Revija Zarja

Vrnitev strokovnjakov. Končno! Ravno v času, ko so se – tako kot se v resnici vsako leto – v Sloveniji spet pojavile otroške nalezljive bolezni, sva se z možem, rutinsko, odpravila cepit proti sezonski gripi. Nisva več najmlajša, zakaj bi tvegala, če ni treba. In sva doživela šok. Razlog: zmanjkalo je cepiva. Si morete misliti? Cepiva za cepljenje proti sezonski gripi, glede katerega sami zdravniki opozorijo, da lahko le upajo, da je njegova sestava vsaj približno ustrezna prihajajoči gripi. No, vse še ni izgubljeno. Naročili smo novo pošiljko cepiva, pridite čez tri dni, je rekla sestra.

Ste tudi vi opazili, da so se v teh dneh  tudi najbolj zagrizeni proticepilci potuhnili? Vsi, ki smo v zadnjih letih podvomili o njihovi »znanosti«, smo bili razglašeni vsaj za bedake, če ne celo za plačance farmacevtske industrije. Saj se spomnite,  cepljenje po njihovem povzroča številne pohabe zdravih otrok. Predvsem avtizem. Pa čeprav za to ni niti dokazov niti logike. Si predstavljate, koliko avtistov bi bilo v generaciji današnjih 40-, 45 -letnikov, ki so bili precepljeni v precej višjem deležu, kot so današnji otroci?

Celo mediji so čez noč obrnili ploščo. Praviloma so udarne termine in prve strani zasedli strokovnjaki. Končno!

Ne le posel, tudi moda. Doslej je uradna medicina le gledala. Zdravniki, ki so poklicani za promocijo preventivne medicine, očitno niso verjeli, da bodo mediji, tudi resni, na naslovnicah objavljali tudi najbolj nepreverjene trditve ljudi, ki jih v gonji proti cepivom vodijo predvsem lastni komercialni interesi. Niso dojeli, da je demonizacija uradne medicine voda na mlin alternativcem, zdravilcem, bioenergetikom, mazačem … In niti v sanjah si verjetno niso mislili, da lahko ljudje tako množično nasedejo. Pa so. Kajti proticepilci so iz nasprotovanja cepljenju naredili ne le posel, ampak tudi modo. V času vseh nepreverljivih digitalnih informacij to očitno ni bilo težko.

A nihalo je vendarle zanihalo. Dr. Marko Pokorn z Infekcijske klinike UKC Ljubljana, študenti medicine in še kdo so se končno prebudili ter zganili. Bolje pozno kot nikoli. Za zdaj deluje. Bolj kot takrat, ko je o sankcioniranju staršev govorila ministrica. Je pa res, da če ne bo šlo drugače, se utegnejo predlogi vrniti. Pač po vzoru belega sveta. Saj veste, če ni cepljen, ne more v vrtec, če ni cepljen, ne more v šolo … in podobno. Sploh če se bodo, Bog ne daj, napovedi o vračanju domala pozabljenih nalezljivih bolezni uresničile. Druge preprosto ne bo.

Škoda je storjena. A ni dvoma, da si bo proticepilska koalicija opomogla, in mediji bodo z veseljem sodelovali. Skušnjava je očitno prevelika. Še pred dnevi se je osrednji dnevnik reklamiral nekako takole: »Noseča medicinska sestra se je kljub cepljenju okužila z ošpicami in splavila!« Samo tisti, ki smo članek prebrali, smo izvedeli, zakaj se je sestra s pediatrične klinike odločila deliti svojo žalostno zgodbo z javnostjo. Zato, da bi povedala, kako pomembno se je cepiti, saj s tem ne zaščitiš le sebe, ampak tudi vse, ki so ogroženi, ker se zaradi zdravstvenega stanja ne morejo cepiti. In nosečnice so med njimi. A kot rečeno, urednik se je odločil za senzacionalizem. Kak izvod več so gotovo prodali. Le zakaj ljudje ne ločijo več med resnimi in tabloidnimi mediji?

