Mateja J. Potočnik

Izvrstni igralec SNG Drama Ljubljana in glavni negativec v nanizanki Skrito v raju, 59-letni Pirančan Valter Dragan, je zasebno mehka duša, oče treh sinov in ponosni dedek štirih vnukov. Pred dobrimi štirimi leti se je znašel na življenjski prelomnici in je želel delno prenoviti stanovanje.

Prijatelj Andrej Košak ga je spomnil na arhitektko Ano Gruden, ki se med drugim ukvarja s prenovo staromeščanskih stanovanj, za dušo pa ustvarja filme. Poklical jo je, hitro sta se dogovorila, in lepa temnolaska, ki je dobršen del svojega življenja preživela v Københavnu in Berlinu, je nanj naredila močan vtis. Po gentlemansko je šel v akcijo in nastala je prekrasna zgodba, ki potrjuje, da za ljubezen ni nikoli prepozno, samo osvoboditi se je treba strahu in verjeti vanjo.

Dobili smo se v njenem stanovanju v najožjem središču Ljubljane, ki ga je našla na portalu z malimi oglasi. Nihče ga ni maral, saj razporeditev prostorov ni bila praktična, Ana pa ga je spremenila v prekrasen in udoben dom, opremljen z veliko domišljije. »Midva sva kot ptička, ki veliko letava med Ljubljano, Krasom in Piranom, a to večino časa počneva skupaj in si sproti pleteva gnezdo,« je bila poetična Ana, Valter pa je pripomnil, da je njegov urnik trenutno čisto črn od predstav v Drami in študija novih, a vseeno najde čas za skupne trenutke s svojo drago, ki ji z veseljem skuha gurmansko kosilo ali večerjo. To je bila, poleg duhovitosti, razgledanosti, iskrenosti, lastnost, s katero je osvojil njeno srce. Oba pa je življenje dotlej že dodobra obrusilo.

Mateja J. Potočnik

»Namočen« v igralstvo

»Eden mojih prvih izzivov je bil vpis na AGRFT. Prihajam iz delavske družine, starša sta bila sprva v turizmu, nato pa sta počasi napredovala do drugih služb. Nikoli nismo hodili v gledališče, vendar me je že proti koncu osnovne šole sošolka Katja Pegan ves čas 'tunkala' v nastopanje na šolskih prireditvah. Zelo mi je bilo nerodno, vendar sem stisnil zobe in nekako opravil s tistimi nastopi, saj je bila mamljiva nagrada petica pri slovenščini. Sprva sem si želel na študij novinarstva na FDV, vendar me je Katja naskrivaj prijavila na sprejemni izpit na AGRFT. Sam nisem niti vedel, da obstaja šola za igralce. Zelo sem bil presenečen, ko sem domov dobil kuverto z navodili, kaj se moram naučiti za sprejemni izpit,« se je muzal Valter, ki je izpit – opravil.

Leta s Pandurjem

»V Ljubljano sem prišel leta 1985 na študij in jo takoj vzljubil, kljub temu da je bilo mesto dobesedno temno, saj so bile redukcije zaradi pomanjkanja elektrike, vendar pa smo se intenzivno družili novovalovci in postpunkerji. Hodili smo v klube, vsi študenti so imeli svoje žure. Oboževali smo alternativno glasbo in literaturo. V Unionski kavarni smo se srečevali ljudje z vseh vetrov, od študentov, umetnikov do klošarjev… in debatirali pozno v noč,« se je spominjal Valter, ki ima na študentska leta lepe spomine, hvaležen je za izkušnje s Tomažem Pandurjem, ki ga je povabil k sodelovanju v SNG Maribor. Tam je bil skoraj tri leta. Kmalu je začel dobivati ponudbe za filme, nanizanke, radio, zato ga je vleklo v Ljubljano. Pustil je službo in šel v prestolnico med svobodnjake.

Pri tridesetih trikrat oče.

Veliko se je spremenilo, ko je pri 28. prvič postal oče, leto in pol pozneje pa še v drugo in tretje, saj sta se mu rodila dvojčka. »Bilo je kar divje. Veliko je bilo neprespanih noči, vendar zdržiš, ker si mlad. Otroci pa hitro zrastejo. Ponosen sem na svoje sinove. Zdaj ima najstarejši 31 let, mlajša pa 30. Vsi trije so inženirji; eden računalništva, drugi energetike, tretji umetne inteligence. Hitro so se osamosvojili in zaživeli svoje življenje,« pripoveduje Valter, ki se je ločil pred dobrega četrt stoletja, vendar sta z nekdanjo ženo skupaj vzgajala sinove.

