Revija Zarja

Tanja je ena od redkih TV-novinark, ki smo jih zelo pogrešali: velika gospa je, lahko bi rekli dama, in kdo smo, da bi smeli vreči vanjo kamen? Vsem se kdaj zgodi nesreča, in kanček velikodušnosti je eno od naših najdragocenejših čustev. Gorje tistemu, ki je brez njega.

Srečnega novega leta vam žal ne upam voščiti, kajti nič ne vem, ali bo, se pravi je bil, morda v nedeljo grozovit potres ali v ponedeljek vesoljna poplava. Pri moji hiši, se pravi v tej rubriki, mora biti vselej za prvim ovinkom previdnost. Pač pa lahko rečem nekaj malega o občutkih, ki me pri tem prevevajo.

Leto 2018? Kar zadeva moja občutja, ki niso vselej za v koš za smeti, bo leto 2018 v prvi vrsti leto parlamentarnih volitev. Bolela nas bodo ušesa in bolela nas bo glava. Prvega pol leta bo mega trušč ob novačenju za glasove v skrinjicah, drugo polovico leta pa bomo porabili za razburjenje, jezo in obtoževanje. Glavna aduta za novačenje simpatizerjev bosta dva. Po eni strani jamice v licih in med iz ust, na drugi strani pa vesoljni cinizem in zmerjanje sovražnikov. Da s tem mislim nasprotnike? Nak, govor je o pravih sovražnikih, koli in gavge se morajo žal zaenkrat še skriti, a bo mogoče nekoč v tem pogledu le bolje. Če kaj dobro znamo, znamo vsaj kvalitetno sežigati čarovnice, zgodovina ve o tem zelo veliko in tudi bližnja preteklost v tem smislu ni od muh.

Sposobnosti? Kvalificiranost? Znanje in veščine? Kaj nam, baba, trosiš bedarije. Mi hočemo, da bo nov in da bo naš. Izjema je lahko le Pahor, ki je tako poln medu, da stoji v njem žlica strumno kot vojak na častni straži, in je v tem pogledu naša izbira za kralje svetovnega medu le žebljica na glavico.

Ko smo že pri Pahorju: sploh se ne misli ustaviti! Sploh si ne misli vsaj odpočiti! Namesto da bi šel po garaškem predvolilnem trušču v toplice, možak pač žal ni več rosno mlad, čeprav, klobuk z glave, izvrstno ohranjen, je poprijel s še več domišljije kot kdajkoli prej. Spomnite se le dneva državnosti, ko so morali, mon dieu, zapreti Prešernovo, da se je lahko v miru božjem odvrtel cirkus, ki ga je po novem načrtoval.

In ko smo že pri politiki in vodenju države, brž k enemu najizvrstnejših dokumentarcev zadnjega časa, k Mariji Tereziji. Kdo je ženska, ki je bila dolgo tudi naša vladarica in nas je naučila saditi hruške pred hišami, da o krompirju ne govorimo, ve vsak dojenček. Bila je, z eno besedo, genialna vladarica, ena najgenialnejših v zgodovini Evrope. Na prvi pogled bi človek pomislil, enkrat je pač tudi babi ratalo, pa sploh ni tako. Na tem mestu je bil že govor o tem, zato zelo na kratko: zgodovina Evrope je precej polna genialnih, mogočnih vladaric, od Katarine Aragonske, kraljice Viktorije do Katarine Velike in tako naprej in tako naprej. Če temeljito preanaliziramo, ugotovimo, da so bile evropske kraljice uspešnejše od dedcev na prestolih. In Mici (da, tako so jo klicali, Mici, na rit sem padla, ko sem to izvedela z ekrana) je bila od vseh teh genialnih bab najgenialnejša. Narodila je šestnajst otrok in jih, posebej hčere, podtaknila za soproge prestolonaslednikov v množico evropskih dvorov, da so močno zadišali po Avstro-Ogrski, (temu se uradno pravi: imela je strateški interes za to), hkrati pa je vodila in izboljševala svojo monarhijo. O, srečni časi  Micine vladavine tudi za Slovence! Nagnala nas je v šole, saj je uzakonila obvezno šolanje, uredila je davke in naučila nas je kuhanja krompirja, slava ji. Tudi doma je imela zgleden red. Na soproga je bila nora vse življenje, in čeprav se ji je menda nekaj malega kurbal, jo je zgledno spoštoval in ji bil vdan, da je bila milina. Vse to so deloma sveža spoznanja, odkrili so namreč Mickina pisma svoji edini prijateljici in zaupnici, nekdanji prvi dami njenega dvora Sophii Elsenberg, v katerih je bila vladarica presenetljivo odkrita in zaupna. Da, na Dunaju je bilo tako, da je Mici vladala in se ukvarjala s politiko, njen soprog pa je sklepal posle.

Nekaj malega je torej upanja, da naš naslednji predsednik vlade svoji Micki, če bo seveda imela kaj talenta, prepusti politiko in se sam specializira za gospodarstvo.

Za konec je treba vsaj po prstih na prvi, ampak res samo na prvi pogled velikega gentlemana Tomaža Gantarja, nekdanjega ministra za zdravstvo. Že nekaj časa je mogoče opazovati, da je svojim naslednikom precej gorak, najbolj od vseh pa zadnji, nesrečni Milojki, zdelani skoraj do infarkta. Na večer, preden je končno pritovorila v javnost težko pričakovani predlog (morda je šlo tudi za osnutek) reforme zdravstva, to slavno mission impossible, jo je pred kamerami ozmerjal tako nesramno, da je bilo skrajno neprijetno tudi meni, nič krivi. Dragi Gantar, kje so ostale osnovne manire? Takšno obnašanje je sramota za ves poslanski zbor in navadno pobalinstvo. Da je mera še bolj polna, jo je sam že po dveh letih lastnega zdravstvenega ministrovanja podurhal s svojega ministrskega stolčka, ne da bi nam kadarkoli dokončno odkril, zakaj ni zdržal tam vsaj malce dlje, zdaj pa sočno pljuje po naslednikih. Moral bi biti tiho kot miška; mu tega njegov šef pri upokojencih res ne zna dovolj odločno razložiti? Raje ne premišljam, kaj bo, če Milojko srce lepega dne res dokončno izda, in to se v teh okoliščinah kaj lahko zgodi. Kazalec si bom dodobra znucala od upiranja v ne tako majhno množico pljuvalcev po njej in pri ex ministru Gantarju se bo še posebej obrabil. Lepo prosim nacionalko, da vse te slavne posnetke skrbno spravi, hudičevo jih bomo še potrebovali.