Mateja J. Potočnik

 Letos je Jožetovo leto okroglih obletnic: star je natanko pol stoletja, za rojstni dan je pripravil pravcati žur s skoraj vsemi, ki jih je na tej poti srečal in mu nekaj pomenijo. S Čuki pojejo 30 let, z Andrejo pa bosta letos praznovala 20 let zakona. Jože je eden prijaznejših ljudi, kar jih poznam, vedno dobre volje, vedno nasmejan. Prizna mi, da je včasih ljudi, za katere je mislil, da so ga morda narobe razumeli in mu kaj zamerili, klical po telefonu in jim razlagal, da ni tako mislil. Danes tega ne počne več. Z leti je prišlo tudi nekaj modrosti.

Obletnice ali prelomnice? Jože pravi, da mu obletnice pravzaprav ne pomenijo nič, nekaj mu pomenijo samo prelomnice, ko je kaj novega ustvaril. »Žal mi je edino, da se nisem mogel sproti razveseljevati tistega, kar smo ustvarili, ker je bilo vsega preveč, preprosto ni bilo časa za to. Za 'petdesetko', ki mi prav tako nič ne pomeni, zame je to le številka, pa so me že nekaj let opozarjali prijatelji in znanci, da moram nekaj narediti. In sem rekel, prav, enkrat pa moram narediti zabavo ali zahvalni dan, ne bomo lovili purana, ampak bom dal ljudem, s katerimi sem bil doslej obkrožen, še enkrat vedeti, da jih imam rad. Da se jim zahvaljujem za delček prehojene poti. Tudi zato, ker je takšna priložnost in ker imam končno malo več časa, kot sem ga imel zadnjih 30 let – ker trenutno ne delam tedenske TV-oddaje. Delal sem jo dvajset let.«

Obuditelj narodno-zabavne glasbe. Jože je začel s Čuki pred natančno tridesetimi leti, ko je prišel iz vojske. Obujava spomine na čas pred kakšnimi dvajsetimi leti, ko me je negotovo spraševal, kaj si mislim o tem, da Čuki igrajo tudi narodno-zabavno glasbo, da se nekateri zaradi tega iz njih norčujejo, da jih ne jemljejo resno. Takrat sem mu rekla, naj se ne ozira na druge, naj igrajo, kar pač čutijo. In tako je bilo. Kljub mnogim napadom in kljub temu da jih, recimo, na Valu 202 zaradi tega niso več vrteli – »Nekdo nam je rekel, da zato, ker smo si umazali roke s frajtonarico.« – so bili Čuki še bolj zaželeni kot prej. »Narodna in ljudska glasba je bila takrat zelo omalovaževana. A sem si rekel, da se Slovenec ne more sramovati glasbe, iz katere izhaja. Ljudje so sicer skrivaj hlastali po takšni glasbi, a si recimo niso upali nesti harmonike na maturantski ples, to je bila glasbe za 'ta stare'. Potem pa projekt Narodni Čuki, pa oddaja Na zdravje – in nenadoma se je pojavilo cel kup novih, mladih izvajalcev, ki s ponosom nosijo v svet to glasbo. Na ta del svojega ustvarjanja sem kar ponosen, ponosen, da smo zdržali. Danes si ne predstavljam, kaj bi ostalo globalni slovenski glasbi brez tega dela.« Jože je obudil zanimanje za narodno-zabavno glasbo tudi na slovenskih televizijah, z oddajama Raketa pod kozolcem in Na zdravje je dokazal, da sodi v najbolj gledane  termine. V oddaji Na zdravje, ki je trajala skoraj sedem let, je nekaj časa posvetil tudi slovenskim šegam in navadam, »Boštjan in Jasna pa sta bila zame in sta še vedno najboljši voditeljski par sodobne slovenske televizije«.