Presenečenje za vso družino je bilo, ko je pri komaj 47 že postal dedek. Eden od sinov je namreč s svojo mladostno simpatijo že pri osemnajstih postal očka. Potomci so ga še štirikrat osrečili z nazivom dedek, tako mu ni utegnilo biti dolgčas ne profesionalno ne zasebno.

Mateja J. Potočnik

»Nekako sem sprejemal, kar je prihajalo, tako vloge kot odnose. Vsaka stvar te zaznamuje, brusi in ti da nove dimenzije. Tudi če se ti v kakšnem trenutku zdi, da je nekaj težko, ko pogledaš s časovne distance, vidiš, da je bilo za nekaj dobro,« pove igralec, ki je rad delal umetniške izlete v različne projekte svojih prijateljev. Še posebej blizu sta si z režiserjem Andrejem Košakom. Pred devetimi leti je sodeloval pri njegovem filmu. Tam je bila kostumografka arhitektka Ana Gruden.

Godrnjavo sodelovanje

»Mimogrede sva izmenjala nekaj besed, nisem bil najbolj navdušen, ko se je bilo treba znajti, ker je bilo, kot vedno, premalo sredstev za film,« je pripovedoval. »Tudi mene ni najbolj navdušil, vendar sem delo opravila profesionalno. In ko sem pred petimi leti snemala svoj kratki film, sem se spomnila in Valterju ponudila vlogo. Tudi jaz nisem imela veliko denarja za film, a silno željo, da ga dokončam. Tudi drugo sodelovanje je bilo profesionalno, a malce godrnjavo,« je v smehu obujala spomine Ana, odlična arhitektka in magistra filmske umetnosti, ki je dve leti živela v Københavnu in kar dvanajst v Berlinu.

»Ljubezen do arhitekture sem podedovala po mami. Ni se mi zdela prav nič težka, saj imamo ljudje v sebi, da si delamo gnezdo. Je pa to tudi eden redkih poklicev, v katerem si lahko vzameš deset let pavze, ne govoriš jezika, pa še vedno lahko delaš. In prav to se mi je zgodilo. V Berlin sem šla študirat film, ukvarjala sem se s podobo islamske ženske v filmu. To so bila lepa in pisana leta. Vključevala sem se v tamkajšnje življenje; skozi študij v multikulturalnost, preko moža pa v nemško družbo.

Mateja J. Potočnik

V Berlinu sem rodila tudi hčerko Evo in se po naključju spet začela ukvarjati z arhitekturo. Sprva sem nameravala biti tudi učiteljica joge, saj sem za to naredila izpit, a sem raje odprla svoj biro. Veliko se je gradilo in prenavljalo, bila sem ob pravem času na pravem mestu in življenje zajemala z veliko žlico. Dostikrat sem bila na robu izčrpanosti, vsega je bilo preveč,« je bila iskrena Ana, ki se je pred osmimi leti ločena s hčerko Evo vrnila v Ljubljano.

Kot balerina je merila stanovanje

Našla je stanovanje, ga prenovila in dela ji tudi tu ni manjkalo. Potem pa je prišla korona, ko je čas za delno prenovo svojega doma imel tudi Valter. »Andrej Košak mi je rekel, pokliči Ano. Prišla je z asistentko. Mislil sem, da bo sestanek trajal dlje, onidve pa sta hitro merili in si zapisovali. Videti sta bili kot dve balerini. Nato sta spili kavo in odšli. Čez čas sem si rekel, Valter, ne bodi smotan, pokliči jo in povabi na kosilo. Povabil sem jo v Piran, pa mi je odvrnila, da bo premislila. Naslednji dan me je poklicala, me zavrnila in povabila k sebi na Kras.

Mateja J. Potočnik

Kupil sem vrtnico in tisti petek divjal, kot bi me nesel veter. Ko sem prišel, sem debelo pogledal, ker je povabila še dva para prijateljev in sem sprva mislil, da bom peto kolo. Imelo me je, da bi pobegnil. Vseeno sem ostal, in ker je bila Ana utrujena, sem ponudil, da skuham večerjo. Na koncu smo se imeli res luštno,« se spominja igralec.

