Aljoša Rebolj

Nekatere javne osebnosti se rade pritožujejo, da jih novinarji sprašujemo traparije. Druge se raje potrudijo, da na vsako vprašanje najdejo zanimiv odgovor, tudi če zato speljejo pogovor v kakšno temo, ki jim je bliže. Saša Lošić Loša, vodja skupine Plavi orkestar, pa ni izvrsten sogovornik samo zato, ker si želi dati dobre odgovore. Čeprav sva v četrt stoletja, kolikor se poznava, govorila že velikokrat, mi je spet postregel s stvarmi, ki so me presenetile. Upam, da bodo tudi vas. Kajti v vseh prejšnjih intervjujih še nisem doživela, da bi ga tako skrbelo, da bo pogovor zanimiv, kot prav zdaj, za revijo Zarja. In če že razkrivam skrivnosti, ki običajno ostanejo med menoj in intervjuvancem, vam zaupam še to, da je v pričujočem zapisu celo kaj takega, kar doslej ni želel deliti z javnostjo.

Čeprav nastopate na največjih koncertnih prizoriščih, ste tudi veliko sami, kajne?
Da, skozi leta sem postal sam svoj dobri prijatelj. In mi ni nikoli dolgčas. V prazni sobi, na pustem travniku, kjerkoli bi našel prostor za domišljijo. Kljub temu lahko rečem, da sem vesele narave, da sem rad med ljudmi in da sem relativno družaben človek. Mogoče zaradi mesta, iz katerega prihajam. V Sarajevu se kava pije petkrat na dan – tudi nedelja ni izjema. In se nikoli ni treba z nikomer dogovarjati. Preprosto greš na kavo in v vsakem lokalu boš naletel na družbo. Ko sem prišel v Ljubljano, se mi je sprva zdelo simpatično, ampak nenavadno, ko sem spoznal, da ni najbolj vljudno nekoga poklicati med vikendom. Še prijatelji ti dajo s tonom glasu vedeti, da so raje sami. Takrat so bili zame najtežji prazniki in nedelje. Tako sem stal ob oknu in gledal na Ljubljanski grad ali po Resljevi, svoji slonji stezi, prišel dol na Petkovškovo nabrežje, v kavarno, ki je sedaj ni več, nasproti mene je običajno sedela žalostna gospa, za šankom nekaj pijancev … Tako sem preživel veliko ljubljanskih dni.

To pa je ekstrem – od osamljenosti do zvezde, ki jo obožujejo množice.
Res bi lahko rekel, da živim v ekstremih. Iz burnega sveta javnih dogodkov znam pogosto narediti izlete v osamo in preprosto samo stanovati. Včasih razmišljam, da bi dinamiko javnega življenja zelo rad zamenjal z mirnim, neintenzivnim življenjem ob pokošenem travniku in vrtnih palčkih. Vedno sem sanjal, da bi bila moja glasba edini način, na katerega bi komuniciral z javnostjo. Torej brez intervjujev in nastopov. Nočem, da to izpade kot kvaziestradno filozofiranje, ampak že dolgo imam problem s pojavljanjem, z razkazovanjem, objavljanjem svojih del. Potreba, da objavljaš, nastopaš, puščaš vtis, je že napol umazana. Pred kratkim sem govoril z Magnificom in rekel mi je, da sva kljub vsemu napol nora, ker se ukvarjava s tem poslom. Po drugi strani pa je moja radovednost velika kot ocean. Zato je moj javni status zelo zapleten – v enem trenutku sodelujem kot skladatelj v operi z Vitom Tauferjem, kjer pojejo v stari grščini, drugič ustvarjam glasbo za serijo Vratiče se rode ali film Petelinji zajtrk, potem me lahko vidite, kako delam smešne gibe po odru in pojem: Suada, Suada, da li si ikad mene voljela, hej …  Kot otrok sem bil zelo sramežljiv, zato sploh ne razumem, kako mi je vse to uspelo.

Ste torej ponosni na svoj uspeh?