Vestni pisec dnevnikov. Odkar je prišel iz vojske, Jože piše dnevnik. Vanj zapisuje vse koncerte, oddaje, potovanja, pa tudi občutke, ki se mu ob tem porajajo. Čisto vsak dan. Čeprav je njegov moto, da je »življenje treba živeti sproti,« rad obuja spomine. »Imamo zgledno narejen družinski arhiv. Jaz fotografiram, Andreja pa ureja albume s fotografijami. Najbolj luštno se imamo, kadar se usedemo na kavč in obujamo spomine. To je cel žur,« se smeje Jože. »Ko bom morda nekoč v domu za ostarele, bom, upam, v udobni postelji in dobri družbi listal te dnevnike in se smehljal. In podoživljal stvari, ki so mi bile dane. Vsem ni dano, da jim ob pravem času pridejo naproti pravi ljudje. V partnerstvu, v poslu, v glasbi.«

O prijaznosti. Z Jožetom se ni preprosto spreti. »To mi res 'ni fora' v življenju. Obstajata dve vrsti ljudi, mi je nekoč pojasnil prijatelj in sodelavec Igor Ribič: ljudje, ki gredo težko spat, če so se tisti dan sprli ali koga užalili, in pa ljudje, ki gredo težko spat, če tega niso naredili. In res je tako. Zase lahko rečem, da če imam samo občutek, da nekdo od 3000 ljudi, ki jih imam v imeniku, slabo razmišlja o meni ali ima slabo izkušnjo z mano, težko živim. Včasih sem takšne ljudi kar klical in jih spraševal, ali je bilo kaj narobe. Nalašč res nikomur nisem nikoli naredil kaj slabega.«

Brez televizije gre, brez glasbe pa ne. To je ugotovil Jože v zadnjega pol leta, ko ne ustvarja televizijske oddaje. Tudi za glasbo je mislil, da bo samo »za zraven«, a se je uštel. »Brez televizije bi z lahkoto shajal. Nimam fizične potrebe po tem, da bi delal oddaje. Mislil sem, da jo bom pogrešal bolj kot glasbo. A vidim, da ne morem brez glasbe. Z glavo sem v njej ves čas. Uživam v tem. Imeli smo čez 3500 nastopov, a se še nisem naveličal. Glasba mi je prinesla toliko dobrega. Sem glasbeni uživač. Čuki na žurih že od nekdaj  z veseljem igramo tudi pesmi drugih slovenskih glasbenikov, če so nam všeč. Drugi se čudijo, ali nam je tega treba, saj imamo ja dovolj svojih hitov – mi pa z užitkom igramo Plestenjaka, Big foot mamo, Slake ... Doslej sem pisal pesmi le za Čuke, po petdesetem pa bom najbrž naredil preskok in na željo mnogih kakšno pesem napisal še za kakšnega drugega izvajalca. Za 40. rojstni dan sem si kupil bel klavir, za 50. pa si bom postavil manjši studio, da bom še bolj užival v ustvarjanju.«

Kako so ga pražili. Jože je bil eden redkih znanih Slovencev, ki so ga povabili v oddajo Na žaru. Vprašam ga, kako se je počutil ob tem. »Lado Bizovičar me je kakšno leto prepričeval, da je to res velika čast. Težko sem se odločil, a na koncu sem se le pustil prepričati. Skrbelo me je, kako bodo ljubitelji Čukov razumeli, sprejeli te šale. Jaz imam tovrsten humor rad. Skrbelo me je tudi, saj se imam za slabega govorca, brez kitare in pred celim Cankarjevim domom, ob imenitnih komikih. A ko sem stopil v Cankarjev dom, skozi tista goreča vrata, se mi je nekaj odvalilo od srca, čutil sem nekakšno dobronamernost. Tudi gledalci so bili odprti. Govorov drugih nisem hotel poznati vnaprej. Vsa ekipa je res profesionalna. Preživel sem.«

Celoten članek o Jožetu Potrebuješu si lahko preberete v 4. letošnji številki revije Zarja.