A škoda je storjena. Nismo vsi zdravniki, skeptiki so tudi med povsem dobromislečimi ljudmi. O. K, proti resnim boleznim že, pravijo, ampak ošpice, to je pa res nepotrebno!? Seveda, generacije današnjih staršev so precepljene, bolezni ne poznajo. A sama se, bilo je to seveda v »starih« časih, med vsemi otroškimi boleznimi najbolj spomnim prav ošpic in noric. Slednjih zato, ker sem jih dobila pri 18 in so bile temu primerno trdovratne, ošpic pa zato, ker kar nekaj dni zaradi visoke vročine in blodenj domala nisem vedela zase. Stara sem bila 12 let. Še danes se spomnim strašljivih pošasti, ki so se plazile okoli moje postelje. Vse se je dobro končalo, a podobne skušnje svojim vnukom ne privoščim.

Sistem in državna malha brez dna. Cepljenje je v časih, ko so begunski tokovi stalnica, pomembnejše kot morda pred 20 leti. In sposobnost sistema, da na to novo okoliščino odreagira, je nujna. Kako je pa pri nas? Navzven vse skupaj deluje kot razsulo. Na srečo je za vrati bolje. A kako dolgo še? Ta mandat je za urejanje razmer izgubljen. Pa toliko obljub smo slišali. In ničesar dobili! No, razen višjih zdravniških plač, seveda! A nekako še razumem, da so se v kotlu interesov sfižile reforme sistema, zavarovanja, normativov, to, da so v UKC Ljubljana v samo treh letih skorajda po tekočem traku kadrirali najbolj neverjetne kadre, ki z zdravstvom niso imeli čisto nič, je pa za moje pojme nerazumljivo, nedopustno in obsojanja vredno. Saj ste si ogledali primopredajo v UKC Ljubljana. Vsak je s svojega listka jecljaje prebral svojih pet stavkov …  Kje jih najdejo? Zakaj nekdo, ki je dovolj star, da prepozna svoj domet, pristane na tako delovno mesto? Jim vnaprej povedo, da jih bodo pravočasno odstavili, tako da bodo lahko tožili za plače in odškodnine? Tako kot Gašpar Gašpar  Mišič. Zahteva 600 tisoč, vsaj kakšnih 200 jih bo že dobil. Učna ura za politično nastavljene vodstvene kadre. Tudi za zdaj že odpisanega naslednika Dragomirja Matića. Morda tudi za Lidijo Glavina, kadre iz UKC in še od kod. Saj vsem uspe. Super je, če ti neki kadrovski boben nameni položaj, ki mu realno nisi dorasel, a vseeno potem iztržiš 100 ali pa 200 tisoč evrov. Navadni smrtniki, nič slabši od imenovanih, za tak denar delajo 10,15 let. Ta državna malha očitno nima dna.

Razgradnja zdravstvenega sistema. Ja, res, le zakaj že leta na vrhu UKC ni nikogar, ki bi bil vsaj načeloma dorasel temu delu? Samo v času Cerarjeve vlade jih je bilo pet! Morda pa to vendarle ni naključje? Osnovna plača generalnega direktorja UKC Ljubljana je bila doslej  okoli  5000 evrov bruto! Poznate kakšnega odgovornega in sposobnega človeka, ki bi bil pripravljen pri zdravi pameti  in polni zavesti za tak denar sesti na ta razbeljeni stol? In tako je v času, ko vlada z lahkoto dviguje plače tem, pa onim in še tretjim? Jaz ga ne!

Morda pa imajo kar prav tisti, ki opozarjajo, da gre za več, kot se zdi. Da je v ozadju res razgradnja javnega zdravstvenega sistema. Da so zasebni interesi že prevzeli vajeti v svoje roke. In lažje bo, če bo vse skupaj šlo iz slabega še na slabše.

Če je to res, potem gre zdravstveni politiki zelo dobro.