Pexles, Jana

Fak, sem zagodrnjala neko jutro prejšnji teden, ko sem sestopila s tehtnice. Očitno me zadnja viroza, povezana z obilnim iztrebljanjem, ni prikrajšala niti za kilogram. Kmalu po tistem se je oglasil telefon s hlipajočo sorodnico na oni strani. Na pomoč! Takoj mi je bilo jasno, da se bom znova ukvarjala s prehranskimi zagatami bližnjih sorodnikov.

Ko sem bila še majhna, sem običajno preživela po dva meseca počitnic pri teti, šele v odraslosti se mi je posvetilo, zakaj me je tako strastno vabila. Imela je namreč krmežljavega, suhega sina, ki ni in ni hotel jesti. Jaz pa sem, žal, zmeraj jedla z veliko slastjo, kar je očitno nalezljivo. V družbi z  menoj se je smrkavec temeljito poredil in tako nekako preživel do naslednjega poletja, ko sem mu s svojim apetitom znova rešila življenje. Očitno se me prehransko misijonarstvo drži vse do danes …

Tisto popoldne mi je mlada sorodnica pripeljala svojega petletnika s svetlo zeleno kožo in kostmi, ki so neorganizirano štrlele na vse strani. Noče jesti, se je cmerila. Kuha mu najbolj zdrave jedi na svetu, živila išče po najbolj priznanih eko kmetijah, rezultat pa tale mali podhranjeni marsovec. Kaj mu kuha? Pod nos mi je pomolila drobno knjižico z jedilniki in recepti. Lastnoročno jih je prepisala iz priročnikov in strokovnih študij številnih inštitutov vse tja do Amerike. To je hrana za ljudi, ki bodo dočakali dvesto let in nedvomno prejeli v povprečju vsaj po eno Nobelovo nagrado, me je prepričevala. Če bomo tako dolgo živeli, bo vsak prišel enkrat na vrsto za nagrado, je pripomnila babica, cenjeni soprog pa, da lahko fantiček ostane pri nas čez desetdnevne prvomajske praznike le po pogojem, da bo v nedeljo pražen krompir. Obljubila sem. Nečakinja pa, da v tisti knjižici ni nič o praženem krompirju. Saj to je, če prav pomislim, pravzaprav veganska jed, a ne? Torej, bodočega nobelovca bom sprejela za mizo, če se ne bo vmešavala v moje prehranske metode, okej? Pristala je, kaj je pa hotela, saj ji je pediater grozil, da jo bo prijavil, ker da zanemarja svojega otroka. Je pa milo prosila, naj vendar prelistam tisto knjižico.

Res sem jo prebrala in postajalo mi je jasno, od kod je mali sorodnik tako zelen. Zajtrk: dve rezinici črne redkve, potreseni s pol žlice naribane rdeče redkvice. Kosilo: zvitki iz špinačnih listov, nadev: špinačni listi. Olje: tri kapljice.  Večerja precej podobna. No, malo pretiravam, ampak kaj dosti drugega tam ni pisalo. Sadje le tu in tam, za posladek, ker sicer kozmične sile ne bi mogle krožiti.  

Že po kosmičih z borovnicami je začela fantova koža izgubljati zeleni odtenek, po goveji juhi z rezanci pa je bil že skoraj rožnat. Jedel je kot uš in se ni na začudenje vseh prav nič zmrdoval. Čeprav je tu in tam pogoltnik košček ribe, ni bilo opaziti upada njegovih intelektualnih sposobnosti. V nedeljo opoldne je bilo že nekoliko nevarno, saj je začel mali Nobelovec ogrožati možev kup praženega krompirja. Zvečer je prišla sorodnica ponj, bila je zadovoljna z rezultati in prisegla je, da bo dajala otroku v prihodnje jesti večino tistega, kar jesta z možem. Pa čeprav verjetno ne bosta živela dvesto let. Jaz pa zdaj na skrivaj ribam redkvice in dušim špinačne zvitke s špinačo, da bi do kopalne sezone sklatila nekaj kil. Rezultati? Koža je že nekoliko zelena …

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 19, 13. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.