobimo konstruktivno povratno informacijo, ne bomo izgoreli. Izgorimo zaradi nekih problemov, ki so lahko navzven nevidni, za nas so pa zelo pomembni in pri nas vztrajajo in jih nosimo s sabo ter jih ne znamo rešiti.

To je lahko toksično delovno okolje, pa ne zmoremo dati odpovedi; to je lahko skrb za otroka s posebnimi potrebami, pa v tem ne vidimo smisla, ker otrok ne napreduje; lahko izgorimo zato, ker si tako srčno želimo partnerja, saj nam teče biološka ura, mi pa smo še brez otrok; pa tudi zaradi želje biti z nekom, pripadati nekomu – tudi zaradi tega lahko izgorimo.

Ko smo izčrpani ali utrujeni, po navadi okrevamo čez noč, ko se dobro naspimo, ali po enem tednu dopusta. Ko pa izgorimo, traja okrevanje (znanstveno dokazano) od šest do 24 mesecev. Ta proces okrevanja zahteva predvsem delo na sebi, in spreminjati sebe je zelo naporno: soočanje s svojimi travmami, predsodki, pričakovanji okolice ...

V nekaterih poklicih imaš zelo malo možnosti na trgu dela in je zelo težko zamenjati službo. Ali po izgorelosti sploh smeš ostati pri istem delodajalcu, istem nadrejenem?

Zelo dobro vprašanje. Prakse kažejo, da če je sprožilec za izgorelost v delovnem okolju, potem po navadi izgoreli ob vrnitvi v službo zaprosi za drugo delovno mesto – ali je to manj izpostavljena funkcija ali drugo področje; pogosto pa celo zamenja tako delodajalca kot poklicno področje. 

Ko se izgoreli vrne v službo po šestmesečni bolniški, preostali zaposleni pričakujejo, da se bo običajno vključil v vsakdanji delovni tempo. Ampak ta oseba, čeprav na videz ne deluje spremenjena – morda celo bolj spočito –, je popolnoma spremenjena navznoter. Ima popolnoma druge vrednote. Če so za to osebo prej bili pomembni uspeh, pohvala, dosežek, bodo danes prva vrednota zdravje, notranji mir ali skrb zase.

Je morda pri novih generacijah opaziti premik v razmišljanju, da se niso tako brezkompromisno pripravljene izčrpavati na delovnem mestu?

Znanstvenih raziskav o tem ne morem navesti, a generacija je skupina ljudi, ki je skupaj rasla na prehodu iz pubertete v odraslost (najpomembnejšem obdobju za oblikovanje človeka) in jo oblikujejo enaki socialni, politični ter ekonomski dejavniki. Generacije, ki danes prihajajo na trg dela, so rasle v drugih razmerah kot naša, ki smo stari okoli 50 let. In normalno je, da so drugačni, da so njihova pričakovanja drugačna. Če so naši starši delali predvsem za to, da so si kupili stanovanje ali hišo, mi morda za to, da smo si privoščili potovanje, mlada generacija dela predvsem za to, da preživlja kakovosten prosti čas. Vrednote, kaj je delo, denar, potrditev v družbi, so se pomešale med sabo.

Preberite tudi:

• Anamaria Lampič blestela ob svojem partnerju
• Ko sta se spoznala je bila natakarica in z njim ni želela na zmenek

Opažate pri mladih še kaj posebnega?

Da, pomanjkanje medosebnih veščin. Veščina je nekaj, kar pridobiš – najlažje v družinskem krogu, ko na primer mama po telefonu kliče zdravnika in tako otrok sliši, kako poteka naročanje pri zdravniku. Danes pa imajo mladi s tem vedno več težav, ker se je komunikacija z medosebne ravni (iz oči v oči) preselila na tipkanje in tipkovnico. Ampak delovno okolje je še vedno povezano z ljudmi (sestanki, pogajanja) in mislim, da bo dolgoročno postala cenjena vrlina uspešna verbalna komunikacija. Vsi smo ljudje in nobena umetna inteligenca mi ne more ponuditi objema ter občutka, ko nekomu razlagam, kako srečna sem, in oseba zraven mene občuti srečo zaradi moje sreče. To je največ, kar lahko človek dobi.

Mi pa se vedno bolj zapiramo – v svoje hiše, k svojemu računalniku, tam se počutimo varne. Danes se ne počutimo varni, če s sabo nimamo pametnega telefona, in v tej svoji majhnosti pozabljamo na skupnost. Postajamo egoistični, egocentrični, družba je res zelo individualistična. Ampak kadar nam je težko, koga potrebujemo? Prijatelja, družino, sodelavce, da nam rečejo: saj bo ... To je ta dodana vrednost biti človek – imeti drug drugega. In z zapiranjem se paraliziramo. Medosebne odnose je treba zalivati, jih gojiti. V teh obremenjenih časih pa ne samo da pozabljamo nase, temveč tudi na druge.

Kako se pobrati, ko se ti zasebno življenje sesuje, po takem pretresu, kot je ločitev? Enkrat ste omenili, da je v življenju dobro imeti sidra, pa četudi majhna, da si moramo omogočiti varne kraje...

Pomembno je, da vseskozi delamo na osebnostni prožnosti – da vemo, da so prijetne in manj prijetne spremembe stalnica, da skrbimo zase in da svoje baterije polnimo vsak dan in ne le 14 dni na letnem dopustu. Naše telo ima omejen rok trajanja. Polnjenje baterij so zame predvsem dobri medosebni odnosi, smisel življenja, radost bivanja, dodala bi še iskrenost, avtentičnost in ranljivost.

Torej je vsak dan pomembno poiskati svetel trenutek?

Da, ali je to jutranja kavica, sprehod s psom, zelo se razveselim, kadar pride hčerka na obisk, in sem hvaležna za pol ure klepeta z njo. Je odrasla, mlada oseba in prav je, da ptički odletijo iz gnezda, a ko pride, me to napolni in mi da energijo.