Včasih imam občutek, da so se vsi drugi bolje znašli od mene, da imajo boljše izjave, lepše videospote, sistematizirano delo, arhive – na splošno bolje organizirane kariere kot jaz. Verjetno zato, ker se nikoli nisem »fural«, da bi bil estradni tajkun. Bilo bi preveč banalno. Denar je bil zame vedno posledica in ne vzrok za ustvarjalne dražljaje.

Se vam zdi pomembno, da je umetnik tudi dober človek?
Večkrat so veliki umetniki z genialnimi deli sodelovali s strašnimi režimi, in to se, na žalost, dogaja še zdaj. Zdi se mi pomembneje, da si dober človek z manj srečno umetniško kariero kot vrhunski umetnik z vprašljivimi značilnostmi. Umetnik bi moral biti širok, brez kompleksov in ljubosumja. Grozno je spoznanje, da kdo komu za hrbtom škoduje, naj bo to zasebno ali pri delu. Morda sem naivni romantik, vendar je to pač moja etika. Gotovo imam tudi jaz napake, vendar se vsak dan trudim, da bi ravnal najbolj prav. Pomembno se mi zdi tudi, da znaš človeku povedati, da ga imaš rad, saj mu lahko že s tem v trenutku veliko pomagaš.

Ali ste znali vedno povedati drugim, da jih imate radi?
Včasih so bili bolj konservativni časi, še posebej v Sarajevu, zato nam je bilo zelo nerodno nekomu naravnost povedati, da ga imaš rad. Osvajali smo, dvorili s pesmimi. Nekateri so peli o ljubezni na splošno, jaz pa sem osebam v pesmih dal tudi ime, jih personaliziral – Buca, Kaja, Suada …

Kje pa je Špela? Vaša življenjska partnerka še ni dobila svoje pesmi!
Nekako nelagodno se mi je odpirati pred ljudmi, ki jih ne poznam. Vedno, ko vidim javne osebe, ki se v medijih preveč odpirajo, se mi zdi to malo neprijetno. Čeprav danes ljudje radi razkošno delijo zasebnost, bom spoštoval željo meni dragih ljudi, ki se ne marajo javno izpostavljati. Lahko samo rečem, da, posvetil sem ji pesem, v kateri je nisem poimenoval. Dovolj je, da ona ve.

In kakšno je vaše mnenje o idealu romantične ljubezni, po katerem tako hlepimo, čeprav nismo kaj dosti pripravljeni na kompromise, le pričakujemo srečen konec kot v filmu?

Kot pravi Salinger, prekleti filmi, sposobni so uničiti človeka. Enako je tudi s knjigami. Pričakujemo srečen konec filma, ampak imamo nepopisen strah pred zapustitvijo ali zavračanjem. Ljudje preprosto ne prenesejo občutka, da bi lahko bili nekega dne zapuščeni. Zares pomislijo, da tega ne bodo preživeli. Raje so sami. In prav ta strah jih pelje v polovično življenje.  Nova generacija ima podobne probleme z ideali romantične ljubezni. Generacija interneta, milenijci, danes ve vse že vnaprej, razen tega, kako naj obvladajo čustva. Če zaznajo, da bi lahko prišlo do bolečine, gredo takoj na družabna omrežja, chatajo, preverjajo všečke, samo da se zamotijo in bolečina čim prej mine. A bolečino je treba pustiti, da gre čezte, sedeš v fotelj in ji rečeš, no, pridi počasi. Čakam te. Bolečina je poetična. Dovolj je samo občutiti. Bodi srečen, da lahko vsaj kaj občutiš v tem času! Samo tako lahko tvoriš protitelesa, da boš nekoč prepoznal srečo. Če si ves čas ravna črta, ti ni ne lepo ne grdo.