Zdaj sem mogoče bolj zrel

Hitro sta ugotovila, da ju veže veliko podobnosti: oba imata očeta Dolenjca, mamo Kraševko, obožujeta morje in Kras. Oba sta bila nekajkrat razočarana v ljubezni, iskreno pa priznata, da sta tudi sama koga razočarala. »Zdaj sem mogoče malo bolj zrel. Ob Ani sem ugotavljal, kako čudovita ženska je. Krasen arhitektka, krasna mama, partnerica. Nanjo se res lahko zanesem, zanima jo film, umetnost nasploh. Najprej si nisem niti predstavljal, kako je to krhko in nežno bitje kos ekipam mojstrov, ki udejanjajo njene želje pri prenovah stanovanj. Bil sem presenečen, ko sem videl, kako jim nežno in mirno pove svoje želje ter jo jemljejo resno. Ima nastop, fino in umirjeno z nežnim glasom doseže vse. Razložila mi je, da ji je bil vedno izziv 'kuriti' svoj ego. Skozi to nima težav z egi drugih ljudi. Čedalje več časa sva začela preživljati skupaj. Seveda pa ni vedno vse rožnato. Imava različne poglede, pa pride tudi do kratkih stikov. Kar nekajkrat sva se spraševala, ali bova zmogla uskladiti različne poglede. Pa sva nekako jih,« prizna Valter, ki bo oktobra praznoval 60 let. Vendar za kakšno večjo zabavo ne bo časa, saj ima ravno nekaj dni zatem premiero. In kako gleda na preteklih šest desetletij?

»Ne zdijo se mi nič posebnega. Boli me križ, imam malo manj energije. Nisem nič pametnejši. Pravzaprav imam občutek, da sem vsako leto manj. V glavi se počutim, kot da jih imam sedemnajst, vse vem in mi je jasno, v resnici pa mi je vedno manj. To že dolgo priznavam. Zato pa ljubezen doživljam globlje, pač na podlagi vseh življenjskih izkušenj. Ljubezen je z leti zelo drugačna. Zdi se mi, da tako močnih čustev nisem nikoli doživljal. Ana je moja boginja, čisto me je prevzela. Želel bi ji dati vse. Znam pa biti tudi težek in priznam, da bi si kdaj zaslužil kakšno brco v ta zadnjo,« prizna Valter, Ana pa ga hitro dopolni, da je v zvezi vedno iskala varnost. Hvaležna je, da sta z igralcem dobra kombinacija, in se je naučila jasneje izražati svoje želje ter potrebe.

Mateja J. Potočnik

Ločiš se, ko nehaš verjeti v zvezo in družino

»V kakšni zvezi nisem znala jasno in dobro vedeti, kaj je zame pomembno. To pride z leti in izkušnjami. Prava umetnost je najprej začutiti, potem pa še izraziti, da bi na koncu dobil. Sčasoma pride tudi zrelost v smislu stabilnosti in miru in se ne čutiš več tako prestrašenega, da bi te kaj prizadelo. Ko si sproščen, vse okoli tebe lažje steče. V tem smislu imava z Valterjem dobro komunikacijo, ujameva se v frekvencah žalosti in veselja. Tam okoli petdesetega nas je veliko ločenih, malo ljudi, ki jih poznam, je ostalo skupaj, brez brodoloma. Bolje deluje odnos starš-otrok, saj tu ne izgubimo vere v odnos, ostane skozi vse krize. Pri zakonih in partnerstvih pa ta vera izgine in vsak gre svojo pot. Sama sem šla skozi različne preizkušnje, vendar nisem nikoli izgubila vere v ljubezen.

Življenje brez ljubezni nima smisla. Tudi Valter misli tako in zato skupaj gradiva najin odnos. Vedno gre za stvar kombinatorike. Zdaj se z Valterjem laže prepustim ljubezni kot prej v fazah močnejšega iskanja. Bolj mi je jasno, kaj si želim od življenja. V odnosu je velik faktor čas. S časom se laže naučiš dihati skupaj, bolj veš, kako drugi doživlja stvari. Pomembno pa se je tudi zavedati, da če je nekdo tečen, tega ne vzameš kot znak, da te nima rad, temveč da ima samo slab dan. Tako se najin odnos razvija počasi, počasi ga je sprejela moja hči, pa tudi meni se zdijo  njegovi sinovi krasni. Ko greva po avtocesti proti jugu, se oba počutiva, da greva v pravo, pa tudi skupno smer,« sta povedala za konec.