Rekli ste, da vam je v življenju uspelo brez alkohola in drog. To pravzaprav ni majhna stvar, glede na to, kako mladi ste bili, ko ste doživeli slavo, in da je bilo takrat na jugoslovanski glasbeni sceni precej vsega.
Mogoče zaradi mesta, v katerem sem odraščal. V Sarajevu je bilo zdravo okolje. To je relativno majhno mesto, ki ga tvori samo ena enajst kilometrov dolga ulica, in se zelo hitro opazi, če se nekdo začne nenavadno obnašati. Postane predmet posmeha. Posluša se različna glasba. Iz bližnje čevapdžinice, iz frizerskega salona, iz knjigarne lahko slišiš Clash, slovensko popevko, dalmatinsko klapo, Beethovna, sevdalinko, Bijelo dugme ... V Sarajevu ni treba, da si odvisen od heroina, da izvajaš bungee jumping, ni se ti treba potetovirati po vsem telesu, ni ti treba objavljati svojega intimnega življenja na Facebooku, da bi doživljal ekstreme. Dovolj je, če lahko ustvarjaš. Dovolj je, če lahko ljubiš, to je zadosten ekstrem. Z vseh strani udarja eklekticizem in na tej točki se življenje zdi vznemirljivo. Ampak roko na srce, ko smo bili mlajši, smo znali kaj popiti. Najprej smo pili stockcole, vekije, kasneje pivo, še kasneje viski, nikoli pa vina. Ko danes pridemo na koncert, se organizatorji čudijo, da pijemo samo vodo. Jaz že pet let, štiri mesece in šestnajst ur nisem popil niti kapljice alkohola, niti čokoladnega likerja, niti v buzari! (smeh) Nehal sem piti tisto noč, ko sem z ljubljanskim prijateljem nazdravil z enim šnopčkom za njegov rojstni dan, tako se je začelo, končalo pa se je s petjem mojih lastnih komadov Ako su to samo bile laži, Sava tiho teče … v diskoteki na periferiji Ljubljane. DJ mi je posodil mikrofon, zabaval sem vso diskoteko. V nekem trenutku sem rekel, da tega ne potrebujem, to mi ne ustreza.

Smo Slovenci bolj vsiljivi, ko gre za pitje, kot Bosanci?
Ne, ne mislim tako. Nikoli nisem opazil, da je kdorkoli vsiljiv. Nekateri imajo pač svojo simpatično mero alkohola, kar privede do obilice smeha in dobrega humorja. Ampak ne gredo čez to svojo namišljeno črto. Ni mi več všeč situacija, v kateri bi lahko izgubil nadzor nad sabo, zato ker vedno dobim občutek anksioznosti, kot da mi bo eksplodirala glava. Tako da ne pijem, ne kadim trave, ne jemljem tablet za pomiritev, nimam nobene pomoči, kadar sem v stresu. Tako sem se zavestno odločil, čeprav je težko. Ker sem, kot vsi Sarajevčani, ujetnik lastnega cinizma, se tudi nikoli nisem odločil za terapevta. Na Balkanu imaš namesto terapije prijatelje, na zahodu pa terapevte. Vendar – nekoč sem se zasebno pogovarjal s čudovito psihoterapevtko, in ta mi je v stresnih situacijah predlagala samo podporo prijateljev. Vse naše težave so, verjetno, posledica domače vzgoje. Saj veste, kako je, ko se mama, teta bojijo za vsak korak malega Saše, kako bo prišel v šolo, kako nazaj domov …

Torej ste bili kot otrok zaviti v vato?
Bil sem edinec. Oče je bil novinar, ves čas na terenu, tako da so okoli mene večinoma bile mama, stara mama …, in zato, ker sem bil, da tako rečem, nežen otrok, so bile pogosto zaskrbljene za moj razvoj. Tudi moja draga teta Jovanka, ki ima sedaj že čez 90 let, se je trudila, da bi se mali Saša zredil. Vedno mi je nalagala ogromno hrane na krožnik, da sem dobil do nje že odpor. Hrano sem kot hrček spravljal v žepke v ustih, ko je zapustila sobo, pa sem odprl okno in jo izpljunil. Vsak obrok je bil zame resnična nočna mora. Kasneje sem uspešno ubil v sebi vse slabe lastnosti in stereotipe, ki jih edinci ponavadi imajo.

Več v Zarji št. 1., 3. 1. 2018.